Matjaž Čuk: Vsi me gledajo in se obračajo za menoj, kot da ne bi bil s tega planeta ...
Najin dan se je začel zgodaj. Najbolj zgodaj na celotni poti.
Vstanem ob šestih. Ob pol sedmih že hodiva. Še prej sem od močno zasoljenega hotelskega računa odbil deset odstotkov, ker mi niso dali tistega, kar so ponujali, pa še povedal sem jim, da je bila hrana zanič.
Odhajava brez zajtrka. Jedla naj bi na poti. Po polurni hoji po stezi zdaj slediva cesti. Vodič pozna pot, saj naj bi, kot mi je zagotovil, že sedemindvajsetkrat šel od tod peš domov.
Po uri in pol sva v glavni dolini ob reki Sano Bheri. Najina družba se poveča še za dva moža in eno dekle, saj naj bi vodič menda tu poznal ogromno ljudi.
Po zajtrku sva spet sama. Hodiva po dolgočasni, a k sreči ne preveč prometni cesti, kakih petdeset metrov nad reko. Srečujeva trume ljudi. Vsi me gledajo, se obračajo za menoj, kot da ne bi bil s tega planeta.
Malo pred poldnevom se ustaviva na kosilu. Ko čakava na dal bhat mi vodič reče, da bova šla danes le do vasi Rimno.
Kako??? Halo!? Kaj pa večerja? Pa žlahta in cela vas ... Fešta in rajanje??? si mislim. A ne rečem nič.
Ma, ja. Po mojem je malce pretiraval. Že res, da se zgodi enkrat na vsake kvatre, da pride turist v to vas. A požvižgajo se na to! Življenje teče dalje, čisto običajno, pa če pride neki Slovenec tja, ali pa tudi ne ...
Po kosilu je bila pot težavnejša. Hodila sva po desnem bregu reke, sonce nama je nažigalo v hrbet in videl sem, da gre vodiču težko. Ob pol petih zvečer sva prišla v Rimno, le dobre pol ure pred temo. In stavim, kar kaj konkretnega, da vodič danes ne bi prišel še osemindvajsetič do svojega doma, pa čeprav ne vem, kje točno je doma. Kar sem videl naslednji dan, sem prepričan, da bi stavo dobil.
Popoldne v Rimni je prijetno, ravno prav toplo, soba dobra in hrana odlična. Tokrat sem le dobil sveže pečen krompir z dvema ocvrtima jajcema. Porcija kot se šika za lačnega moža. Za to je poskrbel moj zlati vodič.
Matjaž Čuk