Črjanske cajtnge - Marta Repanšek: Črna je za domačine in obiskovalce planin in gora od blizu in daleč izhodišče številnih planinskih pohodov na bližnje hribe, predvsem pa na Peco in Raduho.
Večina obiskovalcev se z njih vrača z nepozabnimi spomini, polni so moči za nadaljnje življenje v dolini. Se pa zgodi nepredvideno. Nesreča nikoli ne počiva, pravijo, in lahko dodamo, da najmanj v gorah. Takrat pokličemo številko 112 in ob kateri koli uri se oglasi Gorska reševalna služba Koroške
Od 28. oktobra 2009 je njen sedež v Črni. V središču kraja so v občinski stavbi pridobili prostore, jih obnovili po svojih potrebah, ustrezno opremili in dopolnili tudi z vso tehnično opremo, ki je potrebna za reševanje ponesrečenih v gorah.
Za pogovor o dejavnosti GRS Koroške smo prosili načelnika društva Petra Nagliča.
Kdo ste?
Gorska reševalna služba Koroške (GRS) je organizirana kot društvo in dobro leto je, odkar imamo sedež v Črni. Imamo skupne društvene prostore, ki obsegajo večjo sejno sobo, pisarniški kotiček, predprostor s shranjevalnimi omarami. V sosednjem objektu spodaj je še garaža s skladiščem, kjer shranjujemo reševalno opremo, terensko vozilo, motorne sani in opremo, ki jo potrebujemo za reševanje: nosila, vrvi, kline, vponke, kompletno medicinsko opremo in drugo.
Da je sedež GRS v Črni, je zagotovo zelo pomembno, saj je za ponesrečenca večkrat usoden tudi čas, v katerem ga doseže strokovna pomoč.
Zagotovo. Leta 2007 je na Prevaljah umrl prvi načelnik GRS Prevalje Franci Telcer. Bil je eden izmed ustanoviteljev in hkrati doživljenjski načelnik GRS Prevalje, ustanovljene maja 1946. Dobrih šestdeset let je bil načelnik. Skladišče za vse pripomočke in opremo GRS pa je imel kar v svoji hiši. Po njegovi smrti smo ostali brez osnovnih pogojev za delovanje. Celo leto smo iskali prostore kjer koli po Koroški, samo da bi se spet lahko učinkovito organizirali. Pripravljeni smo bili prostore vzeti v najem, obnoviti, zgraditi ...
Bolj smo se usmerjali v zgornji del Mežiške doline, saj ko se zgodi nesreča v Peci ali na Raduhi, pridobimo petnajst, dvajset minut, če imamo bazo v Črni. To pa pri nesreči ogromno pomeni.
Potem smo v dogovorih z župani in dobrimi ljudmi pridobili te prostore v najem in jih kompletno obnovili, z opremo vred smo vložili okoli 7.000 evrov. V drugi fazi poteka obnova skladišča, ki bo tudi kmalu ustrezno urejeno. Tako smo prišli v Črno in se približali goram, saj statistika kaže, da je v zgornjem delu Mežiške doline 85 % vseh nesreč na področju Koroške. Največkrat posredujemo na Peci, Raduhi, Olševi, tudi na Smrekovcu, kjer se pohodniki ali gobarji zgubijo v prostranstvu teh gozdov. Lokacija v Črni je za nas in za tiste, ki pokličejo na pomoč, idealna rešitev. Še nekaj je pomembno; tretjina naših članov je iz Črne, se pravi, da je tudi reševalna ekipa zbrana v najkrajšem času. Zato smo na kraju nesreče vedno pred urgentnim vozilom, ki prihaja po dolini.
Koliko članov šteje društvo?
Lani smo pridobili nekaj novih, mlajših članov, tako da nas je 37. Od tega jih lahko okoli 20 gre v intervencijo, ostali pa so starejši, častni člani, zaslužni člani …
Poleg tega, da je nekdo član GRS in navdušen planinec, je potrebno imeti še veliko drugega znanja, poznati veliko veščin, biti zdrav … Kako se usposabljate?
Imamo ogromno vaj, tečajev, usposabljanj, to počnemo neprekinjeno skozi celo leto, dejansko nimamo prostega vikenda. V Balosu imamo poligon, kjer imamo od maja do konca poletja vsako sredo vaje, tam se tudi kaj pomenimo. Dejansko se ves čas nekaj dogaja, ni vikenda, ko naši reševalci ne bi imeli kar koli, kar sodi v njihovo dejavnost. Ta teden so vodniki reševalnih psov od srede do nedelje na usposabljanju na Vršiču. Je kar naporno.
