Bohinjske novice – Vlasta Felc: Alojz Arh iz Stare Fužine je skoraj moral postati gorski reševalec. Ko se je izučil za sirarja, je namreč za zadrugo siril po planinah, pri sosedu, Pri Šmoncu, pa je bila postaja gorske reševalne službe Bohinj

Objavljeno: Bohinjske novice, 9. november 2007 – str. 34: na obisku

Včasih namesto k maši na plezanje

Alojz Arh iz Stare Fužine je skoraj moral postati gorski reševalec. Ko se je izučil za sirarja, je namreč za zadrugo siril po planinah, pri sosedu, Pri Šmoncu, pa je bila postaja gorske reševalne službe Bohinj, ki sta jo leta 1947 ustanovila bratranca Martin in Franc Ceklin. "Plezali pa smo že prej. Učila sta nas Ceklinova," pripoveduje Alojz Arh iz hiše Pri Uršču, ki je postal pripravnik pozimi leta 1948, star šele 16 let. "To je bilo proti pravilom, vendar ni bilo ljudi. Takrat smo bili trije šestnajstletniki. Tine Štros, Franc Mencinger in jaz. Vsi iz Fužine. Takrat še ni bilo tako strogih predpisov, zdaj pa moraš biti 18 let star, da sam za sebe odgovarjaš," pripoveduje Alojz Arh, tudi dolgoletni načelnik GRS Bohinj.

"Če se je kaj zgodilo, sta Ceklina na planinah za pomoč iskala sirarje, planšarje, pa lovce, da smo pomagali. Pozimi 1948 je GRS Stara Fužina imela šest članov - dva Ceklina, Martina Mencingerja, ki je šel kmalu v vojsko in tri pripravnike - šestnajstletnike. "Starša sta bila v začetku zelo proti, saj sta se bala, da se mi bo kaj zgodilo. Takrat so starejši ljudje še imeli bojazen pred gorami. Za vsakega, ki je šel v gore, so rekli, da se je sam s sabo skregal. Ampak jaz sem imel gore rad. Ko smo hodili v Fužinski kamen na učenje plezanja, sem se ob nedeljah zjutraj naštimal, kot da grem k maši, že prejšnji dan pa sem k sosedu nesel cunje za preobleči, da smo med mašo imeli tam vežbe. Mama me je večkrat kregala, ker sem zamudil kosilo, in me spraševala, kje sem bil po maši. Rekel sem, da smo se pač preganjali. Fužinski kamen je bil za učenje plezanja enkraten. Takrat je bila velika skala gola, danes pa je že precej porasla," razkriva sogovornik.

Prva akcija, v kateri je sodeloval Alojz Arh, je bila leta 1948 za Koriti ob Mostnici, kjer se gre na Voje. Nek šolar si je zlomil nogo. Potem so največ reševali s Komne, kjer je bilo turno smučanje. Takrat še ni bilo smučišč, zato je bila zelo obljudena. Še posebno marca, aprila in za 1. maj. Reševali so s tistim, kar je imel vsak svojega. Za nosila so uporabili dve lati, počez pa nabili deske. Kadar so bile nesreče v bližini, so predvsem nosili, s hribov pa vozili s samotežnimi sanmi. S Komne in s Planike v Voje tudi brez snega. Saj je bilo težko, ampak še zmeraj lažje kot nositi. Okoli leta 1950 so prišli vojaški leseni čolni, podobni akiju. V začetku so bile le polovičke. Dolga je bila dober meter. Toliko, daje ponesrečenec sedel notri.

Eden od reševalcev je peljal, drugi pa zadaj varoval. Nato je prišel marinar, ki je imel kolo kot moped. Ko so nekoga peljali s Planike v Krmo, se jim je kolo sesulo. Kasneje so ga jeseniški reševalci, od katerih jih je veliko delalo v železarni, nadomestili z vilicami in gumijastim kolesom, kakršno ima samokolnica. Jeseničani so delali tudi kline. Proti letu 1960 pride aki, s katerim se zmanjša trpljenje ponesrečencev in garanje reševalcev, okoli leta 1963 pa na prva reševanja prileti helikopter. Ogromen napredek je bil narejen pri obveščanju. Včasih je bilo treba vest o nesreči prinesti v dolino, nato pa je steklo obveščanje reševalcev po domovih. Ni bilo telefonov, ni bilo avtomobilov. Še policaji so imeli samo kolesa.

