Delo, 07.06.06, Simona Bandur: ...od Drave do Jadrana premerilo 140 pohodnikov - Evropohod 2006
Delo, sreda, 7. junija 2006
Trip
Po slovenskem delčku E6 med Moravčami in Jančami
Tri desetletja staro vpisno knjigo je prekril sivi prah
Okoli leta 1980 je pot od Drave do Jadrana premerilo 140 pohodnikov, med razpadanjem Jugoslavije je njihovo število hudo uplahnilo, zdaj pa se znova veča
Na stari hiši s številko Katarija 9 visi tabla z narisanim žigom in napisom: Evropska pešpot 6, Baltik–Wachau–Jadran. Pred vhodom me prijazno pozdravi možakar. Janez Kokalj, se predstavi in pove, da je skrbnik hiše, sicer tudi točke, kjer se ustavijo pešpotniki, namenjeni nekaj metrov više – na Sv. Miklavža. »Žig bi tukaj že lahko dobili, a kaj, ko ga je nekdo odnesel,« vzklikne ter židane volje klepeta naprej. Pohodnike, ki se podajo po evropski poti, zadnja leta bolj redko sreča, pa še oni so v glavnem tujci. V dokaz potegne iz predala rjavo vpisno knjigo. Z dlanjo obriše prah z nje in polista po porumenelih straneh. Nazadnje sta se vanjo vpisala pohodnika, ki ju je pot pripeljala iz avstrijskega Gradca; julija 2005.
Odbor E6-YU, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, je vanjo zapisal pet pravil. Zadnje skrbnikom vpisne knjige Ciglarjeve poti, ki vodi od Drave do Jadrana, polaga na srce: »Vpisna knjiga ima 50 listov za vpis 3700 popotnikov, torej bo trajala nekaj let in jo je treba čuvati.« Prva se je podpisala Milica Zupančič, 14. januarja 1979. Še istega leta ji je sledilo približno 140 pohodnikov, podobno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, sredi devetdesetih pa je število hitro začelo upadati, sem ugotavljala med listanjem.
Gostitelj Janez Kokalj, čigar dobra volja je bila naravnost nalezljiva, me je medtem posedel za mizo v stari kmečki sobi z velikim kaminom ter pripovedoval o preteklosti podedovane hiše, ki je bila nekdaj tudi planinsko zavetišče: »Ta je edina v vasi, ki med vojno ni bila požgana, zato skriva mnogo zanimivega.«
Iz predala je potegnil še eno staro knjigo, v kateri so bili ravno tako vpisani pohodniki, in sicer med letoma 1937 in 1941 ter nato še peščica po vojni. Takrat je bil Sv. Miklavž, ki se z rumeno cerkvico dviguje nad vasico Katarija, še nekoliko nižji, se je šalil – odtis žiga je namreč kazal 737 metrov nadmorske višine, zdajšnje meritve pa mu priznavajo štiri metre več. Kot med drugo svetovno vojno je tudi sredi devetdesetih (od 1997 do 2000 se je v vpisno knjigo podpisalo manj kot deset ljudi), ko je bila v nekdanji Jugoslaviji, upadlo število pohodnikov. Počasi se razmere izboljšujejo, zlasti v zadnjih letih pride več tujcev.
Oaza miru
Po klepetu se podam proti rumeni cerkvici na hribu, da bi »osvojila« eno od točk evropske pešpoti. Že drugod po poti se po Posavskem hribovju razširja lep razgled, ob cerkvi patrona sv. Miklavža, zaščitnika brodarjev in splavarjev, pa se na drugi strani pokaže še Ljubljana, od daleč nenavadno – mirna. Počasi se vrnem, poslovim od sogovornika in se spustim po cesti navzdol. Na kmetiji Pri Mežnarjevih, kot preberem na ravno tako stari, a lično urejeni hiši, izvem, da je tam vendarle mogoče dobiti žig te točke na evropski pešpoti.
