Letos se je v slovenskih gorah smrtno ponesrečilo 19 ljudi, od tega šest gornikov Največ nesreč na označenih poteh – Neustrezna oprema in nepoznavanje razmer
Nesreča le poredkoma pride sama
V tujini malomarni plačajo reševanje, v Sloveniji (še) ne
Letos se je v slovenskih gorah smrtno ponesrečilo 19 ljudi, od tega šest gornikov Največ nesreč na označenih poteh – Neustrezna oprema in nepoznavanje razmer
Slovenci se imamo po pravici za narod planincev – Planinska zveza Slovenije ima več kot 50 tisoč članov, ki so organizirani v 245 društvih in klubih. Slovenske vrhove pa obiskuje še veliko več ljudi, med njimi iz leta v leto več tujcev. Da bi bil obisk gora, ta stik z neokrnjeno naravo, »izgubljenim rajem«, varen, pa se je treba nanj dobro in ustrezno pripraviti ter upoštevati vse objektivne in subjektivne nevarnosti, ki prežijo v strminah na slehernega obiskovalca.
Število nesreč v gorah se je z razmahom obiska gora močno povečalo. Da se le ne bi nikoli več ponovilo leto 2002, ko je v njih preminilo 38 ljudi. Resnici na ljubo se statistika odtlej ni kar prida izboljšala: lani je v gorah izgubilo življenje 32 ljudi, med njimi 18 gornikov, letos pa že 19, od tega šest gornikov. Gorski reševalci so lani izvedli 300 akcij (oziroma toliko jih je evidentiranih pri Gorski reševalni službi Slovenije – GRSS), letos 120.
»Eden od razlogov za manj akcij v tem letu je vreme, ki planincem ni bilo naklonjeno,« je pojasnil načelnik GRSS Toni Smolej, ki meni, da se obiskovalci gora premalo zavedajo pomena ustrezne opremljenosti in varnosti nasploh. »Največ nesreč je sicer (še vedno) na označenih poteh, razlogi zanje pa so subjektivni in objektivni. Med prvimi bi izpostavil neprimerno opremo, zlasti (nizko) obutev, med objektivnimi pa slabo pripravljenost in krušljivost skal ter snežne plazove. Alpinističnih nesreč je manj kot drugih, a jih je, predvsem zaradi vse bolj krušljivih sten v slovenskih Alpah, iz leta v leto več.«
Anketa, ki jo je GRSS izvedla med obiskovalci gora med letoma 2003 in 2005, je pokazala, da ljudje preredko uporabljajo čelade (predvsem tisti, ki v gore ne zahajajo redno) in samovarovalne komplete za vzpone po opremljenih plezalnih poteh. Baterijsko svetilko jih ima s sabo manj kot polovica, med temi pa prevladujejo tujci. Prav tako bi v vsak nahrbtnik spadala oprema za prvo pomoč. Na sploh je anketa pokazala, da so tujci za nepredvidljive razmere v gorah bolje opremljeni kot slovenski planinci.
Večina o potrebni oziroma nepotrebni opremi za v gore napačno presodi doma, na toplem, nekateri pa se ustrezno opremijo, a jih pred začetkom vzpona prepričajo o nepotrebnosti nekaterih kosov drugačne razmere, kot so jih pričakovali – tako na primer ugotovijo, da je sneg južen in da ne bodo potrebovali cepina in derez, zato jih pustijo v avtu. Mnogi se ne zavedajo, da se razmere v gorah spreminjajo z vsakim višinskim metrom.
GRSS je z anketo tudi ugotovila, da je samo približno petina obiskovalcev gora fizično in psihično ustrezno pripravljena in opremljena za gibanje v gorah. Vsem drugim anketirancem so reševalci tako svetovali, kam naj se raje podajo glede na svojo telesno utrjenost, in kakšno opremo potrebujejo za to. Svaril ni upošteval nihče; vsi so nadaljevali pot, večinoma z besedami »hvala, ampak saj bomo šli le do tam, kjer je še varno«. Žal mejo prepoznajo šele takrat, ko so že v nevarnosti. Včasih tudi prepozno.
Najmanj nesreč se zgodi v družbi gorskih vodnikov. Slovenci se za (plačanega) vodnika, ki bi nas vodil po gorah, odločamo zelo redko, saj smo prepričani, da »svoje« poti poznamo najbolje. Vse pogosteje pa jih najemajo tujci, tudi v sklopu turističnih aranžmajev.
Tomaž Branc