Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: V majski številki Planinskega vestnika je bila tema meseca iskanje izgubljenih predmetov. V kolikor so prispevki vestnika večinoma vzgojni, bi lahko dobil vtis, da je smisel hoje v gore lahko tudi v iskanju izgubljenih predmetov. Iskanje je posledica. Kaj, če je motiv za obisk gora prvotni vzrok, izgubljanje denarnic, ključev ali telefončkov? Na treh zaporednih turah sem bil pozoren tudi na iskanje. Česarkoli.
Trikrat na Kamniško sedlo
Pozabljen pin. Na bencinski črpalki ob kamniški obvoznici dvigujem denar. Bankomat dvakrat javi napačen pin. Bencin brezuspešno poskusim plačati s kartico. Še dobro, da je z menoj
žena, ona ima papirnat denar. Ni mogoče, da bi trikrat vtipkal napačen pin, nekaj mora biti narobe s kartico. Skoraj bi bil ob popoldanski izlet! »Kaj bi bilo, če danes ne bi šla s tabo,« se muza
žena. Ja, v temi meseca se jasno razbere – kadar mislite izgubljati nekaj v zvezi z denarjem, pomaga, če s seboj vzamete ženo! Zadovoljen sem, da sva deset čez šest na koncu gozdne ceste v Jermanci in ne pomivava vetrobranskih stekel na bencinski črpalki. Ključ avtomobila skrbno zavijem v polivinilasto vrečko in ga zadrgnem v hlačni žep. Imel sem že slabe izkušnje s
švicem, ki je v daljincu naredil lep stik in tako sprožil blokado vžiga motorja. Gotovo bom še nekajkrat na turi preveril, ali je zadrga na hlačnem žepu dobro zaprta.
V Klinču. Greva vsak po svoje. Prepričan sem, da se Ana ne bo
izgubila. Dogovorila sva se, da se bova ob desetih
našla pri domu v Kamniški Bistrici. Prvi odcep za Repov kot sem gladko izpustil, tako gladko, kot so razžagali lepo in močno bukev. Sramotno je padla v opomin tistim, ki bi se radi
izgubljali po poti na Kamniško sedlo. Očitno so tu, v Klinu, neobičajne energije, če tudi izkušeni niso
našli najenostavnejše rešitve. Dovolj bi bilo pritrditi majhen smerokaz, ki bi kazal v pravo smer. A nisem prepričan, če bi tudi tega znali pravilno usmeriti. Malo višje na eni in edini markirani poti na Kamniško sedlo obstanem pred dvema smerokazoma, ki me vabita v različnih smereh.
Izgubil sem voljo za Sedlo. Za seboj zaslišim hropenje. Previdno se ozrem, če se mi bliža kaka žival. Moški par hiti z golima hrbtoma in v paru športnih copat. Sedlo danes ni zame. Stopim nekaj korakov nazaj in
poiščem komaj viden odcep v Repov kot.
Klinč je v Klinu popustil in svobodno zakorakam v drug svet.
Iskanja. Potka je tako lepa, da ji je zlahka slediti in je ni potrebno
iskati. Prihajam v Stanetov kotiček. Morda mu je od vseh kotičkov najljubši, najbolj pri srcu. Je naključje, če je fant v njem
našel svoje dekle? Bi bilo naključje, če bi to dekle kdaj tudi sam srečal na svojih samotnih poteh? Zelo rad ima ta kotiček. Verjetno ga je zelo zabolelo, ko je v njem neko dekle izgubilo življenje. S korakom v tem svetu nikakor ne morem hiteti. V tem lepem kotu se da
najti še marsikaj zanimivega. Ne
izgubljam časa. Le pri kamniti banjici, napolnjeno s smaragdno vodo, si v plastenko dotočim ta gorski biser. Višje, za ovinkom lepega travnatega pomola, se ustavim še v mil spomin na dve
izgubljeni duši. Žena hodi drugje, proti Srebrnemu sedlu se
ženem sam.
Izgubile so se barve, sive skale so se zlile s sivino motnjave, ki lebdi v mirnem zraku. Malo neučakan pogledam fotoaparatovo uro.
Izgubljam tekmo s časom, predvidenim za celoten izlet.
Nenavaden veter. Na grušču tik pod Srebrnim sedlom je zvok zraka bistveno močnejši, kot se ga občuti na koži. V odprtem prevalu se iznenada
najde močan veter. Pred njim se umaknem na drugo stran, v smeri Korošice. Zanimivo, kako se v različnih višinah zrak giblje v nasprotnih smereh. Manjši samoten oblak, nekoliko nižji od obsežne oblačne mase, plava v nasprotni smeri, kot piha neznan veter. Preseneti me nenaden sunek vetra, ki me dobesedno lopne po hrbtu. V travi se moram prestopiti za dober korak. Kaj, če bi stal na ostrem grebenu?
