Jutro, 1. november 1940: Tišina, blaženi mir je povsod ob vznožju gora.
Lahen vetrič se poigrava s suhimi lističi, ki padajo, padajo. List za listom rumeni, dopolnil je in vrača se zemlji.
Da, dopolnil je, dovršil je svojo nalogo v kratki dobi življenja.
Pa on, tovariš, ali je tudi dopolnil? Brezsrčna je usoda, ki nam ga je vzela, ko je bil v največjem zagonu ustvarjanja, dela za svoj obstanek, dela v dobro nas vseh. Stal je na vrhovih gora in si še obetal lepih trenutkov, gledal je v bodočnost, ki se mu je kazala tako rožna ... Koliko krasnih dni, polnih zmagoslavnih doživetij se je naužilo njegovo neustrašeno srce.
Tu je stena, kjer je morala pred mogočnostjo in silo prirode kloniti volja. V naporu so popustile mišice, onemoglo je srce. V odkriti borbi je častno padel zvest, dober tovariš, ostra skala je prerezala varujočo vrv. Neizprosna usoda nam je vzela človeka, ki bi z drugačnimi, povsem človeškimi očmi gledal na prerivanje, pehanje in spotikljaje v sivini.
Drugi je doživljal v vrhovih ure miru, tišine, sreče, užival in se pogovarjal z nemo prirodo, ki je ležala pod njim v vsej prelesti. Pa nenadoma, nekoč, ko je bil sredi stene, sredi trdega dela, sredi borbe, je veter pripodil črne oblake. Neprodirna megla je zajela podjetnega mladeniča, vzpenjajočega se kvišku, gor, do zmage. Hladen in oster veter je zažvižgal izza roba. Mrzlemu pišu je sledil naliv, potem sodra, grom je presekal tuljenje nevihte. Preko sten so padali slapovi. Razbesnelim silam premočne prirode ni moglo kljubovati močno, odporno telo. Gost sneg je pokril truplo, ki je obnemoglo, padlo za vedno.
In tretji ... Solnce je sijalo in ostri špiki so se lesketali v modrini, bele stene pa so vabljivo kazale svojo lepoto. Gora je bila mikavna in mlado srce ni moglo odoleti njenemu pozivu. Gora je zvabila. Nemirni duh je v borbi iskal možnosti, iskal je rešitve v nalogi, katero mu je stavljala gora. Sam, daleč in visoko nad ljudmi, vzvišen nad njih slabostmi, je trmasto kljuboval trdi prirodi. Obraz je žarel od boja in oči so se iskrile. Borba je začrtala v obraz trde poteze in globoke brazde v čelo.. Zmaga je bila blizu. Toda gora je bila močnejša, odpornejša. Drznemu plezalcu je onemogla roka, ki je močno držala za skalnat rob, popustili so ranjen prsti. Zamrl je v očeh plamen, ki je žarel v borbi za zmago. Volja je klonila močnejši prirodi.
Tako so odšli mnogi mladi, borbeni, požrtvovalni tovariši in ostali v visokih robeh. »Mlad umrje, kogar bogovi ljubijo« in mlada, upov polna življenja grabi usoda. Pokončana je sila, ki bi utegnila nekoč krepko voditi in strojiti neurejeni tok življenja.
V gorskem svetu je veličasten mir, v katerem so begajoče, čiste duše našle svoj pokoj. V dolinah naših Alp pa solza za solzo moči preuranjeni grob. Tovariševa zvesta roka je položila ob spominsko ploščo pod steno venec, nežna roka pa priložila šopek svežega cvetja, belih krizantem, in je prižgala svečico. Sklonjene, odkrite glave je v molku posvečena misel nekdanjemu dobremu prijatelju, zvestemu tovarišu, ki je v iskanju lepot in resnice, v odkriti borbi, v kateri so cesto odločali le trenutki, našel kruto, zgodnjo smrt.
Leto se mrači k zimi in stlel je dan med življenjem in smrtjo, dan mrtvih, dan Vernih duš.
Plamenčki plapolajo na grobovih predragih, plamenčki se dvigajo iz snežne odeje zgoraj visoko v gorah, dušice svetijo tam pod Turncem. Tovariški spomin je to onim, ki so ljubili gore in ostali v visokih grobeh, umrli so kot prijatelji, kot tovariši.
— ič