Delo, 01.07.06 - Viki Grošelj: Reinhold Messner dokončal še enega svojih velikih gorniških projektov: MMM = Messner Mountain Museum

Delo, sobota, 1. julija 2006
SOBOTNA PRILOGA

Telovadba za telo in um

Sredi junija letos je najslavnejši alpinist našega časa Reinhold Messner dokončal še enega svojih velikih gorniških projektov. V gradu Firmian nad mestom Bolzano na Južnem Tirolskem je odprl verjetno največji muzej na svetu, posvečen goram. Vsak del te impresivne zgradbe zajema določeno obdobje v »življenju« gore. Njen nastanek, gora kot začetek religij, umetnosti, ki jo navdihuje, prva človekova raziskovanja, alpinizem in na koncu pogled v daljno prihodnost, ko se bodo tudi najvišje gore sveta spremenile v pesek in prah.
Koncept muzeja obiskovalca osupne zaradi nenavadnosti in inovativnega pristopa. Ogled celotnega kompleksa pa zahteva od njega tudi dobršen del telesne vzdržljivosti. V sklopu, kjer je predstavljen svetovni alpinizem, je pomemben del namenjen tudi Slovencem.
Z Messnerjem se poznava vrsto let in večkrat sva že uspešno sodelovala. Tudi tokrat se je prijazno odzval prošnji, da posnamemo z njim intervju za dokumentarni filmu Manaslu, ki ga pripravljam v sodelovanju s slovensko televizijo. Ob tem pa me je zaprosil za nekaj predmetov ali delov opreme slovenskih vrhunskih plezalcev, ki so jih uporabljali na svojih velikih vzponih. Te bi rad razstavil v svojem muzeju. Večina tistih, ki sem jih zaprosil za sodelovanje, se je odzvala in podarila muzeju kakšen kos opreme.
V začetku junija smo prispeli v Bolzano. Grad stoji na vzpetini na jugu mesta. Težko bi izbral boljšo lokacijo za muzej gora, saj se z njega na vzhod odpira lep pogled na Dolomite, na sever in zahod pa na Centralne Alpe. Vhod v grad je še gradbišče, saj ravno zaključujejo tlakovanje dostopne ceste. S skalne stene nad njo se do obiskovalca spuščajo orjaške, zvite in pobarvane železne traverze, ki ponazarjajo predimenzionirane plezalne vrvi. Prva napoved, da je muzej zasnovan kot nekaj neobičajnega, unikatnega in veličastnega.

Oprema slovenskih vrhunskih plezalcev

Messner nas pričaka z opravičilom za neurejenost pri vhodu. Praznik je in delavci bodo nadaljevali urejanje šele jutri. Samo nekaj njegovih prijateljev v notranjosti gradu zavzeto ureja in pritrjuje razstavne eksponate. Pogledava opremo, za katero me je prosil. S spoštovanjem jemlje v roke rokavice Nejca Zaplotnika, s katerimi je plezal na Everest leta 1979 po novi smeri preko zahodnega grebena. Smer, ki še danes velja za najtežjo med vsemi, ki vodijo na vrh sveta. Z zanimanjem si ogleduje cepin, ki sem ga uporabljal v južni steni Makaluja leta 1975, ko smo preplezali prvenstveno smer na peto najvišjo goro sveta. S tem vzponom smo Slovenci stopili ob bok himalajskim velesilam. Vesel je cepina Marka Prezlja, ki ga je leta 1991 uporabljal pri vzponu na vzhodni vrh Kangčendzenge. Za ta vzpon je istega leta skupaj z Andrejem Štremfljem prejel najvišje svetovno alpinistično priznanje – zlati cepin.
»Dolgo sem čakal nanj,« se nasmehne, ko mu dam plezalni pas Tomaža Humarja, na katerem je še pripeta pretrgana vrvica, ki je popustila med reševanjem iz južne stene Nanga Parbata poleti leta 2005. Strinjava se, da je bilo to brez dvoma najtežje in najbolj dramatično reševanje v zgodovini helikopterskih reševanj v Himalaji.
Pazljivo si ogleda še puhasto oblačilo Staneta Belaka - Šraufa, v katerem je leta 1979 dosegel vrh Everesta, in vetrni komplet Dava Karničarja, v katerem je leta 2000 opravil prvi neprekinjeni smučarski spust z vrha najvišje gore sveta.

