Polet.si, Soba z razgledom - Janez Mihovec: Prvi pomladni dnevi v gorah ne pomenijo kaj dosti. Sneg še vedno vztraja in prvi topli dnevi mu ne morejo do živega.
Pravzaprav se preobrazi v trdno površino, ki pomeni rajske pogoje za prav vse turne smučarje. Takrat tudi nastopi čas za nekoliko zahtevnejše turne smuke, ki so kondicijsko zahtevni, pa tudi smučati je potrebno znati. Prav vse te pogoje pa izpolnjuje prvovrstno turno smučanje izpod doma Planika.
Izraz turna smuka se prav gotovo lepo sliši. Prav posebej v tistem delu, ki omenja smučanje. Realnost pa je nekoliko drugačna. Pomeni predvsem zelo veliko hoje, smučanja pa je bolj tako, za vzorec. Ko se po čakanju konca delovnega tedna le znajdemo v dolini Krme, je pred nami vsega po nekaj. Cesta pripelje v zatrep doline. Na začetku pri najboljši volji ni ne duha in sluha o kakšnem snegu. Vsaj uro hoda je potrebno da pridemo do konca doline in se ledeniška dolina začne dvigati. Dvignemo se nekaj sto višinskih metrov in takrat prej goste bukove in smrekove gozdove zamenjajo sestoji macesna. Vsaj do tu je hoja v turnosmučarskih čevljih prava muka. Precej boljša ideja je, da do strnjene snežne površine prideš v običajnih planinskih čevljih, potem pa jih pustiš za kakšno skalo in se ob povratku spet preobuješ. Le zapomniti se je treba kje si jih pustil, da potem ne tavaš brez potrebe po gozdu.
Pravljična divjina
Ob prihodu na prvo planino imenovano Vrtača, počasi mine tudi slaba volja posledica zgodnjega vstajanja in prstenega mraza v ledeniški dolini. Pred nami v vsej svoji lepoti zasije piramida Vernarja. Vendar pa še preden jo dosežemo, zavijemo na desno na planino Malo polje in nato na planino Zgornja Krma. Tu pa pride do odločitve, ki zaznamuje turno smučarski dan. Zgažena pot pelje naprej proti Kredarici. Tudi ta ponuja prekrasen turno smučarski spust, a za Dom planika se je potrebno mimo ostenja Kurice vzpeti po strmem žlebu in se mimo Cesarja povzpeti na Konjsko sedlo.
Smerokaz nas usmeri prek širnega pobočja in prav pod ostenjem Malega Triglava se dvigamo stalno v smeri proti zahodu. Nenadoma smo v pravljičnem okolju prave divjine. Treba se je samo vzpenjati. Ko se prebijemo čez neizrazito sedlo, se strmina nekoliko poravna. V daljavi vidimo značilni dvoglavi vrh Kanjavca in v tem trenutku se moramo zasukati ostro na desno. Še pol ure hoda in pred nami se pokaže Dom Planika. Za razliko od prijaznega, vedno dobro obiskanega in predvsem odprtega Triglavskega doma na Kredarice, nas tu pričaka le samota. Pri zimskem obisku Doma Planike je treba biti zelo pazljiv. Predvsem ne sme biti nobenih obetov megle, saj je orientacijsko dostop nekoliko zahteven.
Usta do ušes
Ob prelestno lepih pomladanskih dneh pa razgled odtehta vse. Za hrbtom imam južno steno Triglava in krnico Triglavski kot. Proti jugu pa vidim Julijske Alpe vse tja do spodnjih Bohinjskih gora. Vsakega poležavanja na soncu in nabiranja barve pa je enkrat konec in zdaj je čas za turno-smučarski spust; za katerega smo predhodno porabili pol dneva in se dvignili za 1500 višinskih metrov. Jutranja trdna snežna podlaga se je zmehčala in razmere so idealne. Ja turno smučanje je prava katarza. Po celcu narediš nekaj perfektnih zavojev in usta se človeku raztegnejo do ušes. Vendar je treba biti ves čas pozoren. Predvsem v tistem delu, ko se v širokih zavojih spustimo proti Konjskemu sedlu.
Današnji mladci bi rekli, da je potrebno biti pošteno skuliran, mi starejši pa pravimo, da je treba imeti trezno glavo in dobršno mero živcev. Smučamo pod ostenjem gora in pod nami je neskončna brežina. Vratolomni padci v tem delu vsekakor niso priporočljiva stvar. Pod konjskim sedlom nas čaka položnješi svet, ki pa se nad Planino Zgornja krma spet prevesi v smučanje po ozebniku.
Vendar pa smo najhujše že dali skozi. Spet smo nazaj v dolini Krme in ob uspešnem koncu smučanja nas prevzame popolno navdušenje. Ja tako je pač. Za vzpon porabiš šest ur, nato pa si na dnu manj kot v pol ure. V vsem tem navdušenju po turnem smučanju se v nek skrit kotiček možganov prikrade razumevanje, zakaj so izumili vlečnice.
Gadja zadeva
Povratek do avtomobila je običajno mešanica dveh različnih občutij. Navdušenje je seveda tisto pravo. Po preživetju odličnega dneva in koncu tveganja so občutki na višini. Drugi manj ugoden občutek pa je ta, da se moram ves otovorjen in utrujen še nekako priplaziti do avtomobila. Vendar tudi ta drugi del nazadnje poskrbi še za plesne vložke. In to s pohodnimi čevlji. Človek jih po logiki postavi na lep sončen kraj, kjer se bodo lepo presušili in ob povratku počakali lastnika. Vendar pa je logika taka, da jo ne pozna samo lastnik. Po prespani zimi so gadi še vsi premrli in nebogljeni in hlepe za vsakim sončnim žarkom, ki bi jih ogrel. V luknji pod zemljo je mrzlo in vlažno. V pohodnem čevlju pa je prav lepo toplo, pa še v zavetju pred vetrom. Kaj je lahko lepšega? Zlezeš pač noter na toplo, zatohel smrad prepotenih nogavic pa je pač treba vzeti v zakup.
Nerodna zadeva je, da po čevlje prej ali slej pride tudi lastnik. Vam povem, ni boljšega načina, kot to, da se ti iz čevlja na tla zvrne kače, in to še na snegu, da se prebudiš. Michael Jackson in njegov mesečni korak sta pravo amatersko delo proti tistemu, kar zna ob bližnjem srečanju s kačo iz sebe spraviti utrujeni turni smučar. Če pa zadevo človek pogleda iz gadjega stališča, pa tudi neprimerna ogretost ni posebna ovira, da žival iz sebe ne bi spravila nekaj prav občudujoče zagnanih poskokov.
No, pa se zadeva tudi dobro konča in pred nami je nov delovni teden, katerega realnost je ena sama velika sivina in spomin na doživetje. Pa želja po lepem vremenu naslednji konec tedna seveda.
Janez Mihovec