Jana - Tina Horvat: Dan s filmsko ekipo v Triglavski severni steni
Veličastna Triglavska severna stena je te dni gostila nenavadne obiskovalce. V Sfingi, štiristo metrov visokem stebru, ki se drzno vije proti robu stene in je njen najbolj nedostopni in previsni del, je padla prva klapa novega slovenskega filma. Ekipo, ki je dobesedno na robu prepada in v ekstremno zračnih razmerah pogumno začela ustvarjati ta gorniški projekt, smo obiskali tretji dan snemanja in z njo preživeli izjemen dan.
Prvi urednik Jane v Sfingi. Kot je Triglav vladar Julijcev in širše okolice, je Sfinga vladarica in čuvarka triglavske doline Vrat. V tem skrajno previsnem in težavnem stebru, pa tudi v drugih delih Severne stene, je potekala pomembna zgodovina slovenskega alpinizma. In če so prve smeri plezalci začrtali že takoj na začetku prejšnjega stoletja, pred njimi pa so po naravnih prehodih plezali že trentarski lovci, se je Sfinga upirala vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja. Njen najtežji del, obraz, je uspelo preplezati šele leta 1966 legendarni navezi Petru Ščetininu in Anteju Mahkoti. Ta je bil prvi urednik Jane, na kar smo seveda zelo ponosni! S smerjo sta se vpisala v zgodovino, saj je pomenila najtežji tehnični vzpon v Sloveniji, Mahkota pa je napisal tudi knjigo z naslovom Sfinga. Skoraj trideset let pozneje pa je dvema mladeničema, Gregorju Kresalu in Mihu Kajzlju uspel nov podvig. Obraz Sfinge sta preplezala namreč »prosto«, kar pomeni brez tehničnih pripomočkov. Kline in drugo opremo sta uporabila samo za varovanje. Tudi njuna smer je postala zgodovinska, saj je bila z oceno IX+ najtežja prosta ponovitev v gorskih smereh.
Človek nam visi, gremo, akcija! Na prizorišče snemanja sva s fotografom prisopihala po petih urah hoje in plezanja po zavarovani plezalni poti čez Plemenice ravno v trenutku, ko je tik pod robom tisočmetrske stene na plezalni vrvi in v plezalnih lojtricah bingljal v Petra Ščetinina preoblečen kranjski alpinist Anže Marenče, vanj pa je bila usmerjena kamera direktorja fotografije Mateja Križnika. Z asistentko kamere Sabino Smolej sta bila nevarno blizu prepadu, v katerega brez vrtoglavice ne morejo pogledati niti najpogumnejši. Če se je moral Matej čisto približati zračni vertikali, ga je alpinist Matjaž Ivnik prijel in zavaroval z vrvjo, pripeto na hrbtu. Kdo ve, ali bi ga žena Anja Križnik Tomažin pustila na snemanje, če bi vnaprej vedela, v kako ekstremnih razmerah bo potekalo.
Malce zadaj, že bolj na trdnih tleh, je režiser Vojko Anzeljc spraševal, ali se na posnetkih dobro čuti globina, in dajal zadnje napotke nad prepadom bingljajočemu novopečenemu filmskemu igralcu. »Delaj se, kot da se nimaš kje prijeti, in ko boš padel, malo bolj opletaj z nogami, da ne bo tako statično! Zdaj pa vsi, okej, človek nam visi, gremo … akcija!«
Dih jemajoči posnetki. »Projekt sva z alpinistom Tinetom Marenčetom pripravljala že tri leta. Severna triglavska stena in dogajanje v Sfingi sta silno pomembna za slovenski alpinizem in gorništvo ter našo narodno zavest nasploh, snemanje dokumentarno-igranega filma v takih razmerah in filmska scenaristična zasnova pa jemljeta dih,« je povedal idejni (so)avtor, scenarist in organizator projekta Sfinga Gregor Kresal, sicer tudi del zmagovite naveze, ki je prosto preplezala obraz Sfinge, in mimogrede tudi brat naše ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal. A za več besed ni bilo časa, saj se je moral pripraviti za snemanje.
Na vrsti je bil prizor, v katerem je moral igrati samega sebe, ko je pred 15 leti preplezal najtežji del tik pred izstopom iz Sfinge na rob stene. V »disko« plezalnih hlačah, kakršne so nosili v tistih časih, barvno usklajenimi z majico, plezalkami in čelado, ga alpinist Peter Poljanec spusti čez vršni previs. V plezalnem pasu in na vrvi več kot 1000 metrov nad tlemi je Kreso, kakor mu pravijo alpinisti, pripravljen za snemanje. Kot že ničkolikokrat tega dne se zaslišijo besede tišina …, ton …, teče …, kamera …, teče …, akcija … in z vsakim posnetim kadrom je utrujena ekipa bliže zmagovitemu koncu.