Galerija slik in božanstev

Z vrta restavracije na grajskem dvorišču se odpravimo v prvega od štirih grajskih stolpov, ki z obzidjem omejujejo prostor, morda le nekaj manjši, kot je prostor ljubljanskega gradu. Po ozkih prehodih, zavarovanih z železnimi konstrukcijami, pridemo najprej v galerijo, kjer je že postavljena stalna zbirka umetniških slik z gorskimi motivi. Od manjših do platen velikosti dva krat tri metre. Messner je velik ljubitelj likovne umetnosti in s ponosom pove, da so vse slike njegova last.
Konferenčno dvorano še delajo, zato se odpravimo po obrambnem zidu v drugi stolp. Pogled na ogromno dvorišče razkrije poleg restavracije s teraso še dve poletni gledališči za prireditve. Povsod so postavljeni kipi božanstev različnih religij, ki »… prav vse v izhodišče postavljajo goro ali pa gora igra pomembno vlogo v religiji«. Likovne upodobitve svetih gora v naslednjem prostoru ne favorizirajo nobene od njih, ampak le predstavljajo njihovo simbolno moč. Japonski Fuji, afriški Meru, tibetanski Kailaš, grški Olimp in krščanski Sinaj so le nekatere od njih. V zidne vdolbine so postavljene figurice, ki so jih v Indoneziji, južnoameriških Andih in Himalaji na svetih gorah darovali bogovom. Iz večjih niš v obiskovalca strme obrazi budističnih božanstev in afriških skulptur, izdelanih iz lesa. Opisi ob eksponatih so namenoma skopi. Messner pojasni: »Obiskovalca morajo predmeti siliti k razmišljanju in ga vzpodbuditi k iskanju dodatnih informacij. Poleg tega da se mora fizično naprezati pri hoji čez obzidja in po polžastih stopnicah grajskih stolpov, naj malo potelovadi tudi njegov um. To je bistveno vodilo celotnega muzeja.«
Počasi dojemam razsežnosti muzeja, zato ga povprašam, kako je prišel do teh enormnih sredstev za uresničitev zamisli.
»Mesto Bolzano mi je odstopilo v najem razvaline gradu, sam pa sem financiral obnovo po svojih zamislih, ki sem jih uresničil s pomočjo arhitektov. Nekaj denarja sem dobil iz evropskih skladov še v času, ko sem bil poslanec zelenih v evropskem parlamentu. Vse drugo sem prispeval sam, ker sem nerad komur koli kaj dolžan.«
»In koliko je to?«
»Več kot sem porabil denarja za vse svoje odprave v tuja gorstva.«
Vhod v podzemni del muzeja malo pod vrhom griča še ni odprt. Vidimo le rov, ki bo obiskovalce popeljal v notranjost gore, kjer bo prikazan nastanek gora. Tu v drobovju gore naj bi se ogled muzejske poti začel.

Stolp alpinizma in himalajski stolp

Napotimo se v stolp, posvečen alpinizmu. S pomočjo polžastih stopnic v notranjosti stolpa obiskovalec prehaja od prvih raziskovanj gora do začetkov alpinizma ter herojske dobe med obema vojnama. V enem od oken stolpa je razstavljen cepin, ki sta ga uporabljala brata Schmid pri prvenstvenem vzponu v severni steni Matterhorna leta 1931. Eigerjeva severna stena je tudi likovno predstavljena v etažah. Velike slike predstavljajo posamezne dele stene. Začneš pri Hinterstoiserjevi prečnici, nekaj stopnic više so ledišča, še više Prečnica bogov in Pajek, čisto na vrhu pa še Izstopne poči. V vznožju je postavljen šotor, v katerem je prvopristopnik Heckmair s soplezalcem Vörgom preživljal dneve pred odločilnim vzponom. Na posebnem mestu je videti še nekaj opreme, ki jo je uporabljala naveza štirih mož, ko jim je leta 1938 uspelo preplezati to zloglasno steno. Walter Bonatti je predstavljen v bivaku med legendarnim solo vzponom v severni steni Matterhorna.
Himalajski stolp muzeja je posvečen največjim dosežkom v najvišjem gorstvu sveta. Slovenska cepina dobita častni mesti na steni ob oknu, Zaplotnikove rokavice in Humarjev pas pa bodo shranjeni v velikih kozarcih za vlaganje ter zaprti s povoščenim papirjem, kot v starih kuhinjah. Kozarci stojijo na polici, vklesani v steno točno v višini obiskovalčevih oči. Messner pove, da bi ob katerem od oken rad razstavil še Karničarjeve smuči ali palice, v katerem od kozarcev pa kakšen manjši kos Belakove opreme.
Tu se prvič pojavijo tudi fotografije nekaterih najpomembnejših akterjev svetovnega alpinizma s preloma med devetnajstim in dvajsetim stoletjem, pri izhodu, kjer se himalajski sklop muzeja simbolno izteče v prihodnost, sta kot zadnja upodobljena Tomaž Humar in Američan Steve House. Humar zaradi izjemnega plezalnega opusa v drugi polovici 90. let. House pa predvsem za izjemni vzpon v južni steni Nanga Parbata, ki ga je z Andersonom opravil poleti leta 2005.