In kako so bili reševalci oblečeni in obuti? Alojz Arh prikazuje: "Kar je imel vsak sam. Nogavice, jopice in kape, ki so nam jih naštrikali doma. Ovce smo imeli zaradi volne. Vse je bilo premočljivo. Še najbolj je držala jopica iz ovčje volne. Saj je bila premočena, ampak voda je še zmeraj po vrhu odtekala. Prva enaka puloverja sva s Francem Mencingerjem naročila pri Anki Holzbauer v Bohinjski Bistrici, ki je imela pletiljstvo. Prve vetrovke iz balonske svile za padala smo dobili leta 1954 od vojske. Na eni strani je bila siva, na drugi rjava. Od vojske smo dobili tudi prve vrvi. Še iz konoplje. Ko smo plezali na Fužinskem kamnu sem doma ukradel vrco, štrik za povezovanje sena na vozu. Čevlje si imel, kakršne si si sam kupil. Prve sem dobil od GRS leta 1963. Takrat je še delala šuštarija Triglav v Bistrici. Stanje se je glede skupne opreme malo izboljšalo, ko smo prišli v proračun tedanje radovljiške občine. Vojni odsek nam je dal po dve srajci, da smo bili vsaj malo podobno oblečeni."

V začetku sta reševalce do Savice ali do Rudnega polja vozila taksista Franc Res-man in Jože Škantar. Ker v prvih letih tudi reševalnih avtov ni bilo, sta vozila ponesrečence do ambulante v Bistrici ali v bolnišnico na Jesenice. Ko je Alojz Arh kupil fičota, je bilo že malo manj čakanja. Pet se jih je spravilo vanj, nahrbtniki pa so bili na prtljažniku na strehi. Prvi zdravnik, ki je bil tudi član GRS, je bil Jaka Bahun iz Bistrice. Sodeloval je na bližnjih akcijah, saj sicer ni hodil po hribih, reševalce pa je učil prve pomoči. Prve sestanke so imeli pri Ceklinu, z naraščanjem članstva pa je prostor postal premajhen. Sestanke in vaje za prvo pomoč so nato, dokler niso dobili prostorov na gasilskem domu, imeli v gostilni Pri Mihov-cu. "Tudi vse ponesrečene, ki so prišli na Fužino, smo najprej spravili do Mihovca. V kuhinji je vsak na toplem in ob čaju počakal do rešilca. Pri Mihovcu so nam šli zelo na roko. Najprej stara mama Mina Gašperin, nato Francka Pekovec in za njo Tončka Pe-kovec," jim daje priznanje Alojz Arh.

Eno od najtežjih reševanj je bilo v času brez akija. Pri sedmerih jezerih je za 1. maj nekega Ljubljančana prizadel mrtvoud. Na ogrodje nosil so privili smučki, a so že na poti v Lopučnico zadeli kamen, da se je ena "špica" zlomila. Na srečo je imel ponesrečencev prijatelj rezervno aluminijasto "špi-co" za smuči. Čeprav se je takoj skrivila, je bilo boljše kot zlomljen les. Tako so šli do Komne, s Komne do Premza, od Premza navzdol pa že ni bilo snega. Tine Štros se je odpravil v Savico po samotežne sani. Ostali so ponesrečenca nosili, dokler se niso srečali s Štrosom in planinca, ki je preživel, preložili. "Zelo smo trpeli. Možakar je imel 120 kil. Nas je bilo pa samo pet," se spominja Alojz Arh.