Gospodinja Ivanka Kocjančič me povabi v izbo stare hiše, lično predelane v jedilnico za goste. Potrdi, da je slovenskih pohodnikov, ki nabirajo točke na evropski pešpoti, resda malo, več je tujcev, zlasti Avstrijcev in Nemcev, vsako leto nekaj deset. Le kako najdejo sem, sem radovedna, vas je namreč majhna in precej skrita. »Zelo dobre vodnike imajo. Po mojem mnenju ni nihče drug tako dobro opremljen,« je prepričana. In kako so jim všeč tukajšnji kraji? »Pravijo jim oaza miru. Takšne spokojnosti drugje niso vajeni, še zlasti ker pešpot velikokrat teče po gozdnih stezah.«
Na domačiji se ustavijo zaradi malice; prenočišč nima, zato jih poiščejo na Limbarski gori ali v Moravčah. Največkrat hodijo kar sami, redkeje po dva ali trije, praviloma nikoli v večjih skupinah, morda prav zato, da se umaknejo od vrveža, ugiba gospodinja, ki sem jo zmotila pri peki kruha – ponaša se namreč s krompirjevim kruhom, za katerega je dobila priznanje dobrote slovenskih kmetij. Kmetija, ki se sicer ukvarja predvsem z živinorejo, ima vedno odprta vrata za izletnike, čeprav jim več od prigrizka (razen če se skupine vnaprej napovedo) in pijače ne more ponuditi. Turizmu bi se želela bolj posvetiti, a je finančno omejena; hiša pa je stara vsaj dvesto let, doda gospodinja.
Že do Grosupljega je dolga pot
Naslednja točka, kjer dobijo pohodniki žig E6, če gredo od severa proti jugu, so Janče. Od Sv. Miklavža do hriba, ki dosega nekaj več kot 790 metrov nadmorske višine, so kakšne tri ure hoje, ki jih je mogoče presekati v vaseh ob poti, denimo v Veliki vasi, Senožetih ali Jevnici. V Planinskem domu Janče, ki je v oskrbi litijskega planinskega društva, prav tako povedo, da pohodnikov po evropski poti ni veliko; med Slovenci so bolj priljubljene Badjurova, Zasavska (med Kumom in Bizeljskim) in Vevška pot, Pot kurirjev in vezistov ter sprehodi po Sadni cesti ter Kostanjevi poti, našteje Mitja Breznikar, eden od oskrbnikov doma.
In kam vodi evropska pot od Janč? »Proti Grosupljemu: Volavlje, Prežganje, mimo Litije, Trebeljevega, čez Mali Vrh in Višnjo Goro …« Kar dolga je, pristavi in se nasmehne.
Simona Bandur
Evropohod 2006
Letošnji osrednji dogodek za slovenske ljubitelje hoje bo konec junija. Od 22. do 29. bo namreč na trasi evropske pešpoti E7 potekal Evropohod 2006 čez Slovenijo, ki je akcija Evropske popotniške zveze. Prvi dan, v četrtek, se bodo pohodniki zbrali v Murski Soboti in prenočili v hotelu Diana. Naslednji dan se bo pohod začel v Beltincih, z načrtovano traso: Beltinci-lžakovci-Banovci-Ljutomer, kjer bodo prespali v hotelu Jeruzalem. V soboto (24. junija) bodo iz Ljutomera odšli dojeruzalema, Miklavža in na Kog. Prespali bodo v Ormožu.Nedeljski načrt: do Velike Nedelje-Podgorci-grad Bori, prespali bodo na Ptuju. V ponedeljek (26. junija) bodo odšli do Gradišča in naprej do Dravcev in v Podlehnik, kjer bodo prespali. V torek (27.) se bodo iz Dolene odpravili na Janški Vrh in nato na Ptujsko Goro in Jelovico. Popoldne bo vzpon na Donačko goro. Prenočevali bodo v Rogaški Slatini. Zadnji dan pohoda (28.) bodo začeli v Obsotelju in pot sklenili-na gradu Podsreda. 29. junija se pohodniki vrnejo domov.
S. F.