Slovenske novice – Ivan Sivec: Minilo je 80 let, odkar je na Dovjem umrl župnik Jakob Aljaž
Slovenske novice, sobota, 5. maja 2007
Tedenska tribuna
Triglav vrnil Slovencem
Včeraj je minilo osemdeset let, odkar je na Dovjem umrl triglavski kralj Matjaž župnik Jakob Aljaž. Zdi se, da je najbolj znan kot postavljalec stolpa na vrhu Triglava in kot avtor nesojene planinske himne Triglav, moj dom, seveda pa tudi kot neutrudni graditelj planinskih koč in domov, eden najbolj vnetih začetnikov planinstva na slovenskih tleh ter vsestranski prosvetitelj in zavedni Slovenec. Nekoč je zapisal, da ima največ zaslug predvsem za to, da je Triglav vrnil Slovencem.
Seveda je
Jakob Aljaž hotel s tem povedati, da je dal Triglavu oziroma našim goram slovenski obraz. Istega leta, ko je umrl, pa se je rodila
Ivanka Petač, njegova pranečakinja, ki ima še vedno v lasti Aljaževe citre, lovorjev venec Slovenske glasbene matice pa tudi molitvenik, ki ga je Aljaž s posvetilom podaril svoji sestri
Johani.
Usodni 4. maj
Jakob Aljaž se je rodil leta 1845 in je torej učakal za tiste čase kar visoko starost, saj se je s tega sveta poslovil dobra dva meseca pred svojim dvainosemdesetim letom. Moči so ga začele zapuščati že po novem letu, ob koncu februarja pa si je, ko je šel na Dovje maševat, zlomil še golenico. Ko je čutil, da se bo moral posloviti, je kaplanu
Francu Pečariču naročil, naj v cerkvi s prižnice pove naslednje besede:
»Gospod duhovni svetnik Jakob Aljaž, vaš dolgoletni župnik, sporoča, da odpušča vsem svojim faranom vse grehe, hkrati pa prosi, da tudi vi oprostite njemu vse tisto, kar vam je storil žalega.«
Pečarič pa je natanko opisal tudi njegovo smrt in pogreb:
»Gospod duhovni svetnik Jakob Aljaž se je preselil v večnost v sredo, 4. maja 1927. Takoj sem obvestil vse predstojnike, osrednji odbor Slovenskega planinskega društva in dr. Kogoja na Jesenicah. Dva Dovžana sem poslal s črnima zastavama na Kredarico in na vrh Triglava, da ju obesita na vrh koče in na vrh Aljaževega stolpa. Naročil sem zvoniti – kot je pri župnikih navada – z velikim zvonom.«
Pogreb je bil v soboto, 7. maja, ob pol enajstih. Krsto je blagoslovil najprej dekan Fatur, od stolnega kapitlja so bili navzoči g. Sušnik, dr. Kimovec, dr. Klinar, dekan Zabret, Koblar, ravnatelj stolnega kora Premrl, univ. prof. dr. Rožman in drugi. S Štajerske je prišel župnik Lojze Cilenšek. Po obredu je svojemu častnemu članu pod vodstvom Mateja Hubada zapela Glasbena matica Pavčičevo Pomlad.
Pogrebni sprevod je bil izjemno dolg. Za križem je šla šolska mladina v spremstvu učiteljstva, moški, domači in tuji gasilci, orli, sokoli, Marijina družba, pevci, duhovščina, za krsto pa sorodniki in drugi odličnjaki. Slovensko planinsko društvo je zastopal predsednik dr. Fran Tominšek. Prišli so tudi predstavniki Hrvatskega planinarskega društva, TK Skala, kranjska, jeseniška in kranjskogorska podružnica, Glasbena matica, Pevska zveza, pevsko društvo Ljubljana, Jugoslovanska zimskošportna zveza in skavti. Na pogrebu so bili tudi dr. Šlajmer z ženo, dr. Kogoj, vladni svetnik dr. Rudolf Andrejka, minister Mar, ravnatelj Mantuani, podpolkovnik Andrejka, agrarni komisar dr. Spiller – Muys, okrajni glavar dr. Vavpetič, sodnik dr. Kranjc, župnik Piber in drugi.