Soba spomina in razmisleka

Najbolj pretresljiva je soba, namenjena spominu in razmisleku. Okrogel prostor daje vtis nekakšne kapelice. V sredini, na podstavku, je razstavljen čevelj Messnerjevega brata Gunterja, ki je umrl na Nanga Parbatu leta 1970, ko sta že sestopala z vrha na drugo stran gore. Reinhold ga je našel po 35 letih, ko je ledenik spet izrinil bratove ostanke na površje. Tudi ta soba še ni povsem dokončana. Pove mi, da je v stiku z Angleži, od katerih bo poskušal za muzej pridobiti kakšen del opreme Georgea Malloryja, ki je leta 1924 izginil na Everestu, leta 1999 pa so našli njegovo dobro ohranjeno truplo na višini okoli 8000 metrov. Na steni so fotografije že preminulih alpinističnih legend z vsega sveta. Ko jih gledam, se moj spomin spoštljivo dotika obrazov teh ljudi in njihovih velikih dejanj.
Med ogledom muzeja mi postaja čedalje bolj jasno, da je vsak eksponat zelo domišljeno izbran. Pri izbiri namreč ne gre za količino in princip – čim več, ampak za zelo ozko selekcijo, ki ji je vodilo – samo najboljše. Zato je k sodelovanju povabil tudi slovenske alpiniste, ki smo po njegovem mnenju prvi od nekdanjih vzhodnoevropskih držav začeli izjemne himalajske vzpone. Omeni obe naši odpravi na Makalu leta 1972 in 1975, novo smer na Gašerbrum I leta 1977 ter zahodni greben Everesta leta 1979. Ne le, da smo s temi vzponi določali nove standarde tudi razvitim himalajskim narodom, ampak smo jih v kasnejših letih nadgradili. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa smo bili brez dvoma vodilni na svetu. Tako kot Francozi v petdesetih letih, Američani v šestdesetih, Angleži v sedemdesetih in Poljaki v osemdesetih.
Strinjava se, da sedaj, v tretjem tisočletju vodilne vloge ne bo več prevzel posamezen narod, saj je globalizacija posegla tudi v alpinizem. Vrhunski posamezniki iz različnih držav bodo sestavljali svetovno kvalitetno špico. Ta hip imamo Slovenci v njej Tomaža Humarja in Marka Prezlja, za njima pa nekaj obetavnih vrhunskih plezalcev, ki ju bodo nasledili, ko bo prišel njihov čas.

Ko bodo gore kamen in pesek

Na mostu, ki povezuje zadnja dva stolpa, posnamemo še najin pogovor za dokumentarec o Manasluju. Pri vzponu na to mogočno goro, sedmo najvišjo na svetu, sva imela z Messnerjem podobno tragično izkušnjo. Na njihovi odpravi sta leta 1972 umrla dva njegova soplezalca Andi Schlick in Fritz Jaeger. Na naši, enajst let pozneje, dva moja. Ante Bučan in Nejc Zaplotnik. Pojasni mi, zakaj so se takrat odločili za novo smer v južni steni gore, in okoliščine, ki so pripeljale do tragedije. Njegovo pričevanje bo pomemben del dokumentarnega filma, ki ga bomo dokončali letos.
»Zadnjega grajskega stolpa namenoma nisem dal obnoviti. Odprtino, ki je ostala znotraj porušenih zidov, smo zasuli s kamenjem in peskom. Tako kot ta stolp, delo človeških rok, se bodo tudi najvišje gore sveta nekoč daleč v prihodnosti znižale, razpadle in se spremenile v kamenje in pesek. Nič na našem planetu ni večno. Niti gore, ki jim je ta muzej posvečen. S tem podrtim stolpom naj se konča ogledna pot obiskovalcev muzeja.
Dva zunanja avditorija, konferenčna soba in galerija bodo skozi vse leto gostili številne razstave, koncerte, predavanja, simpozije in delavnice. Enkrat na leto pa bom sem povabil najboljše plezalce sveta. Pomenili se bomo o dosežkih in o tem, kam bo šel in kako se bo razvijal alpinizem prihodnosti.«

In od kod mu energija, da je vse to zmogel?

»V vseh obdobjih življenja sem tisto, kar me je zanimalo, delal z vso predanostjo in energijo, zraven pa poskušal dodati kaj novega, izvirnega. Tako je bilo, ko sem bil dober skalni plezalec. Po amputacijah prstov na nogi sem se usmeril v Himalajo, kasneje pa k polarnim potovanjem. Z vsem srcem sem se zavzemal za varovanje nedotaknjenih gorskih pokrajin, se ukvarjal s kroniko in ocenjevanjem dosežkov v vrhunskem alpinizmu. Podobno je tudi pri projektu MMM (Messner Mountain Museum). Ta, ki smo si ga ogledali, je le eden od petih, ki jih načrtujem, a je po obsegu in stroških daleč največji. Brez popolne predanosti in vere v svojo vizijo ni nič. Izpolnitev oziroma uresničitev ideje pa mi prinese veselje in zadovoljstvo, ki ga težko primerjam s čimer koli drugim.«
Med vožnjo nazaj proti Sloveniji sem počasi urejal vtise in se spraševal, ali je kateri od muzejev, ki sem jih videl do sedaj, naredil name tako močan vtis. Čeprav je vožnja trajala dobrih pet ur, se nisem spomnil nobenega.

Viki Grošelj