Planinski vestnik: 150 let od rojstva pionirja planinstva v Kamniško-Savinjskih Alpah, pa o najtežji plezalni smeri nekega časa, o moško-ženski rokoborbi in še marsičem ...
Kocbek se je rodil kot sin revnega viničarja 26. januarja 1863 v Ločkem vrhu v Slovenskih goricah - daleč stran od visokih gora, katerim je posvetil večji del svojega življenja. Končal je učiteljišče in se poklicno ustalil v Gornjem Gradu, kjer je kot nadučitelj služboval do upokojitve. Poročil se je z Mozirjanko Vilmo Hofbauerjevo, v zakonu se jima je rodilo šest otrok.
Kocbek je bil narodno zaveden in in vsestransko zelo aktiven človek. Bil je pobudnik resolucije, predane cesarsko-kraljevemu ministrstvu za šolstvo na Dunaju, s katero so zahtevali uvedbo slovenskih šol na Kranjskem in po njegovi zaslugi so v Gornjem Gradu leta 1908 zgradili novo šolo. Prav tam so bile na njegovo pobudo ustanovljene še; posojilnica, narodna čitalnica ter pašniška zadruga, s katero je pomagal kmetom pri sporih z nadškofijsko upravo, ki jim je postavljala previsoke najemnine za planinske pašnike.
Kocbek je bil tudi uspešen pisatelj. Zbiral je pregovore in reke ter jih zapisal v obsežni knjigi Pregovori, prilike in reki. Vestno je dopisoval v Planinski vestnik, z učiteljskim tovarišem Mihom Kosom sta leta 1894 skupaj napisala Vodnik za Savinjske planine in najbližjo okolico, sam pa leta 1903 knjižico Savinjske planine. Njegovo zadnje in tudi najlepše delo je bila knjiga Savinjske Alpe, posvečena 30 letnici Savinjske podružnice, ki je izšla v Celju leta 1926.
120 let Savinjske podružnice SPD
Leta 1893, ko je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD), je bil Kocbek 8. avgusta kot pobudnik na ustanovnem občnem zboru Savinjske podružnice v Mozirju izvoljen za njenega prvega načelnika. Pri SPD so bili zelo zadovoljni s širjenjem organizacije na Štajersko in načelnik Fran Orožen mu je dal poslati barvo skupaj s pismom, naj po svoji presoji zaznamujejo čim več planinskih poti v svojem okolišu.
Kocbek, ki je bil tedaj mlad in navdušen planinec, poln zdravega humorja ter zelo priljuden, je zlahka pridobil domačine za delo, pa tudi sam se ga ni branil, saj je svojo odgovorno nalogo nato opravljal celih 34 let. V času njegovega načelovanja so pridni in požrtvovalni planinci v Savinjskih Alpah s trdim delom postavili nekaj koč in markirali veliko planinskih poti, s čimer so se uspešno borili proti naraščajočemu nemškemu vplivu v slovenskih planinah.
Tu naletimo na zanimivost, kajti Kocbekov veliki mentor v planinski dejavnosti je bil po rodu čistokrvni Avstrijec iz Gradca. Prof. dr. Johannes Frischauf je rad obiskoval naše gore, najbolj pa so mu bile pri srcu prav Savinjske Alpe, ki jih je po letu 1874 sistematično raziskoval in turistično odkrival ljudem. S pomočjo domačih gorskih vodnikov je obiskal niz vrhov, dal je markirati več planinskih poti in zgraditi prve tri planinske koče. Stale so pod Kokrskim sedlom, na Okrešlju in na Korošici, vse so bile zelo majhne (tri ležišča) in skromno opremljene. Kasneje jih je doletela kaj različna usoda: Frischaufovo kočo pod Kokrskin sedlom je prevzela Kranjska sekcija nemškega planinskega društva DÖAV, ki se je njenemu graditelju za prijaznost do SPD maščevala tako, da je z nje odstranila napis z njegovim imenom, jo zaprla ter enostavno pustila propasti. Ta poskus nemških nacionalistov, da bi izničili Frischaufovo delo, niti ni tako čuden, če pomislimo, da vodilni člani Kranjske, Celjske in Mariborske nemške sekcije po večini sploh niso zahajali v gore. V sekcijah so delovali predvsem iz narodnostnih razlogov in največ le iz doline. Redki gosti njihovih postojank so bili v glavnem turisti iz Avstrije in Nemčije.
