Bohinjske novice: Zima se je prevesila v pomlad, ko je za vedno odšel iz naše srede ustanovni član Muzejskega društva Žiga Zois Bohinj dr. Ivo Valič.
Vest o njegovi smrti ni pretresla samo članov društva, temveč vse, ki so Iva poznali. Bil je legenda planinske, alpinistične in smučarske srenje.
Ivo se je rodil v zdravniški družini v Preddvoru pri Kranju 6. marca 1929, in sicer kot drugi izmed štirih bratov. Tu je hodil v osnovno šolo, šolanje pa je nadaljeval v Ljubljani, Celovcu in zopet v Ljubljani, kjer je uspešno diplomiral na medicinski fakulteti. Že v osnovni učitelj in priznani gornik Nande Majnik. Ivo je ostal zvest goram do svoje smrti. Že na univerzi je bil aktiven planinec. Postal je predsednik Akademskega planinskega društva. Po vojni je bil eden prvih smučarskih učiteljev z jugoslovansko in avstrijsko registracijo. Ko je nazadnje živel v Bohinju, je bil v zimskem času skoraj nedosegljiv. Lahko pa si ga našel na Kobli, Voglu ali kakšnem drugem smučišču. Bil je organizator in voditelj turno smučarskih tečajev. Leta 1951 je na Jahorini vodil prvi smučarski tečaj za vaditelje smučanja. Več let je aktivno sodeloval v smučarski organizaciji Zbor vaditeljev, učiteljev in trenerjev smučanja, kot zdravnik pa v Sekciji za športno medicino. Bil je tudi gorski reševalec - zdravnik. Pri nas je bil eden prvih zdravnikov pri helikopterskih reševanjih. Vseh njegovih predavanj gorskim reševalcem ne bomo naštevali, ker bi jih bilo preveč. Za svoje delo na področju planinstva, alpinizma in smučanja je prejel srebrni in zlati častni znak PZS in PSJ.
Ivo je sprva deloval kot splošni zdravnik, nato pa se je specializiral za ginekologa-porodničarja. Poleg službovanja na Gorenjskem, tudi v Bohinju, je nekaj let delal tudi na Nizozemskem. Pripovedoval nam je o skromnosti in trdnosti nosečih frizijskih žena, družinski skromnosti in medsebojni ljubezni, življenjskih pogojih, kar ga je vedno prevzelo. Nekaj let pred upokojitvijo je bil docent na univerzitetni kliniki v Groningenu.
Zadnjih deset let svojega življenja se je ustalil v Bohinju, našel nov krog prijateljev, ki so bili večinoma planinsko in smučarsko usmerjeni. Toda Ivo ljudi ni popredalčkal, ampak je vsakega sprejel in zanj našel toplo besedo. Ta njegova človekoljubnost izvira že iz njegovega poklica. Njegova druga domovina je bila Nizozemska in je vsake toliko časa iz Bohinja skočil tja med ml ine na veter, tulipane, frizijske krave in lesene cokle.
Njegova druga ljubezen so bila potovanja, ki nam jih je nato na predavanjih plastično predstavil s sliko in besedo. Njega klasične turistične točke niso zanimale. Rad je imel človeka in rad je odkrival njegov preprosti način življenja. Potikal se je po kočah in drugačnih bivališčih najbolj preprostih ljudi zemeljske oble, hoteli z zvezdicami od njega niso imeli dobička. Znamenit je bil njegov rdeče pobarvani kombi, ki ga je imenoval »Red bull« in mu je služil za prevoz in spanje. Njegova pahljača potovanj in nato predavanj je zajela vse od Papue - Nove Gvineje, indonezijskih otokov, preko Anatolije, Mediterana do Srednje in Južne Amerike. Osvajal je najvišje vrhove Cordiljere Real v Boliviji. Na slovenski odpravi v Južno Ameriko je bil s prijatelji na enajstih vrhovih prvopristopnik.
Bohinjci so se hvaležno odzvali, saj so bila njegova predavanja izredno obiskana. Kot je bilo njegovo življenje enostavno, tako je bilo tudi njegovo razmišljanje. Če smo na sestanku Muzejskega društva kakšno stvar zapletali, je on hitro ponudil enostavno rešitev. In vedno se je izkazala za dobro. Od samega začetka je bil zvest član društva in ko mu je zaradi bolezni pešal vid, nam je kljub temu pripravil čudovito predavanje o Sredozemlju. Bolezen mu je onemogočila aktivnejše sodelovanje. Počasi je ugašal kot pojenjujoča sveča. Pokopan je bil v najožjem krogu družine in prijateljice, ki ga je na koncu negovala. Na njegovo željo so njegov odhod spremljali le preddvorski zvonovi. Kakor je živel, tako tiho je tudi zapustil njemu tako ljub gorski svet.
Mišo Serajnik, Muzejsko društvo Žiga Zois Bohinj