RadioDur – Dušan Škodič: Nad meglo 15.06.07, 33. oddaja
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 33.
V življenju pravega moža obstajajo še drugačne Anapurne
Te dni je minilo sedeminpetdeset let, odkar je človek uspel stopiti na prvega od štirinajstih osemtisočakov, ki jih premore naš planet. Junija 1950 sta eden za drugim na deseti vrh po višini, 8091 m visoko Anapurno stopila Francoza Maurice Herzog in Louis Lachenal. Osvajanje osemtisočakov je bilo vse kaj drugega kakor danes in do osvojitve zadnjega je preteklo še natančno toliko let, kot je ostalo najvišjih gora. Shisha Pangma je namreč klonila štirinajst let po francoskem podvigu, ki je predstavljal velik mejnik v osvajanju nekoristnega sveta.
Anapurna je bila osvojena brez dodatnega kisika, kar je v tistih letih, ko še ni bilo jasno, do kod sežejo resnične človeške zmožnosti, pomenilo precej drzno dejanje. Maurice Herzog je čez noč postal najbolj znan plezalec na svetu in primat je držal vse do Hillarijevega uspeha na Everestu. Uspeh na vrhu je morda nekoliko zameglil njuno razmišljanje in dva tedna dolg umik iz gore se je izkazal za večji problem, kot je bilo videti. Za zadnji naskok na vrh sta si plezalca obula lažje čevlje, namesto težjih, ki bi ju bolje varovali pred nizkimi temperaturami, Herzog pa je za povrh pod samim vrhom po neumnosti izgubil še rokavice. Posledice so bile neizbežne, oba plezalca sta izgubila vse prste na nogah, Herzog pa še večino prstov na rokah. Strah pred grozečo gangreno je ekspedicijskega zdravnika primorala, da jima je vse amputacije opravil že kar na terenu in brez anestetikov, ali posebne opreme.
Naslednjih dvajset let je imela Anapurna mir pred osvajalci, prvopristopnika Herzog in Lachenal, pa sta imela kaj različno prihodnost na aleji slavnih. Lachenal se je že pet let po podvigu tragično ponesrečil med smučanjem v Chamonixu, Herzog pa je postal francoski minister za šport, bil je župan Chamonixa, nato pa še celih petindvajset let član Mednarodnega olimpijskega komiteja. Njegov izkupiček je bil dober tudi na področju knjižnega založništva. Knjiga z naslovom Annapurna, se je prodala v enajstih milijonih izvodov, čemur se na področju alpinizma ni ne prej ne pozneje nikomur uspelo niti približati.
Knjigo je končal z vznemirljivim stavkom: »V življenju pravega moža pa obstajajo še drugačne Anapurne«, s čimer je izrazil prepričanje, da se je človeku zmeraj vredno soočiti z izzivi, ki mu jih ponuja življenje. Knjiga je pokazala pravo vrednost tega dosežka, Herzogu je prinesla nesmrtno slavo, generacijam plezalcev za njim pa je pomenila vir navdiha v iskanju novih poti. Herzogova plezalska slava in navdih, ki ga je vzbujala knjižna uspešnica, sta se nekoliko ohladila, ko so se čez čas ljudje pričeli spraševati, kakšne zasluge pri uspehu so imeli ostali člani ekspedicije, katerih delo je zbledelo v soju njegove slave.
Prerekanja so bila še posebej glasna po izidu biografije, ki jo je izdal Gaston Rebuffat, prav tako član te plezalske druščine, hkrati pa so posthumno izšli še dnevniki nesrečno preminulega Louisa Lachenala. Iskanje odgovora, kaj se je v resnici dogajalo med legendarnim vzponom na prvega osemtisočaka, je postala hvaležna tema mnogim piscem, ki so preiskovali okoliščine, niso pa seveda mogli spremeniti dejstva, da je šlo za zgodovinsko dejanje. Še vedno je korenina, saj je letos praznoval že svoj oseminosemdeseti rojstni dan.
Slovencem, ki smo v tistih letih živeli v bolj varnem sistemu, kakor danes, je bilo prihranjeno ubadanje z osemtisočaki še vse do sredine sedemdesetih, ko so se zakamuflirani pod federalnim imenom: Šesta jugoslovanska alpinistična himalajska odprava, Makalu 1975. Fantje so že kar takoj pokazali nespoštovanje do renomiranih velesil in vzpon na peto goro sveta izpeljali preko nepreplezane južne stene, kar je bilo zelo odmevno dejanje, pred katerim si ni nihče mogel zatisniti oči. Odlična organizacija ljudi, ki so sodelovali pri himalajskih projektih, znanje in neomajna zagnanost, pa seveda sposobnost prepričati preostali večinski del države, da so takšna dejanja stvar nacionalnega interesa, so obrodila sadove in Slovenijo postavila tja, kamor si je zaslužila. Marjan Manfreda je mimogrede postavil še tedanji svetovni rekord v doseženi višini, brez dodatnega kisika, kar je ostal najboljši dosežek vse do Messnerjeve zmage na štiristo metrov višjem Mt Everestu. Sicer pa, kaj sploh preostane Gorenjcu, če mu crkne ventil na jeklenki?