Gospod dekan Fatur je opisal pokojnika kot vzornega duhovnika, idealnega planinca in zaslužnega glasbenika. Pri odprtem grobu mu je poleg dekana Faturja govoril podpredsednik SPD prof. Janko Mlakar in obljubil, da bo Aljažev klub poskrbel za dograditev kapelice v Vratih. Za hrvaško planinsko društvo je govoril dr. Poljak, v imenu Skale prof. Ravnik, v imenu Slemena gospod Ivanovič, v imenu zimskošportne zveze gospod Ante Gnidovec, za Glasbeno matico gospod dr. France Kimovec. Pogrebna svečanost je bila s Försterjevim Umrl je mož končana ob četrt na dve popoldne.
Prišlo je na ducate brzojavnih sožalij iz vseh krajev, tudi iz tujine.
Župnik Lavtižar je bil določen za postavitev nagrobnega spomenika. Odkrili so ga že štiri mesece po smrti – 18. septembra 1927. Narejen je po načrtih prof. Vurnika. Na plošči iz nabrežinskega marmorja so Sardenkovi verzi:
Vsako jutro v zarji novi naši zažare vrhovi,
čakajo, kdaj prideš spet, ki si bil jim varuh svet:
naš triglavski kralj Matjaž župnik z Dovjega Aljaž.
Pranečakinja Ivanka
Aljaževa pranečakinja Ivana Petač je zagotovo ena najbolj znanih obljubljanskih gostilničark pa tudi nasploh ena najbolj veselih žensk daleč naokrog. Rodila se je 9. avgusta v Vikrčah pri Kovaču, leta 1949 pa se je primožila na kmetijo in gostilno Pri Mihovcu v Zgornjih Pirničah.
»Moja mama mi je večkrat pripovedovala, da je šla za Aljaževim pogrebom z bobenčkom. Ta bobenček sem bila pač jaz. Tedaj sem bila še v trebuhu. Aljaž je umrl na začetku maja, tri mesece zatem pa sem se rodila jaz.«
Ivanko so zasnubili pri osemnajstih letih.
»Doma nas je bilo šest otrok, od vseh pa sem bila jaz najbolj srborita; kot nalašč za gostilno. Moj mož je bil od mene petnajst let starejši, a sva se kljub temu dobro ujela. Seveda pa je bilo treba delati, veliko delati. Pa mi to ni bilo nikoli hudo.«
Najhuje je bilo pravzaprav takoj po drugi svetovni vojni, ko so Mihovčevo kmetijo želeli priključiti v kolhoz.
»Mož se je upiral z vsemi štirimi. Najbolj se mu je zdelo hudo to, da je postal gospodar šele leta 1936, potem pa bi moral zemljo po dobrih desetih letih prepustiti drugim, še posebno ko je bil več kot tri leta v partizanih. Zato ni nikoli podpisal, da da zemljo v kolhoz.«
Ivanka Petač bo torej avgusta praznovala osemdeseto življenjsko obletnico. Moža nima več, dela pa še vedno čez glavo. A rada dela.
»Dokler človek dela, živi. Ko zjutraj vstanem, se takoj napotim v kuhinjo in prevzamem celotno dopoldansko delo. Moja skrb sta juha in kruh. Včasih je skuham dvajset litrov, včasih petdeset, vseeno pa mi je, če mi vnukinja Mojca naroči, naj jo skuham – zaradi števila gostov – sto litrov. Postopek je tako in tako podoben. Sama pa tudi vsak dan sproti zamesim kruh. Za dvajset, trideset, tudi več kilogramov. Testo zamesim še sama, na roke. To je čisto drugačen kruh kot tisti, ki ga zgnete stroj. Zato bom tako delala prav do konca.«
Po kosilu pa gre ob korito. Ob pomivalno korito. Tam pomiva posodo do treh, štirih popoldne, večkrat tudi do šestih. Zatem pa jo čaka še ena ura – večkrat pa tudi dve – likanja.
»Moja največja želja je, da bi lahko delala do konca in da ne bi bila nikomur v napoto. Mladim pa želim, da bi še naprej radi delali in da bi se tako lepo razumeli med seboj, kot se zdaj. Za gostilno je najslabši prepir.«
Obiski na Dovjem
Ivanka Petač se še dobro spominja maminega pripovedovanja, da bi moral na Aljažev pogreb pred osemdeseti leti na Dovje priti tudi general
Rudolf Maister.
»Vsi pogrebci so bili v pričakovanju, da bo prišel tudi Maister. Menda se je največ govorilo samo o tem. A je zamudil vlak, s kočijo pa se potem ni dalo tako na hitro priti na Dovje.«
Dr.
