Zdaj, ko alpinistični tečajnici pravita, da to zimo pa lazimo grape, so pa stvari postale resne.
Matej Trobec
Oz bolje povedano, za bolj resne zadeve bo zgleda vedno interes in družba. Tokratni cilj si je izbrala Urška. Kar popularen je zgleda v zadnjih dneh. Dobra izbira, precej boljša od "znucanih" Mojstrovk. Nismo pa bili sami, daleč od tega. Kot rečeno...v zadnjih dneh popularen cilj.
Marko skoraj tik pred zdajci odpove zaradi bolečin v nogi. A je danes očitno noga kar zaigrala od veselja. Ob 6 tako štartamo iz Lj, Majo še poberemo na standardni lokaciji. Na Rudnem polju smo med prvimi. Ravno se počasi začenja delat dan. Pretoplo je za ta čas in premalo snega. Viševnik je bolj ko ne zelen. Po poti posamične zaplate ledu, sicer pa je od smučišča naprej (oz od mesta, kjer pot zadnjič prečka cesto) bolj ko ne kopno. Kar nekaj časa. Šele tam nekje okoli križišča s potjo za Konjščico začne sneg prevladovati. Zadnji klanec proti Studorskemu prevalu je sneg (vsaj s strani sonca) nepredelan, sem v tem času pač ne posije. Še vedno hodimo brez derez.
Na prevalu malo sapice in sonce. Zdaj se začne "orientacijski" del. Kako najlažje in najbolj elegantno v Vrtačico. Direkno iz poti malo naprej od prevala zgleda čisto ok...a se ne vidi vsega. Mi gremo malo naprej, po poti na Veliki Draški vrh in potem, takoj ko pridemo greben, malo sestopimo a drugo stran. Vsekakor to ni tehnično lažja varjanta. Strme spolzke trave, je pa povsem kopno. Sneg se spet začne v dolini. Ko si natikamo dereze nas tu ujame (pravzaprav smo jih v tistem prečenju mi prehiteli) večja skupina. Oz kot se izkazalo, 2 združeni skupini. A smo v grapi spet pred njimi, saj je njih ta naloga še čakala. In takrat tudi ugotovim, da je nekaj poznanih.
Razmere v grapi so odlične. Relativno zelo lahke (ta del seveda velja za tiste z izkušnjami in znanjem v zimskih razmerah). Celo grapo so narejene "stopnice", en krajši leden skok, cca 1,5m pa v zgornjem delu je parkrat malo poledenelo, a so tam stopnice. Skratka, poezija. Grapa je pred soncem umaknjena. Letijo pa dol "snežene kepe". No, mini kložice, načeloma nič nevarnega, a je za vzet na znanje. Uradni podatki o grapi so, dolžina 250m, naklon 40-45°. Na skoku seveda več.
Pri izhodu iz grape spet znanka. Danes zgleda poznam po sveta. Na vrhu se zadržimo skoraj uro. Veličastni razgledi in nič kaj hudo mraz. Sestopimo po poletni. Da bo krožna. Tu pa - ja, spet nekaj poznanih. Južno pobočje je precej kopno, v (z malo domišljije lahko rečemo) grapi, V od poti je vsaj malo snega in spustimo se točno tu. Celo "smučanje po derezah" gre. Pri tem vedno rečem - sicer zabavna stvar, a tvegana za kolena. Pa zgleda nisem edini, ki to počnem. Urška pravi, da njihov inštruktor na alpinistični še v večjem obsegu.
Po markirani nazaj do Studorskega prevala je predvsem "mučenje derez", a baje dober trening hoje po skalah. Sicer je kakih 90% poti še pokrite s snegom, a je ta močno južem. Pri sestopu s sedla dol pa še pridejo prav. Tu se tudi hitro obrne temperatura. Na sedlu je sončno in vroče, skoraj za kratke rokave, v osojah pa precej bolj sveže. A ta svežina je kratka.
Če se zapis bere kot lahke sprehod - ja (spet - za izkušene), trnutno so razmere res dokaj lahke. Brez tistih "stopnic" in v primeru ledene površine je zadeva bistveno težja in bolj naporna. Dostop (po kilometrih) ni čisto najkrajši, a je relativne višine zaradi visokega izhodišča dokaj malo, tako da ne spada med najdaljše ture. Ob čisto zmernem tempu smo od avta do avta rabili dobrih 7ur. Podatki o dolžini so pa tako ali tako na zemljevidu.