Dnevnik - Matej Grošelj: Mina Markovič je v zadnjem času najboljša slovenska športna plezalka, a kljub temu še ni dobila povabila za službo v Slovenski vojski
Za športno plezalko Mino Markovič je uspešna sezona, ki je še zdaleč ni konec. Triindvajsetletni Ptujčanki, ki že pet let živi v Ljubljani, jasnih ciljev nikoli ne zmanjka, uspešni nastopi na nedavno končanem svetovnem prvenstvu v Italiji pa zanjo niso več presenečenje.
Spomnimo, da je Markovičeva v Arcu prejela bronasto kolajno v kombinaciji, v težavnosti, njeni najbolj domači disciplini, pa je pristala na šestem mestu. "Upala sem še na nekoliko boljšo smer v steni, da bi izboljšala rezultat iz polfinala, a tudi šesto mesto je v redu," pravi Mina Markovič, v zadnjem času vlečni konj slovenskega ženskega športnega plezanja.
Pogoji na Ptuju niso bili briljantni
Z Natalijo Gros in Majo Vidmar predstavljajo močno generacijo, ki je v preteklih letih žela številne uspehe, vendar se bodo razmere kmalu spremenile, saj je Grosova po koncu sezone naznanila slovo od profesionalnega plezanja. "Vsaka od nas je sposobna priti na stopničke. Skupaj se vselej bodrimo, vsaka tekmovalka ima zaradi močne opore v moštvu varnejše izhodišče. Seveda jo bomo pogrešali, a hkrati upam, da bo Natalijo lahko nadomestila kakšna mladinka," pove Markovičeva, ki več potenciala vidi pri ekipi fantov, kar bi lahko v kratkem času premešalo razmerje moči v slovenskem športnem plezanju.
Čeprav je starostna meja v plezalnem športu nizka (dekleta v povprečju končajo tekmovanje okoli petindvajsetega leta), Markovičeva še ni pomislila o koncu kariere. Pravi, da je zaljubljena v svojo panogo, ki ji pomeni tudi neke vrste sprostitev in hobi. "Tudi v prostem času grem kdaj v steno povsem brez pritiskov. Športno plezanje je pač bolj poseben šport, ni recimo kot atletika. Ste že kdaj pomislili, da bi kakšen atlet šel v prostem času skakat čez ovire?" se nasmeji zgovorna Štajerka, ki na začetku svoje športne poti ni bila povsem prepričana, ali naj izbere ravno športno plezanje. "Pogoji za vadbo na Ptuju res niso bili briljantni. Pol leta je bila dvorana na voljo, potem so čez poletje podrli steno in sem morala čakati na novo. Ko sem imela vsega dovolj, sem hodila na treninge v Laško, kasneje, ob zaključku srednje šole, pa vse bolj na gorenjske konce. Predvsem v Škofjo Loko, kjer je še danes moja pripravljalna baza," pojasni Markovičeva.
Od plezanja se ne da obogateti
Študentka tretjega letnika psihologije (zaradi natrpanega tekmovalnega urnika v drugem semestru ni imela časa opravljati izpitov, a jih namerava septembra) pravi, da ima na svoji športni poti še nekaj skritih adutov. Predvsem po psihološki plati. "To se je nazadnje pokazalo ravno na svetovnem prvenstvu v kvalifikacijah težavnosti. Še bolj se moram osredotočiti pri ogledu smeri, za zdaj pa o najemu psihologa ne razmišljam," pravi Mina Markovič in nekoliko potarna o višini nagrad za najboljše športne plezalke. Te so razmeroma nizke, saj denarna sredstva dobi le prva šesterica. "Če si šesti, v žep pospraviš samo dvesto evrov. Malo težje je, če nisi vseskozi v vrhu, saj ne moreš prav veliko prihraniti," pravi Markovičeva, ki bi si nadvse želela službe v vojski, kot jo ima večina njenih reprezentančnih kolegic in kolegov.
Ker je med poletjem večino časa zdoma, si pravih počitnic kajpak ne more privoščiti. Letos pohajkovanja na morju ne bo, pravi Ptujčanka, razen če se bo za nekaj uric ustavila ob francoski obali. Od vseh krajev, kjer prirejajo tekme svetovnega pokala, ji je najbolj pri srcu azijski konec, pa čeprav je pri večini tekmovalcev ta del sveta najmanj priljubljen. "Še sama ne vem, zakaj mi je Azija tako všeč. Neka dobra energija se čuti, sicer pa je tudi drugod lepo, urejeno," razloži bronasta plezalka z zadnjega svetovnega prvenstva, ki tudi letos veliko stavi na tekmo svetovnega pokala pred domačimi navijači jeseni v Kranju.
Matej Grošelj