Fran Tominšek, to je tisti prijatelj, kateremu se je Aljaž oddolžil s postavitvijo lepe in varne poti na Triglav, pa vlaka ni zamudil:
»Na pogreb mu je prinesel venec svežih planik. Skupaj s prijatelji jih je menda nabral prav na dan pogreba v triglavskem pogorju.«
Zelo zanimiv je tudi molitvenik iz devetnajstega stoletja, ki ga zdaj skrbno čuva prav Ivanka Petač.
»Ta molitvenik je dal Aljaž v darilo svoji sestri Johani ob poroki, pozneje pa ga je podedovala moja mama. V molitveniku je z njegovo lepo pisavo napisano:
»Svoji preljubi sestri Johani
Ježek, rojeni
Aljaž, v spomin njene poroke, 26. avgusta 1878.«
O Aljaževem pogrebu pred osemdesetimi leti pa se Ivanka Petač po maminem pripovedovanju spominja tudi tega, da je trajal več ur in da so se Aljaževemu delu poklonili tako rekoč vsi vidni Slovenci tistega časa.
Aljaževa Micka
Več Aljaževih stvari sta Ivanka Petač oziroma njena mama dobili kot darilo od
Aljaževe Micke, nečakinje, ki je s stricem dolgo živela na Dovjem kot kuharica.
»Pravzaprav smo se dobro poznali in se velikokrat srečevali z obema: z
Manco in Micko. Manca je imela na skrbi kmetijo, Micka pa kuho. Po Aljaževi smrti je odšla Micka k sosedu, h
Golobu. Umrla je leta 1952, tedaj, ko je bilo toliko snega, da nismo mogli iti niti na njen pogreb.«
Sicer pa sta jo Ivanka in njena mama redno obiskovali in ji tudi večkrat prinesli kaj za pod zob oziroma ji podarili denar.
»Manca in Micka sta bili namreč tisti dekleti, ki sta bili ob smrti obeh staršev še čisto majhni. Oče in mama sta umrla, ko so peljali na vozu steber za kozolec, pa se je nesrečno prevrnil nanju. Obe deklici je Aljaž vzel k sebi v Tržič, nato pa sta šli z njim na Blejsko Dobravo in nazadnje na Dovje.«
Vsi ljudje so Micki rekli kar Aljaževa Micka, čeprav je bila v resnici samo njegova nečakinja. Po smrti staršev so kmetijo prodali, denar pa naložili v hranilnici. Med vojno pa je denar propadel in zato je bila Micka po Aljaževi smrti tako rekoč ubožica.
»Znala pa je lepo igrati na citre. Na Aljaževe citre. In prav te, Aljaževe citre, je potem nekoč podarila nama. Je rekla, da nama drugega ne more dati, za Aljaževe citre pa bi bilo škoda, da bi propadle. Zraven pa nama je dala tudi več pesmaric z notami, na katerih sta naslikana Gregorčič in Aljaž.«
Ivanka Petač pa ima še eno veliko dragocenost, ki ji jo je prav tako podarila Aljaževa Micka. Srebrni lovorjev venec, ki ga je Aljažu poklonila Slovenska glasbena matica iz Ljubljane. Na njem je posvetilo:
Častnemu članu Jakobu Aljažu 21. 7. 1921.
Čeprav je torej od Aljaževe smrti minilo že osemdeset let, so spomini nanj še izjemno živi, in to ne samo v pesmih in knjigah. Ivanka Petač pa kljub skoraj osemdesetim letom še vedno rada zapoje. Zna še take pesmi, kot so jih peli v Aljaževem času in prej. Tista o šmarnogorskem priprošnjiku za ženina, o sv. Antonu, se konča prav zemeljsko, nič svetniško:
»Vsaka, ki gre mimo njega, brž za zvonec pocinglja: "Ljubi ti svet" Anton, zaljubljenih si patron, daj mi možiceljna, ta prav"ga, iz mesa!" Če pa bi bil Anton živ, dosti deklet bi imel, suhe in šlampaste, samo da je. Pri kapelci bi sedele in objemale bi ga, zraven pa premišljevale, zakaj je iz kamna, ne iz mesa.«
Ko je bila Ivanka Petač še mlada, si takih pesmic ni upala niti zapeti, zdaj pa ji je sin Jernej pomagal, da se bodo take in podobne znašle celo na zgoščenki.
Ivan Sivec