Ona - Žana Leskovar: David Vidmar, bosonogi športnik, bosohodec
Glasen avto z velikim napisom na sprednjem delu. Bosa noga. Nasmejan fant za volanom, ki ob izstopu odpre še zadnja vrata, od koder skoči razigran zlati prinašalec – seveda brez povodca. Kakršen lastnik, takšen pes. Svoboden, avanturističen, radoveden, predvsem pa živahen in prijazen. David Vidmar, eden ustanoviteljev in idejni oče društva Bosa noga, ki v sklopu svojega konjička pripravlja bosonoge pohode, med drugim tudi na Triglav.
Na avtomobilu imate velik napis Bosa noga. Kaj to pomeni?
Bosa noga pomeni, da nekdo nima obutih čevljev. (Smeh.)
Že, že, ampak zakaj imate ta napis?
Ker želim čim več ljudi prepričati, naj se v mesecih, ki nimajo črke r (maj–avgust), sezujejo in nogam vrnejo svobodo. Tako se tudi imenuje moje društvo, Športno društvo Bosa noga.
Koliko članov šteje? Imate kakšne treninge, vadbe?
Članov je že več kot 60 in število raste. Prijavili smo se na razpis in za program Tek in hoja z bosimi nogami pridobili finančna sredstva, zato je delovanje društva precej lažje, več je kakovostnih aktivnosti, hkrati pa se je povečalo tudi število članov.
Ali tudi v prostem času hodite bosi?
Kot se za predsednika spodobi! Poleti skoraj vedno. Najraje zjutraj po še malo rosni travi, po polju in skozi gozdiček.
In vas nič ne pika, kolena ne klecajo ob ostrejših kamnih? Pa zdrobljeno steklo?
Na začetku sezone, ko so stopala še zaspana od zimskega počivanja v obutvi, je najbolje začeti postopoma, da se noga spet spomni korakov, ki jih je lansko sezono tako pogumno korakala. (Smeh.) Zdrobljenemu steklu se izogibam, medtem ko za večerne zabave ponavadi obujem čevlje.
Ste kdaj tarča začudenih pogledov, češ, poglej ga, ta je pa kar bos!
Tudi. Recimo v nakupovalnih središčih ali ko gremo bosi na Triglav. Prvo sezono smo imeli zanimiv pogovor z izkušenim hribovcem. »Kva pa vi, kr bosi, še slabš k Čehi! Uni majo saj papuče gor!« Ko smo mu razložili, da smo iz Športnega društva Bosa noga in da smo za varnost dobro poskrbeli, se je omehčal.
Bosi hodite na Triglav? Zakaj?
Ker je za izkušene bosohodce to bolj zdravo, predvsem pa osvobajajoče.
Kako ste dobili idejo za nenavadni konjiček?
Leta 2006 smo med pohajkovanjem po Apalačih srečevali veliko pohodnikov, ki so hodili bosi. Takrat sem izvedel za društva bosonogih, ki so v tujini že precej razvita (ZDA, Velika Britanija …), saj je industrijski napredek že tako velik, da so se postkapitalistično-modernistični kljukci vrnili k naravi. Takrat se mi je porodila ideja za klub, iz katerega se je razvilo prvo slovensko športno društvo ljubiteljev teka in hoje z bosimi nogami.
Pravzaprav ste užitkarski športnik, ne? Glede na to, da ste šli s kolesom v Maroko, na Norveško …
Kolesarjenje do Maroka je bilo moje najdaljše potovanje s kolesom. Prevozil sem 3500 kilometrov v dobrem mesecu. Večino poti sem prevozil sam, v družbi specialke, sončnih kolektorjev, akumulatorja in netbooka (dobra družba – brez dolgčasa), prek katerega sem objavljal prispevke na svojem blogu. Skoraj vedno sem spal na prostem, v vinogradih, ob jezerih. Ko potuješ sam, si zelo odprt do novih ljudi. Tako sem npr. v Španiji spoznal brezdomca, s katerim sva preživela kar nekaj dni in mi je predstavil svoj način življenja, spoznal sem Liz in Keitha, stara hipija, imel pa sem tudi neprijetno izkušnjo s starejšim gospodom, ki me je sicer prijazno sprejel pod streho, a si je ponoči želel deliti tudi posteljo.
Pot do Maroka je zares dolga, potovali pa ste sami. Je bila to prednost ali slabost?
Prvih nekaj dni sem potoval s prijatelji, zato mi je kar ustrezalo, ko smo se ločili. A vendar se solo kolesarjenja kmalu tudi naveličaš. Pozitivna stvar je seveda večja možnost spoznavanja ljudi, saj vsak hitreje pristopi, če si sam. A vendar v določenih trenutkih, tako lepih kot malce manj lepih, pogrešaš osebo, s katero si navajen deliti svoje občutke.
Besedilo in foto: Žana Leskovar (študentka 3. letnika novinarstva na FDV.)