Delo, 09.08.06 - Marjan Raztresen: Iveri z Grintovcev, Dotik praznine in Julijske Alpe – Gore nad Sočo
Delo, sreda, 9. avgust 2006
Književni listi
Tri razsežnosti gora
Za vsaj tri knjige je od letošnjih poletnih in predpoletnih dni bogatejša slovenska gorniška literatura: Planinska založba je izdala Iveri z Grintovcev Vlasta Kopača, Sidarta pa Dotik praznine Joeja Simpsona in drugo, dopolnjeno izdajo vodnika Julijske Alpe – Gore nad Sočo Andreja Stritarja
Kot šesta knjiga v zbirki Med gorskimi reševalci in kot 275. publikacija Planinske zveze Slovenije je izšla posmrtna zbirka člankov, zapisov in študij, ki jih je v planinski periodiki objavljal znani gornik in častni predsednik Planinske zveze Slovenije
Vlasto Kopač, po izobrazbi arhitekt, učenec Jožeta Plečnika in njegov sodelavec pri oblikovanju ljubljanskega pokopališča Žale ter eden od najboljših poznavalcev Velike planine, ki mu gre zasluga, da je ta pašna planina nad Kamnikom ohranjena v stari obliki in da stoji na sosednji planini turistično naselje s kočami, postavljenimi v slogu starožitnih velikoplaninskih stanov.
Kamniškemu alpinistu in gorskemu reševalcu dr. Francetu Malešiču gre v veliki meri zasluga za to, da je v knjigi Iveri z Grintovcev zbran cvet Kopačevih gorniških pisnih prispevkov. Kamniški zdravnik je avtorja spodbujal k zbiranju in vrednotenju napisanega in izdanega ter k opremljanju z lastnimi ilustracijami, v čemer je bil letošnjo pomlad preminuli Vlasto Kopač velik mojster. Nastala je skoraj 250 strani obsegajoča knjiga vsakršnih Kopačevih pripovedi: spominov na stare, romantične hribovske čase, kakršnih zanesljivo ne bo nikoli več, pripovedi o zgodovinskih plezanjih s starinsko opremo po enako prepadnih in zahtevnih stenah Kamniških Alp, kot so še zdaj, opisov napetih dogodkov iz sten Grintovcev in predvsem vsakršnih orisov Velike planine, kjer so se do današnjih dni deloma ohranile prvine prav takšne etnologije, kakršno so odkrili na mumificiranem truplu znamenitega Ötzija v Alpah na sedanji meji med Italijo in Avstrijo in kakršna je bila v bronasti dobi bržčas »v rabi« tako na planinah Centralnih kot Kamniško-Savinjskih Alp.
Petrova sestra Cveta, por. Vidmar, pomočnica pri strežbi, Peter Erjavšek - Jerinčkobv Peter, drži konja za povodec, na konju lovski čuvaj in logar Drance Uršič - Bôsov France, za njim s klobukom Lojze Erjavšek - Jerinčkov Lojze, v ospredju v pumparicah pa neznani najemnik lova. Iz knjige Vlasta Kopača Iverí z Grintovcev.
Čeprav bi marsikdo v knjigi raje prebiral napete in romantične plezalske pripovedi o dogajanjih v Grintovcih tik pred drugo svetovno vojno in takoj po njej, katerih živa priča in soustvarjalec je bil Vlasto Kopač, je tega v knjigi pravzaprav malo. Prav tako je komajda omenjeno drugače nevarno dolgo obdobje njegovega življenja po tistem nesrečnem povojnem letu, ko so takratnega prvega moža slovenskega planinstva Vlasta Kopača, dahavskega zapornika, obsodili na smrt in mu potem prisodili zaporno kazen; niti kančka sovraštva ni zaradi tega v njegovem pisanju, kot ni niti malo zamere zaradi tega, ker ga oblast ni popolnoma rehabilitirala, čeprav je Sloveniji ohranil takšno Veliko planino, kakršna je bila, preden so jo med vojno požgali in bi tam po vojni postavili velike zadružne hleve, če ne bi bilo Vlasta Kopača.
