Slovenske novice - Primož Hieng: Občina Kamnik se je prijavila na mednarodni projekt Nature experience – brezmejna doživetja narave
— Projekt sofinancira evropski sklad za regionalni razvoj v okviru operativnega programa Slovenija–Avstrija — V njem sodeluje 17 partnerjev iz obeh držav — Delež, ki ga namenjajo občini Kamnik, je 70.832 evrov
Prvotno so na Veliki planini načrtovali izdelavo alpinetuma, vendar bi bilo zaradi prevelikega posega to nasilje nad naravo, zato jo zdaj obravnavajo kot naraven alpski vrt. Strokovne podlage, ki so bile temelj za pridobitev sredstev iz EU in pozneje tudi za določitev in ureditev 15 rastiščnih točk s počivališči in njihovo predstavitev v publikaciji, je pripravila Andreja Pogačar Špenko. Z njenim sodelovanjem bodo posneli tudi kratek film o rastlinskem bogastvu Velike planine, ki ga bodo predvajali v interpretacijskem muzeju v Domžalskem domu.
»Velika planina je eno največjih sklenjenih travnatih območij, kjer v naravi raste bogata alpska flora travnatih pobočij in kraških kotanj – kljub temu da bi morala biti Velika planina na 1600 metrih nadmorske višine pokrita z gozdom,« pojasnjuje Andreja Pogačar Špenko. »Značilnost tega dela je kratka rastna doba, v kateri se zelo hitro menjavajo in prepletajo raznobarvni rastlinski sestavi. Ti se med seboj ločijo glede na višinske pasove in tako slikovito pripomorejo k raznoliki obarvanosti Velike planine.«
Rastišča oziroma kraji na Veliki planini obsegajo tako gorske gozdove in travnike, skalnata in travnata pobočja, skalne razpoke, melišča in grušč, vlažna rastišča ob vodnih lokah in tudi snežne kotanje.
»Takoj ko se sneg na planini začne poslavljati, se zavije v vijoličast plašč spomladanskega žafrana in se seli, kakor se sneg po planini počasi umika,« pojasnjuje strokovnjakinja. »Za Plečami in med bajtami Velikega stanu najdemo tudi sicer zelo redko nunko oziroma beli žafran. Skalni robovi so pravi raj za nekatere vrste zelo znanih alpskih cvetlic, kot so avrikelj, Zoisova zvončnica in planike. Zelo redko zastopane cvetlice, kot so turška in kranjska lilija, zasledimo le na nekaterih legah. V skalnih razpokah lahko ob pozornem pogledu v pravem času, to je večinoma na začetku avgusta, opazimo endemitno zoisovo zvončnico. Na enem od najbogatejših rastišč alpskega cvetja Za Plečam pritegujeta pozornost predvsem pogostnost wulfenovega jegliča in značilne endemitne kamniške murke v družbi skupin modrih sviščev. Tik pred pašno sezono se po planini razcvetijo rumene pogačice. Na pobočjih Poljanskega roba poleti najdemo arnike. Ob robu proti Planjavi lahko najdemo sicer zelo redek alpski klinček, na pobočjih Tihe doline pa tudi različne vrste visokih osatov. V vrtači na dnu Velike Vačice je mrazišče z značilnim vegetacijskim in rastlinskim obratom, zato si zaradi ujetega hladnega zraka vegetacijski pasovi sledijo v obratnem vrstem redu, kot je običajno. Tu raste tudi ruševje, kar na tej nadmorski višini ni običajno. Na vzhodnih pobočjih grebena Koritnega vrha, ki se spušča proti Tihi dolini, najdemo največje grme dlakavega sleča.«
Ohranitev alpskega sveta na planini lahko potegne za sabo tudi zelo zapletene procese. Tudi planinsko pašništvo prinaša nekatere slabe strani, saj pomeni selekcioniranje alpske flore. Popašeni travniki so navadno revnejši z alpskim cvetjem kot naravni. Številne rastline ne prenesejo nenehnega obgrizovanja in usahnejo. Nazorno si lahko to ogledamo pri planiki, ki je ena od poslastic živine na planini, zato jo zdaj lahko vidimo le tam, do koder živina ne seže. Na pašnih travnikih se bohoti vovkovec, ki ga živina ne je.
Gorske ekstenzivno gojene pašnike ohranjajo z ekstenzivno pašo. Pri tem je treba nadzirati koncentracijo in vrsto živine, da ne bi presegli zmogljivosti in nosilnosti tal in okolja.
Prav tako zimsko smučanje, predvsem takrat, ko ni dovolj snega, pusti poškodbe na najbolj ranljivem delu – alpskih rastlinah. »V alpski svet ne smemo čezmerno vnašati snežnega cementa in izvajati posegov s težko mehanizacijo,« opozarja Andreja Pogačar Špenko.
Opozarja še na eno težavo: s čiščenjem planine s poseki začne na rastline, skrite pod ruševjem, nenadoma pripekati sonce, kar tudi ni najbolj ugodno. S požiganjem pa se rani najbolj občutljiv svet, to je alpski svet rastlin. Tudi ozelenitev ogolelih površin je treba razumno sanirati le s senenim drobirjem, pridobljenim na gorskih travnikih v neposredni okolici in ne z umetnimi travnimi mešanicami, saj le tako lahko ohranjamo raznoliko strukturo alpske vegetacije.
»Velika planina je z vidika pestrosti rastlin izjemna, zanimiva in jo z vso pravico imenujemo naravni alpski vrt,« sklene Pogačar Špenkova. »Glavna razvojna usmeritev planine postaja trajnostna oblika planinske paše z dopolnilno dejavnostjo turizma. Naša naloga je predvsem ta, da jo ohranimo prihodnjim rodovom vsaj takšno, kot jo poznamo danes.«
Primož Hieng