Slovenske novice - Primož Hieng: ... ponosni prestol Slovenije, starim Slovencem božanstvo, ščit pred oglejskimi patriarhi in salzburškimi škofi, nam znamenje zmage in bodočnosti. Proti njegovemu vrhu se vijejo kolone obiskovalcev. Pohodi so se vrstili v vojni in miru.
Objavljeno: Slovenske novice, sobota, 03.11.2007
Tedenska tribuna
Triglav, gora bajk in čudežev
Triglav, gora bajk in čudežev, ponosni prestol Slovenije, starim Slovencem božanstvo, ščit pred oglejskimi patriarhi in salzburškimi škofi, nam znamenje zmage in bodočnosti. Proti njegovemu vrhu se vijejo kolone obiskovalcev. Pohodi so se vrstili v vseh časih, v vojni in miru. Nekaj teh je zabeležila zgodovina, več pa jih je utonilo v pozabo.
Prvi so – še ne po raziskanih virih – stopili na vrh očaka Triglava štirje srčni možje iz bohinjskega kota. Šestindvajsetega avgusta 1778 pridejo na pobudo barona in prosvetljenca Žige Zoisa na sam vrh: Lovrenc Willomitzer, ranocelnik v Stari Fužini, lovec Štefan Rožič, rudar Matija Kos iz Jereke in Luka Korošec z Gorjuš. Leta 1978 so v Ribčevem Lazu postavili spomenik štirim srčnim možem s pogledom na Triglav. Spomenik je delo Stojana Batiča.
Že 2. avgusta 1779 poizkusijo Baltazar Hacquet, Willomitzer in Matija Kos drugič priti na vrh Triglava. Vrh sta dosegla le Willomitzer in Kos. Tretji pristop opravita 23. avgusta 1782 Baltazar Hacquet in Luka Korošec ter neimenovani vodnik. Takratne triglavske gorohodce lahko postavimo v tri skupine: domači razumniki, raziskovalci ter tuji gostje in domači vodniki z nosači.
»V tisti prvi dobi pristop na goro ni bil igrača,« pravi kamniški publicist Aleksander Sarnavsky. »Današnja zavarovana pota, raba pripomočkov in varovanje, koče in zavetišča, izkušnje v vremenu in končno ves naš današnji odnos do gora, ki nas ne strašijo in odbijajo, ampak privlačijo, so pot na Triglav največkrat olajšali.«
Leta 1893 je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo in dve podružnici: kamniška in savinjska. Župnik na Dovjem Jakob Aljaž je kupil vrh Triglava in na njem leta 1895 postavil Aljažev stolp. Na začetku 20. stoletja so na Triglav zanesli svoj pohlep Nemci in leta 1906 so po tako imenovani nemški smeri preplezali severno triglavsko steno. V navezi so bili Karl Domenigg, Felix König in Hans Reinl, pozneje F. Zimmer in Gustav Jahn.
Takrat so zapisali: »Vi Slovenci pač lahko trdite, da je Triglav na vaših tleh, a nemška sila in nemški duh sta ga osvojila.« Tem izzivanjem se je prvi postavil po robu dr. Klement Jug, ki je Nemcem dokazal, da smo jim Slovenci enakovredni, tako pri delu kot pri vzponih v stene.
»Tako imenovani Nemški steber ni v popolnem skladu z njegovo zgodovino,« pojasnjuje Sarnavsky. »Spodnji del stebra do grada sta namreč prva plezala Janez Kveder in Stane Tominšek, ki pa te ture nista opisala, za njima pa so prispeli po spodnji polovici stebra dr. Klement Jug, Vlado Kajzelj in L. Volkar. Nemška naveza je hodila po grapi in se povzpela po stebru šele v drugi polovici. Ker je torej steber skupna last, naj nosi sicer nevtralno ime, po legi pa pravilno ime, torej srednji steber.«
Razvoj alpinizma pred drugo svetovno vojno je močno pripomogel k pristopu na našega očaka. Ljudje so vedno več zahajali v gore, vendar je to obdobje prekinila vojna. Leta 1941 se je v triglavskih stenah utrgal plaz upora in gozdovi pod Triglavom so dali zatočišče prvim partizanom. Nemški osvajalci so hoteli prizadeti slovenski ponos v koreninah, zato je na vrhu Triglava zavihrala zastava s kljukastim križem. Toda ni ostala dolgo. Zvesti Triglavu in slovenstvu so se v strmine zagrizli Gorjanci, jo raztrgali in zamenjali s slovensko. Tudi v teh težkih dneh je naš najvišji vrh ostal simbol slovenstva in upora. Med triglavskimi stenami je odmevala himna triglavske divizije, pozneje 31. divizije.