Kočo na Okrešlju je spomladi 1907 podrl plaz in jo je na nekoliko varnejši lokaciji naslednje leto nadomestil nov planinski dom Savinjske podružnice. Koča na Korošici pa je po prvi svetovni vojni pripadla SPD, in tudi njo so nato obnovili in povečali podjetni Savinjčani.
Zmagoviti dvojec Savinjskih Alp
Kocbek in Frischauf sta se prvič srečala septembra 1893 v Mozirju. Skupaj sta potovala v Logarsko dolino ter se spotoma veliko pogovarjala o prihodnjem delovanju novega SPD. Postala sta velika in pristna prijatelja, ki sta skupno delala in izvrševala planinske načrte. Kocbek je od delavnega in vsestransko izobraženega Frischaufa dobival veliko spodbudo in pomoč, kar mu je pri planinskemu delu zelo koristilo.
To je bila doba, ko se je intenzivno razvil narodnostni boj. Avstrija je podprla germanizacijo, zato so nemške planinske sekcije na naših tleh začele agresivno nastopati s programom nacionalnega osvajanja planin. V Savinjskih Alpah so si prilaščale Frischaufovi koči na Korošici in Okrešlju ter vse planinske poti. Tudi v publikacijah se je proglašalo vse, po njihovo imenovane Kamniške Alpe za domeno nemštva, čeprav je bilo vse napravljeno po Frischaufovi zaslugi. Postavljali so svoje nove napisne table in ponemčili krajevna imena. Frischauf je to nacionalistično propagando, ki ni imela nič skupnega s planinskim duhom, ostro obsojal in obrnil hrbet krogom iz DÖAV. Kocbek se je ob tem globoko zavedal veličine svojega mentorja, saj je vedel, da ga bodo zaradi tega nemški rojaki sovražili in skušali uničiti njegovo ime in vse dosedanje delo.
Učenec je zvesto sledil Frischaufovim idejam o potrebnosti gradnje planinskih koč in poti. Za Savinjsko podružnico je bila denimo zelo pomembna pot na Okrešelj. Mimo slapu Rinke se je desno že vzpenjala "nemška pot", a Savinjčani so leta 1894 zgradili po levi strani za polovico krajšo in lepšo pot, ki je nad slapom po brvi prešla potok in je še danes v uporabi. Smer je že od prej poznal Janez Piskernik, vodnik iz Logarske doline, ki jo je uporabljal kot bližnjico na Okrešelj. Piskernik je po Kocbekovem naročilu novo pot tudi zgradil.
Druga pomembna je bila pot skozi Turski žleb, ki vodi v osrčje Grintovcev. Pot je trasiral Frischauf, ki se je leta 1900 osebno udeležil njene otvoritve. Poskrbljeno je bilo še za povezavo do Češke koče, katere gradnjo je financirala Češka podružnica. Zelo pomembna je bila tudi pot z Okrešlja na Kamniško sedlo, koder je nekoč vodil star in izredno težaven prehod, ki ga je Frischauf pred tem le za silo nadelal, in še vrsta drugih poti ...
Potrebujemo novo, svojo, Slovensko pot!
Za turiste sicer manj uporaben, vendar pa za tisti čas izjemnega pomena, je bil vsekakor vzpon Frana Kocbeka in vodnika Janeza Piskernika po severovzhodnem grebenu z Jezerskega sedla na Koroško Rinko ali Križ (2433 m). Vzpon, ki sta ga opravila brez pomagal in vrvi, je v tistem času veljal kot najtežavnejša tura v Savinjskih Alpah.
Zamisel je bila Frischaufova, saj bi novoustanovljeni SPD lepo zrasel ugled, če bi z Okrešlja speljala novo, drzno pot naravnost v osrčje Rink in Skute. Greben Križa je bil med obstoječima potema skozi Turski žleb in Mlinarskim sedlom, videti kot najšibkejši člen. Kocbek takrat ni imel še skoraj nobenih plezalskih izkušenj, vendar je bil silno zagret, zato ni imel pomislekov. Potreboval je le vodnika in Frischauf mu je priporočil Matevža Matijevca iz Luč, ki ga je ocenjeval kot najboljšega plezalca med domačimi vodniki. Zgodilo pa se je, da prav tedaj ni utegnil, zato se je Kocbek obrnil na Janeza Piskernika. Zanj je bil lahko prepričan, da ga bo na Frischaufovo željo vodil kamorkoli, ne glede na težave. Janez Piskernik, ki se je nekoč priženil v Logarsko dolino iz okolice Železne Kaple, je bil namreč Frischaufu zelo globoko vdan iz spoštovanja do profesorja, ki je tako odkrito cenil trud domačinov.
