Tomaž Jakofčič: Pismo iz Patagonije - Prva ponovitev smeri Ensueno (VII+, A1) do vrha gore
Pismo iz Patagonije
V največji patagonski steni
Po tednu dni slabega vremena je Thomas Huber objavil izboljšanje vremena. Kot race v vodo smo se zagnali v hribe. Urban, Lori, midva z Miho ter Nejc in Rok smo odšli vsak s svojimi cilji v glavi na bivak Polakos nad ledenikom Torre.
Popoldan, ko smo prispeli tja nam je Nejc pokazal ogromno bulo, ki mu je zrasla na rdeči, otekli dlani. Nismo vedeli za kaj gre jasno pa je bilo, da mora čim hitreje v dolino. Rok je tiho bolščal predse in odšel za Nejcem v dolino. V tem se mi je pojavila pred očmi moja zgodba, ko sem bil brez soplezalca v bazi pod Fitz Royem. Rok je imel do odhoda samo še nekaj dni in očitno bo odšel domov praznih rok. Na hitro sva se z Miho dogovorila in stekel sem za njima. Midva bova malo spustil ambicije in lahko bomo šli plezat v troje. Odločila sva se za najin “plan B” – smer Ensueno v SZ steni Fitz Roya. K temu je malo pripomogla tudi opomba “unrepeated” v info članku Garribotija v Alpinistu. Patagonska mojstra Silvo in Rolo sta smer preplezala do stika s Supercanaleto potem pa zaradi poslabšanja vremena obrnila.
Urban in Lori sta imela v mislih Slovaško smer v Z steni Fitz Roya. Nervoza pred vzponom v največji patagonski steni nam je podarila le slabo uro spanja. Zbudili smo se ob polnoči in ob enih krenili proti vstopu v steno Siting Man Ridga.
Dobro smo vedeli kako nevaren je ta del za nameček pa sta mi popoldan Američana Tim in Sara pripovedovala kako sta pred tednom dni opazovala štiri kiklopske skalne plazove v območju našega dostopa do začetka strmega dela stene. Res smo hiteli in bili v dobrih dveh urah in pol na grebenu. Urban in Lori sta nekje na polovici krenila v desno proti Slovaški smeri.
V žleb Supercanalete iz katerega po sto metri vstopi v desni steber smer Ensueno smo vstopili okoli šeste zjutraj. Prvih 15 raztežajev je bilo mojih. Že na začetku nam je bilo jasno, da smo kasirali smer v zelo slabih razmerah. Poči so bile zalite z ledom in snegom, plati v najtežjih raztežajih pa so bile polne krušljivih lusk. Poleg težkih nahrbtnikov v katerih je bila, zaradi labilne napovedi vremena nekoliko razširjena “light and fast” oprema so nas razmere kar upočasnile. Z delom sem zaključil okoli petih popoldan.
Prevzel je Miha. Ker po 20 raztežaju ni bilo v smeri niti dobrega varovališča kaj šele police za bivak smo s plezanjem nadaljevali v noč. Z Rokom sva na stojiščih kinkala in iz dremavice naju je prebujalo le glasno preklinjanje od zgoraj. Vse poči, kamini in zajede so se ponovno oblekle na debelo v led.
Ob treh smo prišli na 30. stojišče kjer naj bi nas čakal bivak. Našli smo le meter široko polico zbito s snegom. Hitro smo začeli kopati sneg v želji, da bi si hitro skuhali čaj in juho. Samo neroden prestop in v dolino je izginil lonec iz njim sanje o topli juhci in pijači…
Pred svitom je začel pihati močan veter in ko se je zdanilo smo videli, da se okoli nas pode megle, nedaleč stran, nad Celinskim ledom pa so viseli težki oblaki. Ker bi bil sestop po smeri prezahteven in ker nas ni mikal sestop pod Sedečim možem smo krenili naprej. Vsi trije smo ostali oblečeni v vse kar smo imeli vključno s puhom. O sporazumevanju med plezanjem ni bilo govora saj je veter dobesedno rohnel okoli nas.
Zadnjih petnajst raztežajev je dobil Rok. Teren je sicer postal lažji zato pa je bilo vse več preobuvanja, natikanja in snemanja derez. Počasi a zanesljivo smo ob pogledovanju v zahodno steno kjer sta bila prijatelja, rinili in ob 14. uri smo na vrhu Fitz Roya preglasili veter. Sestopili smo po Franco Argentini in ob štirih ponoči smo se sesuli v šotor naše baze De Agostini.
Liter in pol pijače, dve uri spanja in 48 ur akcije je bilo potrebno za sklenitev kroga čez največjo patagonsko steno in prvo ponovitev smeri Ensueno (VII+, A1) do vrha gore. Smer so prvi preplezali italijanski alpinisti v petih dneh leta 1995. Podali so 2500 m plezanja. Dejansko gre za 1600 metrov visoko smer z 900 metri zahtevnega dostopa preko stene Siting men ridga.
31. januarja in 1. februarja 2006 smo plezali Rok Blagus, Miha Valič in Tomaž Jakofčič.
V istih dneh sta 3. ali 4. ponovitev Slovenske smeri v Z steni Fitz Roya preplezala Boris Lorenčič in Urban Ažman. (O tem bo več napisal Urban.)
Na drugi strani ledenika je bil aktiven Marko Prezelj s Stevom Kocem. V vzhodni steni Cerro Standharta sta preplezala v spodnjem delu novo smer, zgoraj pa nadaljevala po smeri prvega pristopa Exocet. (Mark je dan za tem odšel domov zato ne vem točnih podatkov.)
Hec je bil, da se je Thomas Huber od nas poslovil z besedami “Suerte! Se vidimo na vrhu Fitz Roya. Potem je 1. februarja zaradi slabega vremena obrnil pri poizkusu vzpona v Casarotu, naslednji dan pa zaradi vetra v Franco Argentina. Ko smo se spet srečali v bazi je dejal le: “Očitno bi rabil nekaj slovenske krvi!”
Lep pozdrav
Tomaž