NeDelo - Grega Kališnik: Rožičevi spod Storžca
Šest bratov Rožič iz Tržiča se je, sila kmalu po skobacaju iz zibeli, zapisalo goram. Za vedno, za večno. Enega so gore vzele, peterico ujčkajo že desetletja. Proti temu se bojda nič ni dalo storiti, so imeli geni lovke vmes.
S petimi za mizo, težko bi na prvi pogled izstrelil, da so bratje, dva imata brke, trije ne, goste lase skoraj vsi, vzdevke brez izjeme, tudi če bi jih z ugibanjem poskušal razvrstiti po starosti, bi vsaj tri užalil, dva bi me pa trepljala. Pa vseeno, Jože – Drvač ima 67 let, Ludvik – Luka 65, Slavko – Pendl 64, Janez – Botr 58, Peter – Štupa 57. Najstarejši, Miro, se je ubil 3. februarja na Storžiču, iz njihovih ust se sliši »Storžcu«. Leta 1965, pri 23 letih. Pa nismo na suho klopi greli, smo v sedanjosti šli v prihodnost, vseh šest hkrati na babo. Pehtro.
Čeravno doma ob fuzbal placu, zdaj je v sosedstvu njihove hiše osnovna šola, se otroci tišlarja Jožeta in Slavke, sprva je delala v Peku, »potem ko nas je bilo toliko, pa je doma ostala«, niso zapisali žoganju. In če so se drugi otroci podili po igrišču ali se vojskovali, so jo Rožičevi mahnili, no, morda sto metrov navzgor po pobočju Kamenka, do skalovja, imenovanega Pehtra baba, in se šli – gorske reševalce. Čez steno so spuščali voziček na konopljeni, s kakšnim vozlom seštukani vrvi. Je tako srečo zaneslo, da pravih reševalcev niso potrebovali. S petimi se pogovarjam, ne pada vsevprek, eden spusti eno, drugi drugo besedo, pa se sestavi stavek, dogodek ...
Ne, ne pritrdijo občutku prišleka, ki se mu zdi Tržič, njegova sredica, temnikavo zaprt. Niso iz temine težili na svetlo, navzgor, pač, pretirane izbire ni bilo, predvsem pa sta ju v gorništvo, literaturo in prakso uvajala materina brata Marjan in Nadislav Salberger, alpinista, reševalca.
Brez sile
Je sploh mogoče, da bi katerega, ko se je postavil pokonci, vrglo drugam kot po poti starejših, pred(po)hodnikov? »Ni bilo treba nobenega siliti,« slišim. Njihov dom je bil zbirališče alpinistov iz Tržiča in od daleč, izhodiščna postojanka, pri njih se je vedno dobilo kos opreme, ob popoldnevih se je debatiralo in kovalo načrte, tudi prepevalo. Sledile so akcije, naskoki. »Oče je nekoč fantu, ki je večkrat prespal pri nas, rekel, naj prinese planinsko izkaznico, da bo imel ceneje.« Pa Šrauf se je nemalokrat oglasil, pa Nejc Zaplotnik, »tako in tako smo bili takrat alpinisti ena velika klapa«. Pa prvo slovensko odpravo v Himalajo, na Trisul, so v nabiti tržiški kulturni dvorani Rožički s šopki pričakali ...
Tečaj za mladinske vodnike v Vratih, prvič na Triglav, dvanajsturne ture, predavanja Jožeta Čopa in drugih, pa ko je stric Marjan popeljal Luko in bratranca Rika v steno Storžiča, začetni alpinistični tečaj v Vratih ... Ja, zapečateno je bilo bratstvo v alpinizmu, reševanju v gorah, turnem smučanju, v vsem, kar se v gorah počne.
Pošteno, realno: »Nismo bili špica, a ves čas smo plezali.« Prve stope in oprimke so skusili na Pehtri babi, sledil je naskok na Dovžanovo sotesko, alpinistično uganjanje 80-metrskih gmot, ki je pozneje, po zaslugi Iztoka Tomazina in Boruta Berganta, ko sta se vrnila iz ZDA, postala kotišče športnega plezanja pri nas.
