Delo.si: Leta 1975 je bil vodja 7. jugoslovanske alpinistične odprave na Kavkaz, sodeloval pa je še pri več drugih odpravah. 
Ljubljana - V 79. letu starosti je v soboto umrl akademik, redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani in dolgoletni član Komisije za medicinsko etiko RS Matija Horvat. Bil je priznan kardiolog in dolga leta predstojnik Centra za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana, je sporočil Jože Balažic z medicinske fakultete.
Matija Horvat je bil od leta 1969 zaposlen na Medicinski fakulteti v Ljubljani in v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana na oddelku za intenzivno interno medicino.
V letih 1970 in 1971 se je izpopolnjeval v ZDA pri znanih kardiologih in pionirjih na področju intenzivne medicine. Leta 1973 je postal predstojnik Centra za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana in opravljal to delo do leta 2001.
Za svoje delo je prejel več nagrad
Redni profesor na ljubljanski medicinski fakulteti je postal leta 1985, med drugim je bil v letih 1992-1996 prodekan fakultete. Upokojil se je leta 2002, je med drugim zapisano na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v katero je bil Horvat maja 1997 izvoljen kot izredni član, junija 2003 pa kot redni član.
Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim je leta 2005 prejel Tavčarjevo priznanje Medicinske fakultete v Ljubljani in 2010 Hipokratovo priznanje Zdravniške zbornice Slovenije.
Od leta 1966 je bil tudi gorski reševalec. Leta 1975 je bil vodja 7. jugoslovanske alpinistične odprave na Kavkaz, sodeloval pa je še pri več drugih odpravah. Kot je še zapisano na spletni strani Gorske reševalne zveze Slovenije, je bil znan tudi kot neuničljiv športnik, tekač in triatlonec.
S. P., Delo.si, STA
HORVAT, Matija
internist , zdravnik , gornik
Rojen: 23. september 1935, Škofja Loka
Na Medicinski fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1959. Po opravljenem stažu in služenju vojaškega roka se je zaposlil leta 1961 v Zdravstvenem domu Kranj. V letih 1963–1967 je na Interni kliniki v Ljubljani specializiral interno medicino. V letih 1966–1969 je bil zaposlen na internem oddelku Inštituta za tuberkulozo in pljučne bolezni Golnik. Leta 1968 je bil imenovan za asistenta na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1969 dalje je bil zaposlen na Medicinski fakulteti v Ljubljani in v Kliničnem centru, Interna klinika, Oddelek za intenzivno interno medicino.
V letih 1970–1971 se je izpopolnjeval in znanstveno raziskovalno delal v Cedars Sinai Medical Centre, Los Angeles, ZDA, pri znanih kardiologih in pionirjih na področju intenzivne medicine, Swanu in Ganzu. Tam je pridobil predvsem na raziskovalnem področju, ker imajo to odlično organizirano.
Leta 1973 je postal predstojnik Centra za intenzivno interno medicino. Leta 1974 je obranil doktorat in bil imenovan za docenta na področju interne medicine. Leta 1980 je postal izredni profesor, leta 1985 redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani. V letih 1992–1996 je bil prodekan Medicinske fakultete v Ljubljani. Leta 2002 je postal zaslužni profesor ljubljanske univerze.
V letih 1986 in 1989 je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča za znanstveno delo oz. nagrado Sklada Borisa Kidriča za inovacije za računalniški ekspertni sistem za razpoznavo motenj srčnega ritma, razvit skupaj s strokovnjaki z Inštituta Jožefa Štefana.
Leta 1996 je bil izvoljen v naziv Fellow of American College of Cardiology.
27. maja 1997 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU, 12. junija 2003 pa za rednega člana SAZU. Leta 1988 je postal član Newyorške akademije znanosti.
Po izvolitvi za izrednega člana SAZU je nadaljeval svoje delo kot predsednik Republiškega razširjenega strokovnega kolegija za intenzivno in urgentno medicino ter kot vodja Centra za intenzivno interno medicino (do konca leta 2001), ko se je upokojil ter prejel naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Že tretjič je bil izvoljen za predsednika Sveta za izobraževanje zdravnikov pri Zdravniški zbornici Slovenije. Leta 2006 je bil imenovan za zaslužnega gostujočega profesorja Medicinske fakultete Univerze v Maribor, leta 2007 je postal častni član Slovenskega združenja za urgentno medicino.
Ukvarjal se je tudi z gorništvom. Bil je vodja 7. jugoslovanske alpinistične odprave na Kavkaz leta 1975, zdravnik jugoslovanske alpinistične odprave v južno steno Lhotseja 1981, predavatelj na šoli za gorske vodnike v Nepalu leta 1990, udeleženec dveh odprav v Ande 1979 in 1996 in dveh odprav na najvišje vrhove Afrike, 1972 in 2003.
Je član Gorske reševalne službe Slovenije od leta 1966.
Ukvarjal se je tudi s tekom. Končal je 18 maratonskih tekov, trikrat pod tremi urami. Bil je slovenski veteranski prvak v maratonu leta 1982. Sodeloval je na petih tekmovanjih v Ironmanu; dvakrat je zmagal (Lanzarote, Zurich). Na svetovnem prvenstvu na Havajih pa je bil tretji v svoji kategoriji.
Gorenjci.si