Novi glas, komentar - Andrej Vončina: Okoljevarstveno prizadevanje - razumno in v službi človeka + 
Treba je spregovoriti vsaj malo o eni od ideologij, ki ji podlegajo tudi v katoliških vrstah, to pa je ekologizem. Po propadu komunistične ideologije so na njeno mesto stopile druge, katerih privrženci pogosto samo zamenjajo barvo, ostajajo pa enako ali še bolj angažirani kot prej. Seveda je, kakor pri vsaki ideologiji, veliko reči, ki ne držijo. Stvari, ki niso razumne, je tu kar veliko, kakor nam lepo pove tudi eden od soustanoviteljev organizacije Greenpeace, Patrick Moore, v svoji knjigi “Razumni naravovarstvenik” (L'Ambientalista ragionevole: Confessioni di un fuoriuscito da Greenpeace, Dalai editore, Milano 2011). Seveda se zavedam tistega opozorila, da je treba pri skesancih biti vselej pazljivi, saj kaj lahko gojijo tudi kake osebne zamere, vendar pa se zdi, da tu nekih velikih zamer ni, temveč je prišlo do idejnih razhajanj, tako da je Moore ustanovil svojo organizacijo – Greenspirit. Ta zanimivi možakar tako govori o tem, kako se splača gojiti neko razumno varovanje narave, saj je tisto, ki ga zagovarja organizacija, katere soustanovitelj je, pa jo je zapustil (leta 1986), nevarno. Patrick Moore je doma iz Vancouvra v Kanadi, kjer je s somišljeniki leta 1971 ustanovil organizacijo Greenpeace Canada in bil 9 let njen predsednik, potem pa še 7 let predsednik organizacije Greenpeace International, ko se je na začetku 80-ih let iz organizacije, ki se je borila proti jedrskim testom in oboroževalni tekmi, razvila v mednarodno ekologistično organizacijo. Prišlo je do razhajanj in dokončnega preloma, ko je Moore ustanovil svojo organizacijo, ki smo jo omenili, ki se zlasti ukvarja z informacijami in svetovanjem glede okoljskih tematik.
Zakaj je zapustil Greenpeace? “Spremenil se je v protiznanstveno, protitehnološko, protiglobalizacijsko in protikapitalistično organizacijo. Z eno besedo – Greenpeace je postal protičloveški”. Je bilo tako tudi na začetku? “Neka anarhična in radikalna komponenta je vedno obstajala, a je bila manjšinska, kakor seveda ni bil potreben noben doktorat, da bi se zavedali nevarnosti jedrskih poskusov in oboroževalne tekme. Ekološka problematika je prišla na vrsto kasneje, ko smo si vtepli v glavo, da bomo rešili kite iz rok sovjetskih in japonskih lovcev, ki so jih neusmiljeno lovili – tudi tu ni bilo treba neke univerzitetne izobrazbe, da bi videli, da je obvarovanje izginotja kitov nekaj dobrega. Del pacifistov in tistih proti jedrskim poskusom se s to izbiro ni strinjal, vendar pa je organizacija postala slavna ravno zaradi incidenta s sovjetskimi kitolovkami, v kratkem času pa so se pomnožili tako njene nacionalne organizacije kakor tudi finančna sredstva. Dogodek se je zgodil leta 1975, ko so sovjetske kitolovke lovile kite le kakih 30 km stran od kalifornijske obale, nam pa je uspelo posneti trenutek, ko je tik mimo naših glav švignila harpuna, ki se je nato zarila v hrbet samice kita glavača. Slika je obkrožila svet, za Greenpeace pa je pomenila svetovni sloves, poleg tega pa je za večino Američanov velik šok pomenila ugotovitev, da Sovjeti redno lovijo kite le nekaj kilometrov stran od njihove obale. Vsekakor je ta nemirna rast organizacijo vse bolj potiskala na radikalne, neracionalne in protičloveške pozicije”.
Moore, ki je zrasel v gozdu, ki obdaja Vancouver, je velik ljubitelj dreves, ki jih ima za “največji obnovljivi energijski vir in odgovor na mnoge potrebe človeštva, tako energetskih kot gradbenih”, ne prenaša ekologizma, ki je postal praznoverje brez nikakršne znanstvene podlage, ki v mnogih primerih celo goji sovraštvo do človeštva. Opozarja pred tveganjem, da bi nas “zeleni” lahko pahnili v “mračna stoletja z intelektualnega vidika”. Govori celo o “zločinu proti človeštvu”, ko je govor o genetsko modificiranih organizmih v kmetijstvu: “Vsako leto pol milijona otrok v svetu izgubi vid zaradi pomanjkanja vitamina A, 70% od teh umre. To je pokol, ki bi ga lahko tudi preprečili s plantažami genetsko modificiranih rastlin, ki pa jih zavirajo”.