Čeprav je bil arhitekt in vsestranski gornik Kopač po naravi realist, je v njegovi knjigi Iveri z Grintovcev vendarle čutiti precej romantičnega duha starih časov, ko je bilo varstvo gorske narave ena od največjih vrednot. Avtor nevsiljivo pelje bralce po takšnih poteh tudi z grintovškim slengom – toliko je v knjigi tega, da je na koncu dodan slovarček manj znanih besed. Ob teh starožitnostih je v knjigi kar lep del prispevkov, ki opisujejo hojo in plezanje po gorah v časih, ko se sedanja generacija gornikov še ni niti rodila.
Popolnoma drugačna je knjiga angleškega plezalca Joeja Simpsona Dotik praznine, »ena najneverjetnejših alpinističnih zgodb preživetja«, kot je ob sliki slikarja Danila Cedilnika-Dena napisano na knjižni naslovnici. Od prve do zadnje strani gre za napeto hribovsko zgodbo, ki se je piscu in njegovemu soplezalcu Simonu Yatesu dogajala leta 1985 na zasneženih in zaledenelih prepadnih pobočjih 6356 metrov visoke gore Siula Grande v perujskih Andih. Potem ko sta brez prevelikih težav priplezala po prvenstveni smeri v zahodni steni na vrh gore, se je začel pekel. V labirintu visokih nožastih ledenih tvorb sta se med sestopom izgubila, se odločila za plezanje po enem od lednih jarkov in zašla ponoči v snežnem metežu med velikanske serake, kjer je Joe, avtor knjige, padel in si v kolenu in še kje polomil nogo. Njegovemu soplezalcu je šlo tako hudo za nohte, da je v nočnem snežnem neurju, ko po njegovem prepričanju predvsem za poškodovanega prijatelja ni bilo več rešitve, odrezal vrv, s katero sta bila navezana; če tega ne bi storil, bi oba zanesljivo zgrmela v globino. V prepričanju, da je kolega po padcu umrl, je sam po velikih težavah priplezal z gore na ledenik in do baznega tabora, kjer je čakal hribovski spremljevalec. Dva dni sta ostala v taboru pod goro, 
tik preden sta tretje jutro naročila tovornike, da jima odnesejo opremo v dolino, se je kot z drugega sveta pojavil na smrt zdelan Joe. Ko mu je Simon odrezal vrv, je padel globoko na sneženi in ledeni tobogan in obstal na mostu v ledeniški razpoki, se nagonsko spustil po razpoki proti dnu, s katerega v normalnih razmerah ne bi nikoli več prišel, tam naletel na špranjo na ledenik, splezal po njej na prosto in se potem z razbito nogo dobesedno vlekel po ledu in ledeniškem kamenju do baznega tabora. Tam je imel spet srečo, da so v njem še stali šotori.
Osnovni avtorjevi pripovedi dajejo v knjigi dodaten čar in napetost Simonovi popolnoma nespremenjeni dnevniški zapiski z vsemi obžalovanji, kesanji, obtožbami in analizami, kaj bi se zgodilo, če bi v kritičnem trenutku ravnal drugače. Ko se zgodba srečno konča, sta oba plezalca prepričana, da sta vseskozi ukrepala najbolje, kot je bilo mogoče – kar pa seveda ni recept, kako naj bi se bilo treba obnašati v podobnih situacijah. Tokrat se je pač končalo nadvse srečno; če se ne bi, niti ne bi bilo te napeto napisane knjige.
Še eno gorniško knjigo so pred dnevi izdali pri Sidarti, vodnik Julijske Alpe – Gore nad Sočo Andreja Stritarja. Od prvega vodnika s tem naslovom, ki je izšel pred devetimi leti, se je v tistih gorah – tudi zaradi potresov – kaj spremenilo, pa tudi prvi vodnik, ki opisuje ene od najbolj divjih in morda najlepših predelov Julijskih Alp, je medtem popolnoma pošel. V novem je v sliki, skici in besedi predstavljenih šestdeset gorskih ciljev nad Sočo in njenimi pritoki od prav lahkih sprehodov po označenih poteh do zelo zahtevnih in večdnevnih vzponov po strmih brezpotjih. Nekaj več kot 200 strani obsegajoča knjiga ni le zbirka idej za planinske ture, ampak tudi koristen in za preudarne gornike zanesljiv vodnik po gorah od Triglava na vzhodu do Kanina na Zahodu in od Mangarta na severu do Vogla na jugu.
Marjan Raztresen