Za gorskega reševalca je najprej priporočljivo, da je alpinist. Ta ima veliko alpinističnega znanja, kar je osnova za delo reševalca. Potem pa traja dve do tri leta pripravniška doba. V tistem času opravi pripravnik 80- urni tečaj nujne medicinske pomoči, tečaj za helikoptersko usposabljanje modul A (to je osnovno usposabljanje za reševanje s helikopterjem, tak reševalec mora poznati pristop do helikopterja, prenašanje ponesrečenca ...), opraviti mora tečaj letne tehnike reševanja, tečaj zimske tehnike reševanja. Poleg tega mora biti reševalec dovolj zdrav, sposoben dela na višini, tudi osebnostno in psihično pripravljen za pomoč ponesrečencu. Po treh letih gre kandidat na izpit pred državno komisijo: tri dni traja poletni izpit, ki ima teoretični in praktični del, pozimi opravi še zimski del izpita, prav tako iz teoretičnih in praktičnih znanj. Po treh letih šolanja in uspešno opravljenih izpitih dobi naziv: gorski reševalec.
Mi smo organizirani kot prostovoljci. Vendar ni povsem tako. Res je, da prostovoljno pristopiš, ko pa si v sistemu zaščite in reševanja, si v kolesju, ki te pelje naprej, da moraš opravljati določene stvari, če hočeš imeti licenco za reševanje. Če tega ne počneš, se pač izločiš. Če opeša zdravje, se tak član zaposli za druga potrebna dela v društvu …
Po več letih izkušenj je možnost specializacije za ožja področja reševanja:
– reševalec letalec, ki rešuje s pomočjo helikopterja; to je velika obveznost, biti moraš dosegljiv 24 ur na dan, vedno moraš imeti pri sebi potrebno opremo, da te helikopter ‘pobere’, kjer koli si;
– vodnik reševalnega psa; šolata se vodnik in pes, ki rešujeta zasute v snežnih plazovih in pomagata v iskalnih akcijah;
– gorski reševalec inštruktor, ki skrbi za šolanje mlajših članov;
– zdravnik reševalec, ki je že poklicno usmerjen v zdravljenje in tudi reševanje; veseli smo, da imamo v naših vrstah že pet zdravnikov in dva višja medicinska tehnika. Za naše delovanje je idealno, saj je tako celotna pomoč na najvišjem strokovnem nivoju. Namensko smo iskali tak kader, s katerim pokrivamo vsa področja, ki jih zahteva reševanje v nesrečah.
Katere nesreče so najpogostejše na našem področju?
Na Koroškem ni zelo visokih gora, tudi – če odštejemo Raduho – niso zelo zahtevne. Vse, kar nas obdaja, je v vseh letnih časih razmeroma lahko dostopno. Največ nesreč se zgodi pohodnikom, turistom, planincem, občanom. Malo pa je nesreč, kjer bi reševali alpiniste. Se zgodi. Vendar imajo alpinisti vse več usposabljanj, kjer pridobivajo znanja in dopolnjujejo svoje veščine.
To pomeni, da gredo alpinisti v steno šele takrat, ko se zanjo tudi varovati?
Kaj pa drugi obiskovalci gora?
Nesreče planincev in pohodnikov pa nastanejo, ko gredo ljudje v hribe psihofizično ne pripravljeni, neprimerno opremljeni, hodijo brez cilja, zaidejo, se izgubijo … Klic na številko 112 je toliko poznan, da je pomoč takojšnja in po navadi ni hudega. Lani smo imeli kar štiri iskalne akcije, ko so se ljudje izgubili v prostranstvih gozdov.
Kako najdete nekoga, ki ne ve, kje je?
Specifične so take iskalne akcije, ker je težko najti izhodišče. V nekem primeru smo, glede na skope znane podatke, poslali skupine po planinskih poteh iz različnih smeri. Ves čas smo bili po telefonu v kontaktu, pomagali smo si tudi z lavinskimi psi in smo skupino razmeroma kmalu našli.
Je Smrekovec prepreden z markiranimi potmi?
Veliko je poti, novih gozdnih vlak, lovskih stezic, ki so nekaj časa dobro shojene, potem pa se kar nehajo. Končno pa lahko hodiš tudi po brezpotju, kot to počnejo npr. gobarji. Je pa tudi tako, da so si ljudje – ko še ni bilo prenosnih telefonov – znali bolj pomagati sami. Zdaj so takoj v paniki, ko koga ni točno ob domenjeni uri na dogovorjenem mestu. Nekoč so nas aktivirali v Peco. Ko smo se približevali ‘kraju nesreče’, so nam ‘ponesrečenci’ prišli naproti.
Veliko je nabiralcev gozdnih sadežev. Prihajajo tudi od drugod in večkrat zaidejo, ob padcu je pogost zvin noge.