Obletnica najtežje plezalne ture nekega časa
Tedaj je bilo še tako, da so vodniki vodili turiste predvsem po poteh ali ustaljenih starih prehodih, ki so jih že poznali ali pa so zanje vsaj vedeli. Da bi se lotevali iskanja popolnoma novih pristopov, ni bilo v navadi.
13. oktobra 1893 sta se odpravila z Okrešlja popolnoma goloroka, brez prave slutnje, kakšne težave ju še čakajo na poti. Kocbekov opis plezanja v grobem navaja, da sta spodaj v žlebu preplezala mnogo navpičnih skalnih klad in balvanov, višje pa sta se vzpenjala navpično in izpostavljeno "kakor po dimniku" ter se s skrajnim naporom nazadnje izmotala v lažji svet in dosegla vrh. Čemu tedaj Piskernik s seboj ni vzel nobene vrvi, lahko le ugibamo. Kot vodnik jo je vsekakor znal uporabljati. Morda je le domneval, da je s svojim znanjem v tako težki steni ne bi mogel zanesljivo uporabiti ...
Na vrhu sta si oba pošteno oddahnila. Piskernik je priznal, da je bila to njegova najtežja tura v življenju in da je za noben denar ne bi več ponovil. Vsekakor pa je Piskernik tistega dne opravil sijajno vodenje, kajti smeri niso spreminjali niti kasneje, ko so po njej zgradili zavarovano plezalno pot na Križ.
Gradnja koč, cest in planinske samozavesti
Leta1894 je bila na Molički planini (1744 m) odprta skromna oskrbovana koča (prej opuščena pastirska koča), ki je postala prva planinska koča Savinjske podružnice. SPD je od posestnika Moličnika odkupilo dva ara zemljišča in na njem napravilo manjšo dvoprostorsko kočo. Obenem z zemljiščem, so si v pogodbo dali zapisati tudi pravico do markiranja planinskih poti na obsežnem Moličnikovem posestvu, ki je segalo vse do vrha Ojstrice.
Mozirska koča na Golteh je svoja vrata odprla leta 1896, dve leti za tem koča na Menini (leta 1920 je bila zažgana), pa še koči na Boču in na Raduhi. Vse te koče so bile majhne, skromne in večinoma neoskrbovane, a so vendar določeno dobo lepo služile svojemu namenu.
Leta 1898 so postavili v bližini koče na Molički planini še kapelico, načrt zanjo si je zamislil Kocbek, zgradili pa so jo s prostovoljnimi prispevki. Na njeni otvoritvi je bil navzoč tudi župnik Jakob Aljaž. Zaradi nove kapelice se je precej povečal obisk domačinov, ki so hodili tja k maši. Žal je bila prvotna kapelica, tako kot še marsikatero podobno obeležje, kmalu po vojni namerno uničena.
Savinjska podružnica se je nato odločila graditi na Okrešlju (1396 m), kjer je prvotno Frischaufovo kočico med tem podrl plaz. Tokrat niso bili več skromni in zgradili so pravi, velik in lep planinski dom. Les za gradnjo je darovala nadškofija, delo je prevzel Franc Piskernik (sin vodnika Janeza Piskernika). Odprtje je bilo 2. avgusta 1908 in v popolno priznanje ljubitelju naših planin, so ga na Kocbekovo pobudo poimenovali v Frischaufov dom. Frischauf se otvoritve ni udeležil, saj je bil le malo pred tem hudo razžaljen v Slovenskih časnikih, kakor je v pismu razložil Kocbeku.
Kakorkoli že, to ni bila zadnja velika Kocbekova zahvala svojemu mentorju. Ob 70. letnici mu je posvetil še knjižico, v kateri je predstavil njegov življenjepis in velike zasluge za slovensko planinstvo.
