Sistematične priprave so obrodile uspeh naveze AO Kamnik - Štirje bivaki v steni nad Tamarjem - Eden najtežjih vzponov, kar jih je bilo pri nas
KAMNIK - Bojana Pollaka v Kamniku ni bilo težko najti, še posebno ne, ker so že vsi, ki se kaj spoznajo na alpinizem iz radijskih vesti vedeli za vzpon v Šitah in dobro poznajo tudi avtorje. Bil je doma, sicer še nekoliko utrujen, sicer pa brez posebnih znakov težkega vzpona, le koža na prstih je bila mestoma nekoliko poškodovana.
Prvotno so severozahodno nameravali v steno Šit že na prvi dan koledarske zime in tudi več naj bi jih bilo. Toda vreme se je tik pred odhodom hudo poslabšalo in tako kot še mnogo drugih navez so morali ostati doma. Vendarle niso mirovali. Že pred uradno zimo sta Pollak in Klemenc opravila dva pristopa v zimskih razmerah, pri tretjem pa je sodeloval tudi Kramar. Potem sta splezala še zimsko prvenstveno (»majsko« smer v Planjavi, skupaj s člani alpinistične šole AO Kamnik pa so vsi trije preplezali Šijo Brane. Sledil je prvenstveni zimski vzpon po severnem razu Vežice, kjer so bile težave skoraj večje kot v Šitah, prvenstveni je bil tudi vzpon po smeri »Bauman-Trobevšek« v Malem Grintavcu, kateremu so popoldan dodali še pristop na Kranjsko Rinko. Za konec pa so vsi trije ponovili še zimski vzpon po smeri imenovani »direktna na Konja«. Torej priprava s kakršno se lahko pohvalijo le redki. Še posebno, če k temu dodamo, da je imel Stane Klemenc v lanski sezoni kar 65 vzponov, Bojan Pollak jih ima v dnevniku registriranih 55, ne dosti manj pa jih je zbral tudi Cene Kramar.
V Tamar so prispeli že v soboto zjutraj in trije tovariši iz odseka so jim pomagali pod steno znositi opremo. Okoli 12. ure pa so že pričeli z vzponom. Prva dolžina je pripadla Pollaku in splezal je direktno na gredino. Potem pa so uspeli napraviti le še eno dolžino in pol do mesta, kjer so prvič bivakirali. Ker so si pripravili udoben bivak (luknjo v sneg, in sicer tako veliko, da so lahko ležali) in so se tudi pošteno podprli, se je njihov delovnik končal šele ob 22.30 uri.
V nedeljo tudi niso napravili več kot dve dolžini in pol. Sneg se je prediral namreč ravno tam, kjer je bila strmina največja, na oprimkih je bilo veliko ledu, klini so slabo prijemali in na koncu jim je še dostop v luknjo, kjer so planirali drugi bivak, zaprla ledena opast. Morali so desno okoli in predno je zmanjkalo svetlobe, je Kramar ravno še lahko fiksiral vrv okoli 20 metrov višje, da bi naslednjega dne lahko hitreje napredovali.
V ponedeljek so splezali do znanega »Žlamborja«, nadaljevali levo ob njem in po dveh dolžinah in pol prišli nazaj v zajedo, kjer so si uredili tretji bivak. Ostanek dneva pa so porabili še za fiksiranje dveh nadaljnjih dolžin vrvi. Pri tem so morali na začetku druge dolžine tudi zabiti svedrovec (edini), ker so zašli nekoliko preveč levo. V torek so bivakirali pod drugim previsnim odstavkom in nadelali še dve dolžini (do prečnice). Bivak pa je bil najbolj mrzel, čeprav je bil tudi najbolj udoben.
V sredo dopoldan, potem ko so pod steno prišli že tovariši iz Kamnika, so preplezali največ 11 dolžin vrvi. Jesihovo smer, po kateri so izstopili, je prvi dosegel ob 12. uri, na robu stene pa so bil ob 16. uri. Potem pa še sestop čez Mali Kot (v Tamarju so bili okoli 19.30) in takoj domov, kamor so prispeli šele po polnoči.
Zajedo v Šitah sta poleti prva preplezala Igor Levstek in Milan Schara 22. in 23. julija 1954, ki sta bila tedaj na višku svojih moči. Potem je dolgo veljala kot ena najtežjih (če ne najtežja) slovenskih smeri in so jo tudi prvi ponavljalci plezali še z bivakom. Kljub temu, da so jo v zadnjih letih ponovile številne domače, pa tudi tuje naveze in se je čas ponavljanja zmanjšal na komaj 6 ur in celo manj, pa se dolgo nihče ni resno pripravljal na zimsko ponavljanje.
Mnenje Toneta Škarje, ki je kot vodja V. JAHO (katere član bo tudi Bojan Pollak) in načelnik postaje GRS Kamnik, budno spremljal vse priprave, je: »To je po mojem najtežji vzpon v zgodovini našega zimskega alpinizma.«
Svojo oceno utemeljuje z monolitnostjo stene in pretežno prostim plezanjem. Pomembno pa je tudi to, da so ga opravili na klasičen način - brez pomoči od vznožja in po res temeljitih pripravah.
Načelnik komisije za alpinizem PZS Stane Belak je bil v svoji oceni malo manj konkreten in je poudaril, da je vzpone še posebno pa zimske skoraj nemogoče ostro klasificirati. Dejal je: »Bilo je izredno dejanje, 1 A! Vsi čakajo na ne vem kakšne priložnosti, oni pa so šli in splezali. Bil je to dolgo časa nerešen problem, rešili pa so ga člani odseka, ki je bil morda včasih kar malo preveč neopazen«.
FRANCI SAVENC