Smrtnih nesreč je bilo veliko, preveč. Pri smrtni nesreči leta 1947 na Voglu se je na akcijo pripravil tudi Alojz Arh, pa mu je načelnik rekel, da je zanjo še premlad. "Pri smrti je vsak prizadet," pravi Alojz Arh z najdaljšo načelniško dobo v GRS Bohinj. Od leta 1978 do maja 2000. Pred njim sta bila načelnika Martin in Miro Ceklin, za njim pa Robert Klančar in zdaj Janez Rozman. Število članov, velika večina je bila zmeraj iz Stare Fužine, je postopno doseglo številko 40 in še čez. Načelnik je bil vodja skoraj vsake akcije. Vodja odgovarja za celo reševalno ekspedicijo, kot so včasih rekli. Vodja odloči, kaj storiti. "Prva je varnost reševalcev. Tvegati življenje več ljudi za eno je nesmiselno. Treba je presoditi nevarnost, vremenske razmere. Vse je odvisno od okoliščin. Zmeraj pa sem se odločil hitro. Čeprav je bilo težko reči, sem večkrat rekel, da ne bomo šli, da bomo še malo počakali in videli, kakšna bo situacija. Toda ko rečeš ne, se sprašuješ, kaj pa, če bo kaj narobe? A se je zmeraj vse dobro končalo," je razlagal Alojz Arh in nadaljeval: "Najtežje se je odločati v iskalnih akcijah. Pritiski so hudi. Sploh, če gre za sorodnika kakšnega pomembneža. Tako se je zgodilo Pri sedmerih jezerih. Ves teden so vremenoslovci opozarjali, da ne hoditi v hribe, da bo ujma s snegom. Tri dni je snežilo in tri dni so nas "terali", naj poiščemo dva planinca. Pa je bilo že na Komno nevarno iti zaradi plazov. Tri dni sem se upiral, potem pa sem moral popustiti. Najmanj petnajst nas je šlo. Do Komne z žičnico, nato pa smo ves dan in vso noč, svetili smo si še z baklami, delali gaz v visokem, suhem snegu. Pred sabo smo ga tolkli z lopatami, pa še zadaj. V osmih urah smo prehodili, kar v kopnem prehodiš v desetih minutah. Drugi dan se je naredilo lepo vreme. Čez noč je sneg stisnilo skupaj, pa se je pod smučmi še vdiralo 30 centimetrov. Za nami je pripeljal helikopter, akcija pa je bila popolnoma odveč. Tista dva, ki smo ju reševali, sta imela v zimski sobi tamkajšnje koče dovolj drv in hrane še za teden dni."

Kako razmišlja reševalec, ki morda tvega življenje za nekoga, ki je zašel v nesrečo zaradi malomarnosti, objestnosti? "Najprej bi mu najraje eno pritegnil. Ko pa prideš do njega, te jeza mine. Vesel si, da si ga dobil. V glavnem te vsak sprejme z veseljem, kakšen pa tudi hvala ni rekel," izkušnje opiše Alojz Arh. O tem, da reševalce z mislimi spremljajo tudi njihovi svojci, še posebno v slabem vremenu, pa je rekel: "Če je kakšna žena rekla, naš ne bo šel, sem ji odgovoril, on se bo odločil. Je pa tako, da akcije ne smeš odkloniti. Samo če si bolan ali če je kakšen drug resen zadržek. Ne smeš reči ne. Ko si enkrat noter, si noter, ali pa pusti. Pri reševanju ni polovičarstva. Ne vem pa, kako bi mi bilo, če bi se tistemu, ki sem mu rekel, da mora iti, kaj zgodilo. Večno bi se počutil krivega. V času, ko nas je bilo še malo, pa smo si bili kot bratje."

Reševalci plačani niso bili nikoli. "Po letu 1960 smo začeli dobivati minimalne dnevnice. Da si imel za dva "pira", ko si prišel dol," je pojasnil Alojz Arh. Na vprašanje, zakaj človek postane in ostane gorski reševalec, pa je odvrnil: "Kaj vem. Mene je vleklo. Ko pa si enkrat noter, dobiš veselje. Bilo pa je tudi nekaj takih, ki jih je mikala oprema. Na srečo je pri nas vsak najmanj tri leta pripravnik in v treh letih človeka spoznaš. Ali bo ali ne bo."

Alojz Arh je bil zaposlen tudi kot ekonom v hotelu Zlatorog, kot oskrbnik v domu RSNZ Na skalci, potem v hotelu Golf, kjer je delal za šankom in zadnjih enajst v Lipu. Na akcije je hodil, dokler je bil načelnik. Že leta zaslužni član GRS Bohinj, ki je prejel več priznanj, najbolj vesel pa je bil plakete GRS

za življenjsko delo, pa še zmeraj veliko hodi po hribih. Štiri sezone je za pašno skupnost Stara Fužina pasel jalovo goved na Dednem polju. Takrat po planinah Jezero, Dedno polje, Viševnik in Ovčarija vsak dan hodi štiri, pet ur. Če bo zdrav, bo spomladi spet tam, blizu gora.