Izguba življenja ne more bit smisel hoje v gore. Udarjanje vetra po skalah je slišati še nekajkrat po poti čez južna pobočja Planjave. Zvok je podoben loputanju vrat. Tako nenadni in močni so sunki večernega vetra. Hitim, vetrovi pritiskajo na oblake sosednje Brane in te široke Planjave ter jim znižujejo bazo. Ne bi rad, da me v višinah
najde še kaka nevihtica… Za hitrejši sestop vzamem na robu sedla
šodr ekspres.
Kamniško sedlo, prvič. Danes ničesar nisem
izgubil, a tudi nič novega nisem
našel. Sem gor bo treba še v tretje. Pred šestimi dnevi sem neznano reč na Sedlu
iskal prvikrat. Ravnal sem, kot svetujejo gornikom – natančno sem poslušal vremensko napoved. V gorah so
prognozirali možne vročinske nevihte. Poslušal sem vremensko napoved, torej sem opravil svojo državljansko dolžnost in lahko šel. Z odločitvijo, da sproti spremljam dogajanje v zraku in se sproti odločam. Na Kamniškem sedlu sem
iskal razlago, zakaj sem za en deciliter refoška plačal cel evro, če ga liter stane le osem. Na ceniku je bila pod posebno kodo skrita postavka za en deciliter, to je bilo to. Po svoje imajo prav.
Po svoje. Kakšne prijeme najdejo,
iznajdejo v planinskih društvih in kočah…
Pozabil sem vprašati, če je pol litra vina ceneje od petih decilitrov. Izpred prazne koče se mi pogledi
izgubljajo v plitvi oblačnosti, ki je nasedla na Brani.
Služba. Brez težav sem prišel na top vrh. Spomnil sem se na službo. Ta dan sem si vzel prosto. Smo ljudje v službah služabniki, ali nekomu ali nečemu služimo? Je sodelovanje v Gorski reševalni službi potemtakem služenje? Najlažje bi bilo teorijo preveriti v praksi tako, da bi z vrha gore poklical nekoga od gorskih reševalcev. A koga, da bo razumel šalo in mi ne bi bilo treba do konca življenja moliti »bog daj, da se mi v Kamniških nikoli nič ne pripeti«? Na primer takole: »Tu zBrane, je tam služabnik gorske reševalne službe?« (No, za vsak slučaj naj me zamenjajo za Braneta, kasneje bi se jasneje predstavil - kličem z Brane, kliče Iztok z Brane). Čas je, da bolje spoznam enega takega
služabnika. Nikoli ga še nisem srečal. Spoznal ga bom preko njegovih prijateljic. On prijateljuje prav s temi gorami. Dolgo sem se iz službe vozil v Julijce, čas je za nekaj izletov v Kamniške.
Kot v gorski pravljici. Tiste tri zgodbe iz majske planinske revije so bile tudi poučne. Bile so kot ena zaključena zgodba o treh planinskih
bratih, ki so dobili nalogo najti izgubljene stvari. Najstarejši brat si je pomagal s prijateljem in tudi tehniko, da je našel tehnični predmet. Srednji je na iskanje vzel s seboj ženo. Ženske imajo menda še nekaj intuicije in morda boljši spomin. Tudi njemu je uspelo, vendar je priznal, da cena spuščanja hlač, v katerih je tičala denarnica, le ni bila tako neznatna. Najmlajši pa, ki je bil sam, je na iskanje vzel le spomin in intuicijo. Uspel je. Zgodba, kot bi bilo v pravljici! Pojma nimam, kaj naj naslednjič iščem na Kamniškem sedlu. Da bo primerno za gorniško zgodbo. Ani naslednji četrtek predlagam, da greva na Sedlo iz Logarske doline, mimo Rinke in čez Okrešelj. Tam zna biti narava še
pravljična.
Slap. Tisto, česar nisem našel na kamniški strani, morda najdem na savinjski strani Kamniškega sedla. Šest evrov plačava za sedem kilometrov ceste. Ti se pa
znajdejo. Itak so obiskovalci večinoma tujci in med temi prevladujejo Avstrijci. Na prvi pogled bi rekel, da niso vljudni, ko pod slapom stojijo sredi poti, tako da se ne da mimo. Ali pa jih je uročil slap, da nikogar ne opazijo. Čeprav se kaj takega silno redko zgodi, smo Slovenci pred kratkim
izgubili en lep slap. Predolgo sem se odpravljal ga gledat,
izgubil sem vsakršno možnost, da bi ga kdaj videl. Čedca in Rinka sta bila v isti oddaljenosti od vrha Skute, kraljice teh kamnitih gora. Navidezno
izgubim kar preveč časa za občudovanje padajočega curka. Močna svetloba opoldanskega sonca naju spremlja do izvira Savinje, ledeno mrzlega studenca pod Rinkami. Nenavadno je, da nisem bil tu že petinštirideset let.
