Matjaž Čuk: Sedaj razumem tisto sliko, ki sem jo videl v Katmanduju na steni ...
Malo čez deset stopim na grebenski vršič, zgornje razgledišče.
Dovolj bo. Pot od tu se precej spusti in pripelje do Base Campa. Tudi tu so ljudje. Fotka za spomin in že se spuščam na bližnje sedelce, odkoder se vzpnem na le nekaj metrov nižji, samotni vrh.
Sedaj sem sam. Sedem na travo in uživam. Nad menoj je Mardi Himal (5587 m), vrh, ki sem ga osvojil v svojem samotnem vzponu leta 2009, za njim Machapucare (6993 m), morda najlepša gora na svetu. Za nekaj minut ustavim čas in se zazibljem v preteklost. V tiste nepozabne trenutke pred daljnimi devetimi leti ...
Počasi se odpravim navzdol. Greben so že dosegle megle. Neverjetno! Le odkod so se vzele? Še nekaj minut nazaj je bilo vse čisto. Megle so mnogo hitrejše od mene. Še preden dosežem prvi razglednik, me že zagrnejo.
Večina ljudi je že zdavnaj odšla navzdol. Sam sem. Čez nekaj minut na strmem pobočju ujamem nepalski par, fanta in dekle. Dekle sestopa zelo počasi in se mi zdi precej negotovo. Ponudim ji roko in ji pomagam do položnejšega dela. Zahvali se mi in mi reče, da bo sedaj šlo.
Sestopam naprej. Megla je tako gosta, da se vidi le nekaj metrov. Pot je ponekod zelo slabo vidna. Na ključnih mestih delam puščice za fanta in dekle, da se ne bi izgubila. Nekaterih delov se ne spominjam, saj sem šel gor malo po svoje. Višinomer mi že kaže višino High Campa a koč še ni... Končno le zagledam odrešilno tablo - na glavni poti sem. Priznam, v tej gosti megli tudi sam nisem bil popolnoma prepričan, da hodim prav ...
Več kot pol ure čakam na Nepalca. Nekako se čutim dolžnega, da ju pripeljem na varno. Končno prideta.
Sedaj razumem tisto sliko, ki sem jo videl v Kathmanduju na steni v zgradbi Nepali Tourism Board - pogrešana, Mardi Himal, zadnjič videna v High Campu ...
Matjaž Čuk