Revija ZA SRCE - Dušan Škodič: Plavajoča šolska pot – Kolonizacija barja – Nekdanja vojaška baza
Geneza vremenskih napovedi
Nekoč so Ljubljančani pogledali skozi okno proti Krimu in z njegovo pomočjo napovedovali vreme. Če si je gospodar ljubljanskega barja nadel oblačno kapo, so prav kmalu radi tekli po dežnike ali pod napušče.
Barje, v ozadju Krim
Izjema so bile le branjevke iz trnovskega “solatendorfa”, ki so si ob dobro namočenih vrtičkih zadovoljno mele roke ob predpasnike. Danes seveda nihče več ne napoveduje vremena s pogledom na širokoplečega osamelca. Pogledi skozi ljubljanska okna so vedno bolj zastrti z novimi gradnjami, marsikdo od nas pa se je nemara že zalotil, da mu je lažje kot skozi okno, za vreme pogledati na - internet!
Po plavajoči šolski poti
Krim je zaobljen in od vznožja do vrha z gozdovi obložen hrib, ki sam po sebi ne naredi posebnega vtisa. A to je le površen videz, ki pritiče skritim zakladom, ki vsem na očeh radi postanejo neopazni, zato naj mu radovedno izletniško srce nikar ne podleže! Našo pot, ki bo pravzaprav malo šolsko popotovanje, bomo začeli prav iz prestolnice. Pri Karlovškem mostu, to je tam, kjer se nahaja ljubljanski botanični vrt, se prične in konča Ižanska cesta. To je praktično edina cestna povezava med Ljubljano in Igom, ki preseka celotno ljubljansko barje. Jezera, o katerem je pisal Janez Jalen že zdavnaj mi več, tla pa so še vedno prepojena z vodo in se občasno ne morejo odločiti, ali bi spadala h kopnemu, ali ne. Hiše so postavljene na zabitih pilotih, sicer bi potonile do strehe - kako narediti podzemno klet, pa je na barju še vedno neznanka, s katero graditelji ne izgubljajo časa. Zato je bil še kako velik izziv zgraditi cestno povezavo med Ljubljano in Igom, iz katerega so še v nedavnih sedemdesetih letih kmetje z vozovi dostavljali ljubljanskim gospodinjam krompir in drva. Podviga se je lotil inženir Jozef Ressel, med ljudmi sicer mnogo bolj poznan kot izumitelj ladijskega vijaka. Kdo ve, morda investitor, ki ga je najel za projekt niti ni vedel, da je voda iz jezera medtem že odtekla? Vsekakor je Ressel ravnal pametno in se pustil učiti od domačinov. Zabijanje lesenih pilotov bi bilo izredno zamudno in drago, zato se je zatekel k zanimivi rešitvi, katere so se v preteklosti posluževali pri gradnji tako imenovanih “štradonov”. To so zasilne gospodarske poti, ki so nastale tako, da so na tla položili plast vejevja, ki so ga prekrili z zemljo. Štradon torej dobesedno plava na barjanskih tleh. Podobno je ravnal Ressel. Naročil je veliko količino, v dolge valje povezanega močvirskega trsta. Te so položili v takšni debelini, da so lahko prevzeli nosilnost bodoče ceste in nanje nasuli plast gramoza. Zamisel se je ob dograditvi, leta 1826 odlično obnesla. Žal je ta plavajoča cesta omejena s širino trstičnih valjev, zato danes enostavna širitev ni mogoča. Dihanje ceste prav lepo opazimo po nejevolji, s katero se skuša otresti asfaltne prevleke, ki se stalno guba in poka, vožnja z avtomobilom pa je včasih nekoliko podobna plovbi z gliserjem.
Kolonizacija
Vožnje ne bomo nadaljevali vse do Iga. Po približno treh kilometrih bomo zavili desno, proti Črni vasi. Pogled z desne nam bo že kmalu pritegnila nenavadna mojstrovina – Plečnikova leseno kamnita cerkev Sv. Mihaela. Črnovaščani so čakali več kot stoletje, preden so dobili božji hram na samo barje. Prej enostavno ni bilo ne časa ne denarja za gradnjo, nekejkrat letno se je nanje spomnila in prišla na obisk le voda.
Črna vas je pravzaprav posebnost, saj predstavlja prvi primer koloniziranja ljubljanskega barja. Kmalu po dograditvi ceste, so se mestne oblasti odločile naseliti prazno zemljo, s katere je po dograditvi Gruberjevega prekopa odtekla večina vode, še zdaleč pa ne toliko, da bi tam nastala bogata žitnica Kranjske, česar so se nadejali pobudniki. Na javno licitacijo parcel ljubljanskega magistrata so se priglasili predvsem reveži, ki se niso ustrašili, ali bolj verjetno - sploh niso vedeli, kako težavni začetki na lastni zemlji jih čakajo.
Pot je znana, vprašanje je le: “S čim?”
Čeprav je današnji videz barja že precej drugačen, ima še vedno izražene lastnosti. Če se boste peš sprehodili po katerem od pravokotno na asfaltirano cesto priključenih štradonov, boste lahko pod nogami začutili ostanek jezera. Ustavite se in počakajte, da se vam kdo približa. 