Štab 31. divizije je maja 1944 napotil Prešernovo in Gradnikovo brigado na Gorenjsko. Napadli naj bi v okolici Bleda in Bohinja. Boji so trajali skoraj mesec dni. Prišli so dnevi kratkega oddiha. Oto Vrhunc – Blaž Ostrovrhar je takrat sprožil pobudo, da sestavijo patruljo prostovoljcev, ki bi na Triglavu izobesila slovensko zastavo.
»Zamisel so uresničili 24. junija 1944,« nadaljuje svojo pripoved Aleksander Sarnavsky. »Na Triglav je odšlo pet partizanov in načelnik štaba Gradnikove brigade Blaž Ostrovrhar. Krenili so z Uskovnice do Vodnikove koče in dalje proti Aleksandrovemu domu na Kredarici. Tu so prenočili. V spominsko knjigo so se poleg večine nemških priimkov vpisali s partizanskimi imeni. Drugo jutro so bili na Triglavu. Razvili so slovensko trobojnico, ki je ponosno plapolala v jutranjem vetru. Morda so bili tu prvič ali zadnjič, vendar so bili prvi, ki so zasadili zastavo na vrhu Triglava.«
Druga partizanska patrulja je odšla na vrh Triglava 20. oktobra 1944 v čast osvoboditeljem Beograda. To so bili partizani Jeseniško-bohinjskega odreda. Na pot je krenilo pet borcev in dve borki. Vodja patrulje je bil politkomisar štabne čete Jože Rožman - Peter, poleg njega pa še Anton Pretnar iz Zasipa, Bernard Rekelj iz Gorij, Janez Gorišek, Bogo Tavčar, Angelca Vidic - Vlasta in Ivanka Gracelj - Staretova. Tako so med vojno dvakrat zaplapolale zastave na vrhu Triglava.
Po vojni sta Mirko Dremelj in Karel Korenini, Skalaša v jeseniškem klubu, 20. maja 1954 razobesila slovensko trobojnico na vrhu Triglava na strehi Aljaževega stolpa. Odstranila sta nemški napis Allasch-Haus na Kredarici in dala tujcem vedeti, da so dobrodošli le kot turisti. Po šestinštiridesetih letih v federaciji Jugoslavije je leta 1991 Slovenija postala samostojna. Tudi tokrat so ponesli trobojnico na vrh očaka z veliko željo, da bi plapolala za vedno.
Nov čas je prinesel nov triglavski dom na Kredarici in ob njem je zraslo tudi svetišče triglavske Marije Snežne. Skupščina Republike Slovenije je 13. novembra 1991 sprejela sklep o soglasju h gradnji kapelice. Ob odprtju so zapeli Kamniški koledniki. Ob peti obletnici osamosvojitve je izšla reprodukcija stare razglednice, ki je bila natisnjena ob jubileju – 100-letnici Aljaževega stolpa na Triglavu.
Pohodnikov na naš najvišji vrh je vedno več. Letošnjega pohoda borcev, veteranov in slovenskih častnikov se je udeležilo približno 450 pohodnikov, med njimi letos prvič predstavniki Mednarodnega združenja vojakov gornikov iz Francije, Nemčije, Španije in Švice.
»Pohoda se vsako leto vedno udeleži tudi Stane Simšič, aktivni član Planinskega društva Kamnik, predsednik Društva upokojencev in organizator Dneva Kamniških planin,« končuje svoje misli Sarnavsky. »Kolikokrat je bil na Triglavu, ne ve, ne šteje pa tudi preostalih vrhov in poti, ki jih je prehodil. Živi z gorami, saj je prehodil in osvojil veliko domačih in tujih vrhov. Letošnji pohod je bil tudi v znamenju njegovega jubileja. Praznoval je namreč 80. rojstni dan, ki ga je zaznamoval z vzponom na vrh Triglava.«
Primož Hieng