Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Ko bi stala kje na samem, bi ne bila le mogočna, ampak tudi drzna gora, gora divjih prepadov in vrtoglavih grebenov, tako pa se na jugu prislanja ob severni bok enega najveličastnejših gorskih gradov v Zahodnih Julijcih
... , ki razen za nekaj višinskih metrov prav nič ne zaostaja za tamkajšnjim prvakom, kraljevskim Montažem – ob Viš torej, ob znameniti Jof Fuart, kar po furlansko pomeni »močno goro« in kar so že stari Latinci vedeli, ko so ji pravili »Mons Forstis«. Ob tem veličastnem Višu seveda vpliv naše gore zbledi, nižja in manjša postane, tudi manj pomembna, manj ugledna. A le na prvi pogled, za obremenjenega z veličino in visokostjo, kdor pa se bo odločil za neposredno soočenje z njo, bo na strmih travnih pobočjih in prepadnem pečevju tik pod vrhom spoznal, kako varljiva znajo biti v gorah navidezna razmerja med mogočnimi in ponižnimi.
Veliki Nabojs (2313 m)
Julijski velikani z vrha Velikega Nabojsa. Foto: Mitja Košir
Nad eno najbolj veličastnih dolin v Julijskih Alpah, Zajzero, ki s svojimi zatrepi seže visoko v nedrja Poliških Špikov z Montažem na čelu, se proti jugu, pod severna ostenja Viševe skupine, vzpne vseh gorskih lepot in skrivnosti polna Žabniška krnica, na njenem severovzhodnem, strmo v Zajzero spuščajočem se robu pa stoji prikupna in gostoljubna koča Pellarini (1499 m), naše najprimernejše višinsko izhodišče. Je kot obljudeno gnezdo pod divje prepadnimi, nedostopnimi severnimi strmalmi Lastovic, Gamsove matere, Male špice, Divje koze in Viša. Pod tem nebotičnim obzidjem brez šibke točke (to ovržejo le alpinisti in res vrhunski gorniški mojstri) se bomo, ves čas zazrti v te do nebes segajoče katedrale, vzpeli po dnu v zatrep Žabniške krnice in po njem zgoraj, po grušču, nekoliko naporno, na Nabojsevo škrbino (1970 m).
Sem, na škrbino pripelje tudi zelo zahtevna pot Chersi iz Špranje v Zajzeri, od bivaka Mazzeni (1630 m), ves čas speljana po zagruščenih gredinah pod Viševimi severnimi ostenji, staro koroško ime tej divjini je Studence, prepadnih in izpostavljenih padajočemu kamenju, dolgo v poletje obloženih s trdim, poledenelim snegom. Torej so na to pot poklicani le z vsem potrebnim orodjem in znanjem opremljeni mojstri.
Z Nabojseve škrbine, kjer si Viševo veličastje podaja roko s krepko več kot tristo metrov nižjim, a zato prav nič ponižnim Velikim Nabojsem, je na vrh naše gore še krepak, v kolena grizoč se zalogaj. Najprej nas pot popelje po širokem skalnem žlebu, po katerem nam vzpenjanje olajšajo v od vode zglajeno skalo vklesane stopnice, delo vojakov, ki so v prvi svetovni vojni oskrbovali strateške položaje na teh gorah v neposrednem zaledju front na Soči in v Dolomitih. Vrh žleba stopimo na širna travna pobočja, po katerih nas pot udobno vodi proti zahodu, ves čas pod prepadnim grebenom in ves čas spremljana z veličastnimi razgledi na vse, kar nam lahko ponudi osrednji del Zahodnih Julijcev, med Višem in Montažem. Le tik po vrhom, ko na njem že uzremo velik kovinski križ, se moramo oprijeti zanesljivih jeklenic (odlično obnovljenih, op. 19. avgust 2008) in se z njihovo pomočjo povzpeti po kratki, vendar tudi izpostavljeni steni na vitek, a dokaj prostoren vrh.
In zdaj, na našem cilju, na vrhu Velikega Nabojsa, ki ima, mimogrede, tudi svojega manjšega brata na severu, tik nad Zajzero stoječo skalno ostrogo Malega Nabojsa (1691 m), veliko nižjega in bolj nedostopnega, smo spet na nekakšnem, ven iz glavnega grebena pomaknjenem razglednem balkonu. Od tod vidimo ves svet, bližnjega nad Zajzero, daljnega nad Kanalsko in Železno dolino na severu in zahodu ter nad Savo in Sočo na vzhodu, le na jugu nam z vse obsegajočim zastorom zakriva pogled na mogočno sceno julijskih gora Viševa mogočna postava.
O naši gori in svetu okrog nje več preberite v knjigi Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998) in poglejte na zemljevida Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano 1: 25.000 ter Julijske Alpe – zahodni del 1: 50.000.
Mitja Košir