Oba moža sta se zavedala, da bo turistika v Zgornji Savinjski dolini capljala na mestu, če ne bo na voljo zadovoljivih cestnih povezav. Pri tem sta imela v mislih predvsem povezavo do Logarske doline, saj je vodila vozna pot le do Luč, dalje pa ob Savinji steza. Kocbek je pisaril v časopise in pošiljal vloge na razna oblastva. Leta 1894 so končno začeli graditi cesto, a gradnja se je vlekla in popolnoma gotova je bila šele leta 1925.
Rokoborba v Logarski dolini
Čudovita Logarska dolina je bila nekoč tudi prizorišče žensko-moške rokoborbe. Foto: Franci Horvat
O omenjeni hudomušnosti Kocbeka (in tudi Frischaufa), pa govori zabavna zgodbica o moško-ženski rokoborbi v Logarski dolini. Gospoda sta nekoč v Ljubnem naletela na nekega graškega rokoborca, ki je izzival neizkušene domače fante na dvoboj in jih ob precejšnem važenju rutinirano polagal na hrbet. Kocbek mu je pokadil, da pozna v Logarski dolini neko dekle, ki bi z njim mimogrede opravila. Še več, da bi ga lahko igraje vrtela - kakor pujsa na ražnju. Rokoborec je bil seveda hudo ogorčen in je Kocbeku takoj predlagal stavo, v znesku enega sodčka piva. Stava je bila sprejeta in naslednjega dne so že vsi trije peš sopihali v oddaljeno Logarsko dolino. Na poti se je stava še podvojila, kajti Frischauf je primaknil še dodaten sodček zaradi vročine in "za lažje potrpljenje" dolge hoje nevajenemu rokoborcu. Končno so prispeli k Logarjevim, kjer je živela gorostasna Mica.
"Mica, tale gospod bi se rad z vami metal," jo je pred hišo ogovoril Kocbek.
"Kogá? Ja kje ga je pa še kéj?" je vzkliknila Mica in se takoj pripravila na metanje. Pograbila ge je kot s kleščami za podlahti, da je ni mogel zgrabiti, nato pa ga je dvakrat zapored tako zviška zabrisala v travo, da se je izzivaški rokoborec ves omotičen in osramočen med krohotom prisotnih nemudoma pobral po cesti, po kateri je prišel ...
"Hoj gospod! Kje bomo pa pili vaše pivo?" je vpil za njim Kocbek. Mica pa je pobrala s tal izgubljeni klobuk in ga zalučala za njim: "Ohej pób! Svojo klafêto pa le vzemi s seboj! Če ti bo kdaj dolgčas, pa še pridi!" Vsekakor je bila silna Mica ena tistih žensk, ki si jih je Kocbek zelo dobro zapomnil ...
Konec Kocbekove dobe
Po prvi svetovni vojni je prevzela oskrbništvo Frischaufovega doma Marička Kladnik iz Luč, ki je bila, kot so pravili, izredno fejst ženska. Na Okrešelj je poslej Kocbek še pogosteje zahajal in ta malce prevelika pozornost, ki jo je posvečal obisku Okrešlja, je vzbudila pri določenih članih odbora nekaj opravljivih govoric. Zaradi tega se Kocbek sicer ni prehudo vznemirjal, mnogo bolj pa ga je prizadela selitev sedeža Savinjske podružnice, ki ji je posvetil vse svoje življenje, v Celje. Čutil se je opeharjenega, zato se je na občnem zboru v Celju leta 1927 zahvalil za ponovno izvolitev za načelnika. Odborniki so mu nato kot zadoščenje podelili naziv častnega načelnika, ki pa mu kot možu dejanj ni prinesel posebnega veselja.
Do tedaj še krepak in poln življenja, je zbolel za plučnico in 7. avgusta 1930, le deset dni pred otvoritvijo po njemu imenovanega, povečanega in prenovljenega planinskega doma na Korošici, umrl v Gornjem Gradu, kjer je tudi pokopan.
Viri:
Fran Kocbek, Savinjske Alpe, Celje,1926
Stene in grebeni, Boris Režek, Ljubljana, 1959
Šolstvo v Gornjem Gradu, Irena Poznič, diplomska naloga, 2004
Dušan Škodič