Novi glas - Suzi Pertot: Prav ste prebrali, v naslovu ni napake! Tokrat smo se namreč namesto na obljudena pobočja Snežnika, napotili v čarobni svet Narodnega parka Risnjak, v hrvaškem Gorskem Kotarju, ali kot pravijo nekateri, Kotru.
Risnjak, naj omenimo, da se park razprostira manj kot 15 km zračne linije od morja, in sicer v zaledju mesta Reka in Kvarnerskega zaliva, je kraj, kjer se človek lahko naužije miru in tišine, kraj, ki se sicer nahaja v Evropi, bi pa lahko bil tudi v Kanadi ali v objemu sibirskih gozdov. Predvsem, ker je človek lahko tu sam, z gozdom in utripom narave. In ker imajo smrekovi gozdovi pridih neskončnosti.
Naj za uvod povemo, da je Gorski kotar že sam po sebi najbolj gozdnato področje zahodne Hrvaške, prvi zametek parka pa je nastal že leta 1953, ko je bilo pogorje Risnjaka proglašeno za narodni park. 44 let kasneje so meje parka razširili in zaščitili tudi izjemno naravno bogastvo, ki ga predstavljata sosednja gora Snježnik in izvir reke Kolpe (Kupe). Pretežni del parka je sestavljen iz dolomita in apnenca, kar daje dolinam in vrtačam povsem kraški videz, v teh gozdovih pa alpski svet prehaja v dinarskega, srečujeta se tudi alpsko in mediteransko podnebje. Poletja so tu zaradi vpliva Jadranskega morja topla in blaga, kljub temu pa jopič in vetrovka ne bosta nikoli odveč. Vrhova parka, Veliki Risnjak se ponaša z nadmorsko višino 1528m, Snježnik pa je le za kakih dvajset metrov nižji, sta stalno pod udarom vetrov, tu bodo gotovo prišli na svoj račun tisti, ki ne marajo poletne vročine in si želijo prijetnih osvežitev. Na Risnjaku in Snježniku, zagotavljam vam, ni nikoli vroče, niti tedaj, ko v dolini namerijo tja do 35 stopinj Celzija.
Najobičajnejši dostop na Snježnik je iz Plataka nad Reko, od koder vsako nedeljo, predvsem jeseni in spomladi, Rečani prihajajo na sprostitev. Platak, kjer je tudi planinski dom, ima nekaj manjših smučišč in je zato obiskan tudi pozimi. Mi smo si vročega poletnega dne (teh je bilo sicer letos bore malo), zaželeli samotnih gozdov, tišine in divjih prostranstev, zato smo se na goro odpravili iz Lazaka. Z avtom smo se peljali čez državno mejo mimo Osilnice, nato pa namesto na Delnice in Črni Lug, kjer je glavni vhod v park, zavili proti Gerovu in od tod naprej po makadamu na Lazac. Naj povemo, da je Gerovo vas, ki bolj kot na Hrvaško, kot smo je vajeni s poletnih počitnic, spominja na divji Daljni zahod. Kot bi se tu čas ustavil in kot bi življenje potekalo po povsem drugačnih tirnicah. Tudi informativni center ob vhodu v park je žal zaprt in pošteni turist sploh nima priložnosti, da bi plačal vstopnico. Koča na Snježniku je namreč že nekaj časa zaprta zaradi prenove, od medvedov pa tudi ni pričakovati, da bi prodajali vstopnice.
Vožnja skozi prostrane gozdove je kljub temu očarljiva, svet okoli nas je poln skrivnostnih zvokov in pravljičnih odtenkov. Nič čudnega, saj v samem parku živi nešteto živalskih in rastlinskih vrst. Samo ptičjih vrst je približno 114; med njimi naj omenimo vsaj divjega petelina, triprstega detela in sivega sokola. V obširnih gozdovih prebivajo seveda tudi medved, volk in ris. Slednji, ki je parku dal tudi ime, pa žal ni več avtohtone vrste. Poslednji avtohtoni primerki so bivali na tem področju v začetku 20. stoletja, današnji ris pa je bil naseljen v sosednjih področjih Slovenije in se je od tod spet razširil na področje Narodnega parka.
Potem ko smo avto parkirali ob vhodu na prostrano, slikovito gozdno jaso, ob kažipotu za Snježnik, smo skozi gozdove hodili še skoraj dve uri, divjadi nismo srečali, veselili pa smo se lahko enkratnih razgledov od sosednje doline Kolpe tja do morja in dlje, pa cvetja, ki se bohoti na prostranih travnikih pod vrhom. Napajali pa sta nas tišina ob spremljavi nežne pesmi vetra in smrek, pa modrina kristalno čistega neba, ki se razprostira preko zelenega morja v neskončnost travnikov in gozdov.
Suzi Pertot