»Sledimo svojim sanjam in osvajamo vrhove, četudi ne vidimo poti. Skupaj premagujemo razdalje, ne glede na ovire in izzive. Srce nam bije enotno, medtem ko sledimo poti, ki nas vodi v objem gora. S pogumom v srcu in vztrajnostjo v korakih dosegamo cilje.« Tako beremo v reportaži o vzponu na Triglav, ki ga je 18. in 19. julija letos opravilo 64 inPlanincev in inPlanink: 17 je bilo slepih in slabovidnih, štirje nevrorazlični, eden pa gluh. Na pot so se podali ob spremstvu planinskih vodnikov, alpinistov in spremljevalcev prostovoljcev.
Slepi in slabovidni, pa še drugi planinci s posebnimi potrebami so letos spet osvojili najvišjo goro v Sloveniji, in sicer v sklopu projekta Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti, ki ga izvajata odbor inPlaninec pri Planinski zvezi Slovenije (PZS) ter Kulturno-prosvetno in športno rekreativno društvo slepih in slabovidnih »Karel Jeraj«. Odbor inPlaninec deluje pri PZS od leta 2015. O začetkih, programu in pristopopih, kako planinca s posebnimi potrebami – slepega, gluhega, gibalno oviranega ali nevrorazličnega – pospremiš v gore, smo se pogovorili z ustanoviteljema odbora Jurčkom Nowakkom in Marjeto Čič.
Začnimo kar na začetku. Od kod ideja o inPlanincu?
Jurček: Kot vodnik delam že 42 let in prav toliko časa vodim invalide v gore. Z Marjeto sva videla potrebo, da bi se na nacionalni ravni pri PZS ustanovil odbor – ta zdaj deluje od 2015. Najprej sva pripravila Dnevnik inPlaninec, ki spominja na mladinska dnevnika Mladi planinec ali Ciciban planinec, v katerega invalidi zbirajo žige. Že od leta 2017 pa prirejamo tridnevno izobraževanje, namenjeno vodnikom, spremljevalcem, prostovoljcem, učiteljem in vsem ostalim, ki bi radi invalide spremljali v gore.
Pred dobrim mesecem dni ste množično osvojili Triglav. Kako slepo in slabovidno osebo pospremiš na tako goro?
Jurček: Način je pri vseh invalidih podoben. Na podlagi njegovih potreb vemo, kaj potrebuje. Pri slepih imamo razmerje ena na ena, v visokogorju pa je nujen gorski vodnik in včasih še dodatni spremljevalec, ki pomaga pri spustu. Navodila dajemo »na uro«, na primer: desna noga je na 3 in leva na 7. Navodil tipa »malo višje« ali »malo nižje« ne morejo ustrezno razumeti.
Marjeta: Nekateri slepi hodijo z vrvico, za nadlaht, drugi se držijo za palico. Nekateri so vajeni glasovnega usmerjanja z zvončkom na nahrbtniku spremljevalca, spet drugi se držijo za nahrbtnik ali za oponko na nahrbtniku.
Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.