Reševali smo tudi zmajarja, ki se je sicer dvignil, a se zapletel med veje visokega drevesa. Pri delu v gozdu so pogoste nesreče. Še kako pomembno je, da smo ob ponesrečencu čim prej, saj mora rešilec pripeljati z Raven. Če je nesreča še na težko dostopnem terenu, sta lahko pravočasna obveščenost in hitrost ključnega pomena.
Smo pa z vsemi interventnimi službami tesno povezani in pri taki pomoči delujemo povsem usklajeno.
V letu 2010 ste imeli enajst intervencij. Koliko je to v primerjavi z drugimi postajami GRS?
Če bi pogledali nazaj, bi lahko rekli, da je na našem področju letno okoli 10 do 15 intervencij, se pravi, da je bilo lani število nesreč malo pod povprečjem. Lani je bilo v Sloveniji 356 nesreč, v katerih je posredovala GRS. Če je 17 postaj GRS, pride na eno okoli 20 nesreč. Glavnina nesreč je v času od maja do oktobra, in to na Tolminskem, v okolici Bohinja, Bovca, Mojstrane (v Julijskih Alpah). Bohinjska GRS ima letno tudi do 50 intervencij v gorah, tudi po dve dnevno. V veliko pomoč je zdaj helikopter, s katerim dosežejo tudi težko dostopna področja v gorskem svetu. Da tam prideš do ponesrečenca, lahko minejo tudi dolge ure naporne hoje, sestop je težaven, pogosto tvegan. Helikopter je last Slovenske vojske, eden je namenjen prav za reševanje v gorah. Kadar le-ta trenutno ni na voljo, pomaga policija. Tam je poklicna ekipa, kjer so: pilot, kopilot, mehanik-operater vitla, priključita se jim še reševalec letalec in zdravnik-letalec. Te ekipe trenirajo skupaj, se menjavajo, tako da je pomoč res v vsakem trenutku zagotovljena.
Kako poteka tako reševanje v gorah s helikopterjem?
Ko priletijo na kraj nesreče, po jeklenici spustijo reševalca-letalca, ki oceni položaj glede varnosti, pripravi določene stvari, včasih hkrati spustijo tudi zdravnika, ponesrečencu nudijo nujno medicinsko pomoč, ga namestijo v vakuumsko blazino, vse pa gre v helikoptersko vrečo, ki jo priklenejo na jeklenico in dvignejo v helikopter. Ta ponesrečenca pripelje v najbližjo bolnišnico.
Zelo pomembno za vse izletnike, planince in alpiniste pa je obveščenost; vsak naj bi vedel, da ima v vsakem trenutku možnost poklicati na pomoč, ki je dosegljiva na številki 112.
Seveda je to najvažnejše. Zalo pomembno je pri akutnih obolenjih. Če se kažejo najmanjši znaki, je potrebno takoj poklicati, ker gre ne le za minute, tudi za sekunde, ki so lahko usodne. Helikopter potrebuje do nas pol ure, tako da je v takem primeru potrebno takoj ukrepati.
Je pozimi več nesreč kot poleti?
Na našem koncu so kar enakomerno razporejene. Naše gore niso poleti veliko bolj oblegane, saj so planinske koče tod okoli tudi pozimi dostopne. Glavnina nesreč pa je čez poletje.
Kaj še sodi v vašo dejavnost poleg reševanja?
Naša naloga je tudi preventiva. Dežurni smo na vseh množičnih prireditvah, kjer pričakujemo veliko ljudi; zimski pohod na Peco, Gradovi Kralja Matjaža, Čez goro k očetu in podjetja. Zbere se po več sto pohodnikov iz vse Slovenije. Redno sodelujemo tudi v šolah v naravi, kjer dejavnost GRS predstavimo učencem. Pozimi gremo na vse šole, kjer učence ozaveščamo o pohodih v gore, kako se moramo opremiti, kako se varujemo, kako se vedemo ob nesreči … To je kar precej dela, ki ga opravimo poleg reševanja. Vendar menimo, da s tem preprečujemo nesreče, kajti najbolj učinkovito se vsak varuje sam in to moramo dopovedati že otrokom.
Lepo število članov GRS Koroške so tudi Črnjani.
V GRS Črnjani kot reševalci delujejo že dolgo vrsto let, tako da tole za marsikoga ni velika novost. Novost je v tem, da smo se preimenovali v GRS Koroške, ker pokrivamo celo regijo, in da smo se s sedežem v Črni približali krajem, kjer je največ nesreč.
Veseli smo lahko in ponosni, da imamo v Črni še veliko ljudi, ki so prostovoljno pripravljeni pomagati komur koli, kadar koli takrat, ko se komu življenje zaplete in je prva pomoč tista, ki ponesrečenemu rešuje telo in pomiri dušo.
Marta Repanšek