Glede energije in razvoja Moore opozarja na nevarnost, da bi o vsem odločala klimatska politika. V tem tisti protičloveški pristop ekologističnih gibanj pride do svojega vrhunca: “Ljudje so del narave, lep in pozitiven del narave. To, da rast prebivalstva pomeni smrt narave, je daleč od resničnosti. Kakor je tudi popolnoma zgrešeno prepričanje, da rast porabe energije na posameznika škoduje okolju. Nasprotno, revščina je tista, ki ima velik vpliv na onesnaženost okolja. Zato je zelo pomembno, da omogočimo razvoj revnih dežel prek tehnoloških izboljšav”.
Začeti bi bilo treba prav v kmetijstvu, kjer je mehanizacija ključna za razvoj: “V nerazvitih družbah se kar 80% ljudi ukvarja s poljedelstvom, saj si morajo zagotoviti potrebno za preživetje dan za dnem, ne morejo pa se ukvarjati zaradi tega še s čim drugim, njihov standard pa ostaja vedno enak. Samo mehanizacija omogoča povečanje produktivnosti in sprostitve moči za druge zadeve. Tako ljudstva lahko izboljšajo svoje razmere. Ekologisti pa želijo vsiliti samo biološko pridelavo, na ta način pa zavirajo razvoj”.
Ali se Patrick Moore ne boji globalnega segrevanja? “Drži, v zadnjih 130-ih letih se je temperatura povečala, a zgolj zato, ker smo izšli iz zelo mrzlih stoletij. V vsakem primeru smo v obdobju med dvema ledenima dobama, tako da bo zemlja v prihodnosti šla neustavljivo proti novi poledenitvi – čez tisoč ali dva tisoč let, tega ne vemo natančno. Vsekakor ni nobenega znanstvenega dokaza, da je za to segrevanje kriv človek. Poleg tega pa, odkrito povedano, ne razumem te bojazni pred povišanjem temperatur, saj je človek tropska in ne polarna vrsta. Saj vendar nismo pingvini, ampak so naši predniki izšli iz ekvatorialnih krajev, narejeni smo za toploto. Dokazano je, da, če ne bi bili oblečeni, ne bi mogli preživeti pri temperaturi v senci okrog 20 °C. Zakaj bi se torej bali segrevanja”?
Poleg tega je treba še dokazati, da ogljikov dioksid odločilno vpliva na dvig temperature: “Jasno je, da bi dvig koncentracije CO2, če bi zadeve, ki vplivajo na oblikovanje ozračja, ostale nespremenjene, pomenil dvig temperature. Toda, ali lahko zatrdimo, da vse druge komponente mirujejo? Ne”. In vendar je ogljikov dioksid postal v kolektivni misli sovražnik številka ena, onesnaževalec, ko je vendarle temeljni življenjski element: “Tu se seveda igra z besedami. Čeprav ljudje mislijo drugače, onesnaženje ni znanstveni izraz, temveč je neka sodba. Pravijo namreč, da je CO2 onesnaževalen, ne pa strupen element. Onesnaževalni element ali stvar je preprosto nekaj, česar – iz različnih razlogov – ne bi smelo biti, je nekaj, kar predstavlja težavo. Ker pa je ogljikov dioksid za ozračje težava, jo obravnavajo kot onesnaževalni element. Javnost to seveda razume drugače. Gre za zavajajočo terminologijo, kar pa ni slučajno”.
Seveda pa se v svetu ne ukvarjajo s tem, kar zares onesnažuje: “Zelena gibanja predstavljajo največjo oviro za zmanjšanje fosilnih goriv, ker se po robu postavljajo vsakršne alternative – od jedrske do geotermičnih črpalk in tistih zares obnovljivih virov, ki sta les in voda. Ta dva elementa predstavljata kar 90% obnovljivih virov. Najboljši obnovljivi viri so namreč tisti, ki jih je moč skladiščiti in so na voljo povpraševalcem. Hidroelektrarne so npr. izrednega pomena, a okoljevarstveniki ne dovoljujejo postavitve jezov. To je absurdno. Pravijo, kako uničujejo ekosistem, res pa je ravno obratno – postanejo pravi raj biotske raznovrstnosti, poleg tega, da zadoščajo človekovim potrebam. Če za primer vzamemo Jez Treh sotesk na Kitajskem: okoljevarstveniki so počenjali vse, da ga ne bi zgradili. Danes je tam lepo jezero, ki omogoča proizvodnjo tolikšne električne energije, kolikor bi jo proizvedlo 40 termoelektrarn. Poleg tega je bil prej na tem področju velik problem s poplavami, zaradi katerih je vsako leto umrlo na tisoče ljudi. Te težave sedaj ni več. Resnica je, da se na ta način naredi veliko dobrega za človeka in za naravo”.
Kaj pa sonce in veter? “Teh virov ni mogoče skladiščiti, poleg tega pa sta neverjetno draga v primerjavi z drugimi energetskimi viri. Zato je tisti, ki zagovarja vetrno in sončno energijo, v resnici za uporabo fosilnih goriv”.
Andrej Vončina
(iz priloge Bodi človek! z dne 27. septembra 2012)