Že človeški koraki so dovolj, da boste občutili tresljaje v nogah. Poskus pa vam morda ne bo uspel v hladni zimi. Kjer so tla zelo prepojena z vodo, je bila navada, da so pokošeno steljo pustili v kopicah do prve zmrzali, ko so lahko prišli ponjo z vozom.
Cesta nas bo pripeljala naravnost v Podpeč. To je ena od najbolje prometno povezanih vasi z Ljubljano. Razen z lastnim avtomobilom, je dostopna še z avtobusom in vlakom (ž.p. Preserje je oddaljena pol ure hoda), v času starega Rima, pa je predstavljala tudi pomembno rečno pristanišče. Za potrebe kamnoloma so Rimljani celo premaknili strugo Ljubljanice in podpeški marmor spravljali do tedanje Emone. Upoštevajte pa, da so se časi medtem nekoliko spremenili. Vlaki in avtobusi so postali zelo redki, rečni kapitani iz časov cesarja Tiberija pa so se že zdavnaj zasluženo upokojili.
Končno navkreber
V Podpeči na glavnem križišču zavijmo levo in po enem kilometru bomo v vasi Jezero. Pri gasilskem domu tabla usmeri v desno in lično izdelan lesen kažipot nam bo že na prvem križišču ponudil dva pristopa na Krim. Leva izbira gre mimo ledene jame, desna pa mimo podpeškega jezera, ki je naravni spomenik in naše najgloblje naravno jezero. Vseeno je po kateri se bomo odpravili, kajti po tri četrt ure zložne hoje se obe srečata v malem zaselku Planinica, zato lahko na povratku uberemo drugo različico. Če se bomo odpravili po levi poti, ne bomo zgrešili ledene jame, ki je oddaljena le trideset korakov od označene poti. Krim je bogat z vrtačami, brezni in podzemnimi jamami, vendar je to še najlažje najti. Dolga je okoli dvesto metrov in globoka skoraj pol toliko, v njej pa se zaradi stalne temperature, ki pri dnu znaša okoli 8 stopinj, še dolgo v pomlad zadržuje sneg. Včasih menda tudi v poletje, a pri današnjih zimah se to zgodi le še izjemoma. Ker je jama strma, se vanjo kljub narejenim stopnicam in jeklenici, ki pripelje pred vhod, zaradi nevarnosti zdrsa ni pametno spuščati!
Pet minut hoje nad jamo se nahaja Planinica, ki se je ugnezdila na razglednem sončnem hrbtu. Na njegovi hrbtenici ždi majhna obnovljena cerkvica Sv. Tomaža, ki datira še v leto okoli 1200. Od tod se nam bo odprl prvi pravi pogled na ljubljansko barje – na 150 kvadratnih kilometrov kolaža, zlepljenega iz njiv, travnikov, steljnikov, mokrišč in redkih osamelcev. Prav zaradi tega prizora, se je tudi Ljubljančanom prilepil tisti regljajoči in s plavalno kožico med prsti začinjen pedigre, ki se ga niso znebili vse do današnjih dni.
Varuhi južnega obzorja
Krim s svojimi 1107 m višine spada med naše najboljše razgledne vrhove, ob lepem vremenu se vidi praktično celo državo, pri tem pa nam bo v veliko pomoč postavljena orientacijska plošča. 
Na njegovem vrhu so v preteklosti bogato pognale razne antene in oddajniki. Vrh je bil zadnji dve desetletji pred osamosvojitvijo zaradi vojaških interesov zaprt za ves obisk, s tem pa je žal postal nedostopen tudi planinski dom na vrhu. Ljubljana je bila ves ta čas tako rekoč slepa, saj je ostala brez svojega najboljšega razglednika. Okoli vojaške baze na vrhu, ki naj bi bila namenjena protizračni obrambi, se je spletlo nekaj mitov, ki so bili seveda zgolj posledica nedostopnosti in lokalnih govoric. Ko je padla zavesa, se je izkazalo, da je šlo le za nekaj slabo opremljenih podzemnih prostorov in dolgih hodnikov, nad katerimi je bdela peščica vojakov. Situacija je bila kaj smešna. Vsi prebivalci prestolnice so lahko videli Krim, nihče pa ni vedel kaj je na vrhu. Vsi vojaki na vrhu so imeli krasen razgled na prestolnico, nihče pa ni vedel zakaj so pravzaprav tam. A v končni fazi je zadeva delovala v popolnosti. Vojska je brez velikih stroškov pri ljudeh ustvarila občutek varnosti - pred zunanjo nevarnostjo, ki je v resnici nikoli ni bilo.
Pot je vse od izhodišča na Jezeru do vrha udobna in dobro označena. V kopnih razmerah boste do planinskega doma na Krimu potrebovali dve uri in pol, v snegu nekaj več, a s te strani so poti običajno tudi pozimi dobro shojene. Planinski dom je odprt ob vikendih, za trenutne vremenske razmere in informacije, pa lahko pokukate na spletno stran. Ne pozabite na dobro obutev in pohodne palice, v snegu na shojeni gazi, pa ne bodo odveč male dereze.
Tekst in 
Dušan Škodič