Predsednik. Pri ostankih temeljev stare Frischaufove koče gospod brska po travi. Kot bi tam nekaj
izgubil. »Si videla gada?« sprašuje gospo, najverjetneje ženo. Ne morem držati jezika za zobmi. »Ni čudno, da so tu kače, če je prej stala koča.« Ujel se je na besedo. »Frischauf je bil za te gore to, kar je bil Kugy za Zahodne Julijce. Prej sva srečala dva Tržačana. « »Prava Tržačana ali sta bila iz Devina?« »Prava. Kaj če bi temelje te stare koče odkopali in jih uredili, tako kot imajo urejeno v Grčiji?« »Zakaj pa ne. Recimo čez pesto let. Takrat bodo ravno prav stare. Ste od društva?« Pokima na način, ki veliko obeta. »Ste njen predsednik?« Uganil sem! »Pred kratkim sem prevzel. Žal!« »Kako vam je lahko žal, če ste se za to pravkar odločili?« »Imate prav. Gresta v gore za več dni?« »Samo za en dan. Danes imava bolj sprehajalni izlet, z ogledom zanimivih krajev, ne hitiva nikamor.« Prijeten klepet smo prekinili, da smo lahko šli vsak svojo pot. »Zakaj si ga vprašal, če sta bila iz Devina?« »Tisto je iz ene druge zgodbe.«
Pred najdenjem. Medtem sem že pozabil, da moram vseskozi nekaj
iskati. Tisto, nekaj, neznano, ponavadi
iščem v višinah. Proti Sedlu že hodiva po lepi, sprehajalni poti. Ano še pospremim čez prve skale, potem pa se na hitro vrnem do ozke in neenakomerno široke snežene preproge, ki je preko poševnega melišča položena vse do Kotličev. Nemogoče je, da bi na njej našel stare stopinje lavinskega psa in njegovega gospodarja. Za vedno so
izgubljene v sončni svetlobi, v njeni energiji. Poskusil sem, koliko na snegu držijo prvi koraki. Tega, kar boste prebrali sedaj, nikakor ne smete posnemati! Uredniki, tega prosim ne poobjavljajte v vaših revijah! Na mehke podplate namestim polovičke. Polovično bodo utrdile korak, polovico za utrditev gotovosti v koraku. Nič mi ne manjka pri suvanju nog v strmino. Palici sta pri smučarski hoji dobro v oporo!
Najden košček spomina. Stopam z gotovostjo in občutkom, kot bi na noge ne imel ničesar navezanega. Ponovno sem
našel krasen občutek pri hoji po snegu!
Pogledam – zaradi strmine se je na desnem čevlju polovička obrnila navzgor! Zato tako dober občutek… Na Kotličih, kamor sem nekoč (bilo je 5. oktobra 1980) prišel iz Konca, se spomnim. Zavrtel sem si kratki film iz tistih dni. Kako sem bil takrat presenečen, da se da iz Logarske doline priti sem gor tako zlahka. Po intenzivnem vsrkavanju vtisov se napotim na Sedlo. Na zadnjem delu poti čez melišče bi moral pregnati čredo kozorogov. Raje se po melu podričam na neoznačeno spodnjo varianto. Ozrem se v dolino. Zdi se, da sem našel, kar sem iskal. Najlepšo pot na Kamniško sedlo. Do koče, kjer kuharice po moje kuhajo dobro.
Tema meseca. Med povratkom se spomnim namere - ogledati si Meniha, zanimivo skalo pod stenami Rink. Če bi takrat vedel, da se bom moral povzpeti po melišču celih dvesto višinskih metrov, se verjetno za to ne bi odločil. Čisto na koncu sem v grušču
izgubil krpico ene od palic. Sprva sem jo še
iskal, potem pa sem se odločil, da je ne bom našel. Zame bo ta malenkost
izgubljena za vedno. Še zjutraj sem brezuspešno
iskal sekundno lepilo, s katerim bi jo učvrstil. Skozi Podvolovljek in Podlom voziva že v temi. Na zahodnem obzorju sveti prvi krajec. Je tema meseca nasprotje luninega sija ali ga dopolnjuje? Zgodaj sem se naučil, da D (se debeli) pomeni prvi krajec in C (crkava) pomeni zadnji krajec. Veliko kasneje sem spoznal, da je prvi krajec
prvi, zgodnji, vzhaja že podnevi in zahaja zgodaj zvečer, zadnji krajec pa vzhaja pozno, ponoči, že proti jutru in zahaja šele sredi dneva. Zdi se, da je tema meseca nekaj, kar ni lahko najti, videti; obenem lahko obstaja le zaradi njegovega sija.
Iztok Snoj