Tigrič Piko: Še dobro, da je na potep vzel mene, starega mačka. Izi je bolj star kot maček.
Sviščake že ovija tema, ko se Izi ob zavijanju severnika preobuva v svoje najtežje čevlje. Po petnajstih minutah poslušanja petja vetra v olesenelih laseh bukovega drevja zaslišim govorico: »Kuda ćete?« Na Snežnik. »Prejako puše, morali smo se vratiti. Nećete stići ni vi.« Od tu dalje v Izijevih mislih enakomerno, trizložno in ponavljajoče se brundanje. Korak prilagodi dihanju in zlogovanju, nakar se mantra vtisne v njegovo telo.
Zadnja ura. Šepeta megle nikakor ne moreta preglasiti bučanje burje in Izijevo sopenje. Spodaj je s hitenjem telo le dogreval, tu pa se dodatno oblečen in zaščiten pred vetrom sedaj ogreva na paro. Pet vmesnih postaj na današnji romarski poti, Gabrijela, Lomsko cesto, Pekelsko cesto, Pri kapetanu in obračališče, je že prešel. Pri Skalci, zadnji in šesti, se dokončno odloči, da gre do konca.
V pospešenem gibanju zraka postane miren in zbran. Tipa s pogledi, nogami in mislimi. Kje naj gre. Vmes se pokažejo sledi, kjer jih ni zapihal veter. Še dobro, da gre sam. Z nekom, ki je Snežnika nevešč, mu ne bi uspelo. Ko v njem začutim navdušenje: »Uspel bom, uspel!« vem, da je blizu koče.
Andrej ga potipa: »Kateri pogoj izpolnjuješ – P, C ali T?« Odgovor je lahek! Na vprašanje »Koliko časa si potreboval?« ne zna več odgovoriti. Mene bi vprašal, kdaj je šel na pot in kdaj je izpred bivaka klical Andreja v kočo. Tempo 125 minut je bil zanj odločno prehiter, da bi mu ostala rezerva v moči za kak popravni izpit. Ko ne gre ne za herojstvo ne za bedarijo – za kaj potemtakem?
Ko na mrzlo in vetrovno jutro svetloba prihaja od zgoraj, Izi najraje pogleda, kaj lepega opazi spodaj. V čakanju sončnega vzhoda je zavedanje vsake minute dvojno, zato mu čas mineva počasi. Tudi Mali Snežnik nam je bil včeraj z Velikim ob strani, čeprav tovrstne pomoči ni čutiti v človekovi moči.
Salve prve svetlobe so najlepše na spečem bukovju (salve v it. pomeni 'zdravo!'). Kdo ve, ali sanjajo tudi drevesa? Njihov zimski sen bo dolgotrajen. Šele ko se dan dodobra prebudi, Izi pozdravi vso deželo in zaobjame vse vidno. In tisto, kar mu je prejšnjo noč stalo ob strani, četudi na desetine kilometrov stran. Tud nevidnim pomočnikom, ki pa so njemu vselej zelo blizu.
V izbi se prepihan, kot je, nikakor ne more ogreti. Saj ni ne 'Stane z Lublane' ne doma s kmetov. Kazalo je že, da nas bo vsak čas nesel v dolino, ko napovedo dve njegovi snežniški prijateljici. Dan steče. Na goro prihaja parada Bistričanov in okoličanov, vmes tudi kakšen od daleč. Toliko znanstev s Snežnika nismo doživeli že dolgo. Sami pristni ljudje! Kadar Izi pri človeku spregleda, da gre za manipulacijo, jo vzame kot igro. Le da jo zaigra po svoje. Narava ne pozna manipulacije. Včerajšnje nočno druženje z njo je vzel za igro s samim seboj.
Proti koncu dneva se Iziju umiri srce in misli mu nihajo prijetno enakomerno. Morje se poravna tako kot obzorje, združijo se višine in prijetne globine. Konec dneva prikliče v spomin začetek novega, za naslednji krog delovanja. Ampak ko pride Marko, lahko tudi Piko postane zakon! Sploh ni bil zadnji Marko danes. In vmes še Ines.
Ko zmanjkuje zunanje svetlobe, naj jo človek zaznava v sebi. Ko je primanjkuje v družbi, naj se je zaveda v srcu. Ko je ne najde v svetu, naj jo poišče v Stvarniku. Takšno je danes Snežnikovo slovo dneva. Zadnji žarki se pojavijo najvišje in soncu nasproti, čeprav je že zatonilo. Izi, ne glej za človekom, ki je že odšel, raje za znamenji, ki ti jih je zapustil!
Pot po cesti je v senci hriba, ki zatira svetlobo prvega krajca, vendar Izi ne prižiga umetne svetlobe. Zadnjih štiriindvajset ur nisem bil sam izpostavljen nevarnostim vetra, z menoj je tudi Ladi! Najini znamenji, Jupiter in Venera, sta na temnem nebu še izrazitejši. Kako nama uspeva? Najina krila so namen, volja in cilj. Človekova misel pa je vedno trenutna in sveža, ne glede na to, kako stara je spominska podoba narave. Saj vedno deluje navdihujoče.
Piko & Iztok Snoj