TNP Info središče Triglavska roža: Fotografski poet slovenskih gora Jaka Čop - Odprtje razstave
Odprtje muzejsko-fotografske razstave Fotografski poet slovenskih gora Jaka Čop, ki bo v Info središče TNP Triglavska roža na Bledu (Ljubljanska cesta 27) prišla v goste iz Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani, kjer so jo pripravili v lanskem jubilejnem letu 100-letnice rojstva Jaka Čopa bo
v sredo, 6. junija 2012 ob 20. uri
Lani je minilo 100 let od rojstva legende slovenske planinske fotografije. V zbirki Slovenskega planinskega muzeja hranijo velik del njegove zapuščine – tako fotografske kot predmetne in arhivske. 100 letnica rojstva je bila lepa priložnost, da se to gradivo pokaže tudi širši javnosti, zato so v Slovenskem planinskem muzeju postavili muzejsko-fotografsko razstavo avtorice Elizabete Gradnik z naslovom FOTOGRAFSKI POET SLOVENSKIH GORA, ki so jo ob številčni udeležbi Jakčevih prijateljev, sorodnikov in občudovalcev odprli 8. junija 2011. Glavnino razstave predstavljajo Čopove fotografije iz njegovih šestih monografij, v vitrinah pa so razstavili njegove osebne predmete, fotoaparate, priznanja, dnevnike, uredili so rekonstrukcijo temnice z originalnim gradivom, predvajali projekcijo fotografij znamenitega predavanja s pravljico o Zlatorogu, del razstave pa so tudi osebne fotografije, ki ga prikazujejo od otroških do poznih let.
Poleg razstave so obletnico obeležili z izdajo monografije FOTOGRAFSKA PESEM JAKA ČOPA, v kateri so zbrali 100 najboljših, najbolj značilnih in znanih črnobelih fotografij iz Čopovih monografij Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996). Tako v zasnovi kot s podnapisi ob fotografijah so skušali čimbolj slediti njegovim prejšnjim monografijam. Del besedila in podnapisi so prevedeni v angleščino.
Izbor fotografij je opravil poznavalec njegovega dela Jože Mihelič s Triglavskega narodnega parka, ki je napisal tudi spremno besedilo, del teksta sta prispevali Natalija Štular in Elizabeta Gradnik (tudi urednica knjige), oblikovala pa jo je Edisa Muranovič iz Mediuma Žirovnica.
JAKA ČOP (1911 – 2002)
Jaka Čop (26. 10. 1911, Jesenice – 5. 1. 2002, Jesenice) izhaja iz številčne planinske družine Čopov, med katerimi je zagotovo najbolj znan Jakov stric, alpinist, gorski vodnik in reševalec Joža Čop. Tudi Jakov oče Jakob je bil velik ljubitelj gora, gorski vodnik in dolgoletni gospodar koče na Golici. Mati Ivana je bila lastnica kavarne sredi Jesenic. To je bil razlog, da je bil Jaka po osnovni izobrazbi natakar. Zaradi poškodbe kolena tega poklica ni mogel opravljati.
Zaposlil se je v jeseniški železarni, kjer je do upokojitve delal v tehničnem biroju.
Domača kavarna je bila shajališče in zbirališče številnih znanih planincev. Polni doživetij z gora so v Jaku budili radovednost in ljubezen do planinskega sveta, ki mu je posvetil vse svoje življenje. Posebej mu je bila pri srcu dolina Soče – Trenta, s katero se je prvič srečal v otroških letih v pravljici o Zlatorogu. Od takrat naprej ga želja doživljati divji svet med visokimi gorami ni več zapustila. Prepotoval in prehodil je vse Alpe in vso Evropo, podal se je celo v Ameriko, njegov stalni sopotnik na vseh poteh pa je bil fotografski aparat.
Prvo fotografijo je posnel pri desetih letih, vzornik pa mu je bil jeseniški fotograf Fran Pavlin. Bil je član Turistovskega kluba Skala, ki na vrhunsko raven ni dvignil le slovenskega alpinizma, temveč tudi umetniško fotografijo. V fotoamaterskem odseku jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala se je Jaka učil in kalil in kmalu so bili vidni prvi uspehi. Po drugi svetovni vojni je sodeloval na mnogih razstavah doma in v tujini in za svoje fotografije prejel številna odlikovanja in priznanja. Dosežke predvojne planinske fotografije je v svojih delih še nadgradil.
Še posebej se je njegovo oko izurilo za črno-belo fotografijo. Bil je mojster za opazovanje svetlobe in senc, za sceno, ki mu jo je postavila narava. Ob upoštevanju zakonitosti kompozicijske gradnje posnetka, smislu za usklajevanje svetlobnih partij in določanju pravega izreza, iznajdljivosti in potrpežljivosti, se je zanesel predvsem na lastno intuicijo in motive izbiral po navodilih srca. Vse skupaj se je zapisalo skozi oko kamere na fotografije, ki jih lahko občudujemo v knjigah Svet med vrhovi, Raj pod Triglavom, Viharniki, Kraljestvo Zlatoroga, Slovenski kozolec ter Trenta in Soča. Z veščim sestavljanjem ozadja gorske pokrajine z ospredjem dolin in življenjem v njih je znal ustvariti hkrati romantično vzdušje in realistično pričevanje o času, ki je minil. Poleg estetske imajo njegove fotografije z beleženjem nekdanjega bogastva kulturne krajine in kmečkih opravil tudi veliko dokumentarno vrednost.
Z mnogimi predavanji z diapozitivi je skrbel za popularizacijo planinske fotografije in gorskega sveta. Tako je skozi pravljico o Zlatorogu lepote njegovega kraljestva predstavil več kot 70.000 šolskim otrokom. Svoje fotografije je predstavil na več kot 60 samostojnih in še več skupinskih razstavah, objavljal pa jih je tudi v različnih domačih in tujih knjigah, časopisih in revijah. Bil je neprekosljiv ambasador naših Julijcev, v zadnjih letih življenja pa tudi z njimi povezanega Triglavskega narodnega parka.
Slovenski gorski in visokogorski svet je v njem našel svojega najboljšega, najbolj zvestega upodobljevalca, ki ga je v več desetletij trajajočem intenzivnem fotografskem ustvarjanju uspel posneti iz vseh zornih kotov.
Elizabeta Gradnik