15 ur pletenja nogavic. Poseben problem je bila oprema. Od časov prvenstvenega vzpona v Sfingi se je vse tako spremenilo, da je pozabljene posamezne kose moč dobiti le še na zaprašenih podstrešjih. A tehničnemu vodji projekta Sfinga, alpinistu Tinetu Marenčetu, je uspelo nabrati dovolj lesenih kladiv, lojtric, zagozd, starih klinov, nahrbtnikov, flanelastih srajc, pumparic in gojzarjev. Le volnenih dokolenk ni bilo na pretek, zato so jih kar 15 ur pletli še dva dni pred odhodom v Steno. Ker snemalna ekipa šteje 21 ljudi, je bilo treba zanje pripraviti vse mogoče, da so lahko vsaj nekoliko udobno preživeli snemalne dneve na tej višini. Okoli 800 kilogramov opreme jim je pripeljal helikopter, več kot 300 kilogramov pa so prinesli kar sami. Delo v takih razmerah, kjer jim tempo kroji predvsem muhavo vreme, res ni preprosto. »Vstajamo od petih do šestih zjutraj, zajtrkujemo, se pripravimo na snemanje. Če vreme dopušča, delamo tudi 12 ur, včasih pa moramo že po dveh urah nazaj v šotore. Kljub temu da je vse zelo naporno, je naša ekipa edinstvena. Ko sva s Kresom pred pol leta začela iskati konkretno ekipo, si nisva mislila, da se bomo tako dobro ujeli,« je še povedal Tine.
Od višine se kadi. Na lastne oči smo se prepričali, kako naporno je delo v tako ekstremnih razmerah, še težje pa je nedvomno zaradi dela na robu stene, ki se vrtoglavo spušča kilometer nižje do doline Vrat. Že višine vajenim alpinistom se ob pogledu navzdol zavrti, kaj šele snemalni ekipi, ki skorajda nima izkušenj v teh višinah. Alpinist Matjaž Ivnik, ki ekipi zagotavlja tehnično podporo in varovanje, se nasmeje in me napoti h kamermanu Mateju: »Vprašaj ga, kako je prvi dan prebledel, ko je pogledal čez steno in znova začel kaditi, zdaj pa se že spušča in vzpenja po vrvi čez največje previse!«
»Res je, višine se bojim, zato so me fantje pred snemanjem malo uplezavali po slovenskih plezališčih. A ko prideš sem gor, je res zelo zračno. Občudujem alpiniste in zdaj že razumem, kakšna droga je to. Smo zares dobra ekipa s temi fanti, zelo dobro pazijo name in me varujejo. Zdaj sem se res že navadil, da skoraj brez težav 'abzajlam' (spuščam po vrvi) in 'žimarim' (vzpenjam po vrvi) nazaj gor. Snemanje je zelo naporno, saj je veliko odvisno od vremena. Najprej smo govorili o snemalnih dnevih, zdaj smo pristali na sončnih urah,« je povedal kamerman, ki pri tem filmu opravlja tudi naloge stilistke in odloči, katera obleka in oprema gresta dobro v kamero.
Ko se režiserju zvrti. Tudi režiser Vojko Anzeljc ni izkušen gornik. Bil je že na Triglavu, pripoveduje, a to je bilo tudi vse. Zato je že med potjo nekje pri planinski postojanki na Doliču začutil slabost in ugotovili so, da so bili to znaki višinske bolezni. Ko so prišli do kraja snemanja, se mu je zaradi globine znova zavrtelo. »Niti na nekaj metrov zraven si nisem upal priti in tudi možnosti, da bi me fantje alpinisti malo spuščali čez rob stene, ne bom izkoristil. Sicer pa je snemanje super, je veliko improvizacije in počutim se kot na Himalaji. Zame je velik izziv, da s filmskim jezikom ubesedim idejo o osvajanju Sfinge in njene skrivnosti v Triglavski severni steni, in glede na to, da večji del snemanja poteka tako rekoč s prepadom pod nogami, je to doslej eno težjih in bolj spektakularnih snemanj v Sloveniji.«
Tekst: TINA HORVAT, foto: IZTOK DIMC