Natalija Gros: Tokrat novica iz prve letošnje tekme za državno prvenstvo v Šmartnem pri Litiji, kjer sem končala na 3. mestu. Zmaga je šla v roke Mine, drugo mesto pa si je priplezala Ana Ogrinc, naša najmlajša članica članske reprezentance.
| |
 |
|
| |
Foto: Luka Fonda |
|
Sama s svojim plezanjem nisem mogla biti ravno najbolj zadovoljna, saj se na steni nisem počutila tako kot bi si želela. Dejstvo je bilo, da je malo pritiska naredilo svoje in tega sama sebi nisem obrnila v prid, da bi iz mene prišla še večja želja po trganju grifov. Forma se vedno bolj vzdiguje, to čutim na treningih, ko plezam zares borbeno in odločno, ko me čedalje manj stvari zmoti in ko sama vase postajam čedalje bolj sigurna. A to mi ne pomaga prav nič, če pa na tekmi popušim in ne aktiviram v sebi ob pravem trenutku, na pravem kraju to morilsko željo, ki tli v meni. In na to sem upravičeno jezna sama nase, ker puščam, da mi priložnosti polzijo iz rok, medtem ko vem, da jih ne bo več veliko. A to a jih ne bo več veliko, me niti ne moti, ker si jih več niti ne želim, želim si samo to, da znam glavo dat na pravo mesto, ko je to potrebno in da aktiviram samo sebe do te mere, da odplezam tako kot znam, kar pa čedalje bolj čutim, da postaja moje plezanje vedno bolj ekonomično in fluidno, ne glede na to kaj je moja motivacija.
Tako konec tedna odhajam na svetovni pokal v bolderju, v Eindhoven na Nizozemsko, kamor sem si rekla, da bolje da sploh ne grem, če ne mislim »ubijat bolderjev« že s pogledom, enako velja za Arco. Res, če mislim plezat in bit tko kt v Šmartnem, je res bolje da sploh ne grem tja, škoda mojega časa in škoda moje prihodnosti, ker bom na konc namest z dvignjeno glavo, odšla iz arene s sklonjeno in tega pa nočem. Hočem vedt, da sem nardila vse kar sem lahko in da sem dala od sebe vse, pa če je še težje!
Drugače pa lahko spremljate tekmo na Nizozemskem na njihovi strani IFSC World cup boulder Eindhoven 2011 in navijate za vse nas, s Klemenom, Jernejem, mano in Mino na čelu!
Držite pesti, pa lep začetek novega tedna!
Naty