Na eni strani mize sta Ludvik in Peter, gotovo po naključju, brata, ki imata za seboj največ najzahtevnejše plezarije. Jože je bil leta 1968 v Centralnem Kavkazu, Luka, »plezam 52 let«, pa je bil leta 1972 član odprave v Pamir, osvojil je sedemtisočak Pik Komunizma. Tedaj je bil nared in zelo blizu premiernim podvigom slovenskega alpinizma, če ne himalaizma, pa se je obrnilo drugače, poroka, otrok, bajta. »Ja, vedno je žena kriva,« poprime, pobode eden mlajših. »Nobeno leto ni minilo brez vzponov,« pravi Luka, zadnja leta je okušal še gorskotekaške maratone. Jože je planinski vodnik, kot inštruktor sodeluje na taborih v Bavšici, pa njegova hči Alenka je zraven. Slavko pove, kako je intenzivno plezal do 70. let prejšnjega stoletja, nato manj, a v hribe hodil ves čas, zdaj veliko z ženo Marijo. Janez, ob našem snidenju prvi dan v pokoju, je plezal predvsem do sedemdesetih, zdaj se hribov loteva z gorcem. Peter je v stenah z dvema daljšima presledkoma ves čas, tudi v bolivijskih Kordiljerah so ga videli. Vsi imajo družino, Jožetov sin Primož je gorski reševalec, enako Slavkov Slavc.
Odmev smrti
Najstarejši brat je za večno ostal v gorah – sestrica Majda ni živela več kot tri mesece –, sicer jim je bilo skalovje milo, no, Ludvik je imel dve nesreči, v Storžcu in Paklenici. Oče, mama, kako sta gledala na to, da vsi njuni gor lezejo? »Če smo se zvečer za mizo vsi prešteli, je bilo vse v redu. In smo lahko takoj izginili, za vso noč.« Je pa bratova smrt odmevala v Tržiču, na vsakem koraku so, večinoma še najstniki, od ljudi dobivali dobro- in zlonamerne opomine, nekaj časa niso zmogli v skale, nato potihoma, skrivoma, slednjič spet s polno paro.
Pomisel, več ko je bratov, manj je možnosti, da se kregajo? Ne, ni nujno, odvrne Peter, a oni se, se vidi in sliši na daleč, razumejo. No, če kateri manjka, ga štirje družno obirajo. Ludvik je ostal na domačiji, trije v Tržiču, le predzadnji, Janez, je šel v razširjeni svet. Na drugo stran hišne gore Storžiča, v Preddvor, ni hudega, kajne?
Včasih so rekli: »Če si Rožič, po gorah hodiš, je imel pa lahko priimek tudi manj prijeten pomen«, češ »ne lazi z njimi, gredo prehitro«. Desetminutni vzpon, trije bratje spredaj, dva za menoj, me je poučil, da pripombe ljudi niso vedno brez soli ali hčere zla.
Smrt – poleg brata še bratranec Riko, pa prijatelj Janez Hladnik, pa vrsta bolj ali manj tesnih znancev, pa črnina na reševanjih. Pa vseeno ni bila tista, ki bi jih ustavila. Če ne bi hodili v gore, bi nekaj manjkalo. »Pač šli smo!« In gredo in bodo šli. Mladostnim, kakor so, jim ni težko v korak s časom, vsaj dva se ne branita niti jeklenic, ferat, saj jih imajo blizu, samo čez Ljubelj, ja, včasih so se vozili v Celovec z avtobusom, po čelade recimo, »opreme pri nas ni bilo, štrik je veljal celo plačo ...«
Pa njihov sosed je bil stric Marjan, dolgoletni načelnik GRS, imel je sicer telefon, a če je bilo v gorah kaj hudega, je najprej stopil do sorodnikov in že v njihovi hiši je bilo največkrat dovolj pripravljenih za reševalno akcijo. Dovolj bratov. Vsi, člani PD Tržič, so nekdanji reševalci, tamkajšnje napomočnike zdaj vodi Slavkov Slavc, na funkcije se niso silili.
So gore njihova vez, ki naj se meri s krvno? Ne, tudi če ne bi bilo gora, bi bili prijatelji. In zato pravzaprav sila malo o vzponih, osvajanjih, reševanjih, ki jih je nepreštevno, in več o eni sami stvari. O štriku, na katerem so vsi in se ne bo strgal.
Grega Kališnik