na zahodu kot postaven vogelni kamen zaključuje več kot deset kilometrov dolgo verigo gora in gorskih slemen
Sploh ni najvišji v dolgem grebenu Košute, vendar ga, kadar zremo na osrednjo verigo Karavank z juga, najpogosteje opazimo kot najbolj odličniško izpostavljenega. Kako tudi ne, ko pa na zahodu kot postaven vogelni kamen zaključuje več kot deset kilometrov dolgo verigo gora in gorskih slemen, ki se na gorenjsko stran s strmi travnatimi pobočji spuščajo na zeleno teraso visokogorskih planin Kofce, Ilovica, Šija, Pungrat, Tegoška planina in Dolga njiva, na severu pa se prepadne stene in strme, krušljive grape umirijo šele v zatrepih Srednjega Kota, Koprivne in Grosove planine nad Selami. Od koder koli zremo nanjo, na Košuto, moramo priznati skladnost njene razprostranjene visokogorske pojave z imenom, ki ga nosi, saj res daje pozornejšemu opazovalcu vtis, kot bi zrl na zaobljen hrbet elegantne živali. Tudi Nemci z onstran meje, s Koroškega, je niso nikoli skušali poimenovati drugače, le pišejo njeno ime po svoje – Koschuta.
Veliki vrh (2088 m)
Veliki vrh z juga, zadaj Julijci. Foto: Mitja Košir
Najlažje mu pridemo blizu z juga, s tržiške strani. Na planino Kofce (1488 m), ki leži v južnem naročju naše gore, lahko pridemo iz Tržiča skozi Dolžanovo sotesko in skozi Jelendol, ali pa iz Šentanske doline, ki jo zapustimo v Podljubelju, in mimo kmeta Matizovca. Od planinskega Doma na Kofcah imamo pot na vrh naše gore kot na dlani, čeprav ni brez slehernih pasti. Prav v teh dneh so zasnežena pobočja, sem ter tja celo poledenela, varna le za popolnoma opremljene (cepin, dereze!) in zimskih obiskovanj gora vajene iskalce miru in tišine. Komur na Velikem vrhu še ne bo dovolj znojenja in grizenja kolen, naj se odpravi po slemenu proti vzhodu, na Kofce goro (1967 m) in še naprej na Kladivo (2094 m), kar sploh ni težko ali naporno, zato pa je sestop s Kladiva na Škrbino (1869 m) zahteven podvig. Po ostrem grebenu se ob jeklenicah spustimo na sedelce, od koder lahko na sever, k Maleju v Koprivni sestopimo po zelo težavni, brezpotni grapi, na jug, na planino Pungrat, pa sestopimo po lepo speljani, označeni poti prek sicer strmega travnatega pobočja.
Severno pročelje Košute, od Velikega vrha na zahodu do Tolste Košute na vzhodu, je strmo in prepadno. To je svet, ki ga obvladujejo predvsem alpinistični mojstri, vendar se sem ter tja tudi s severa na te sončne grebene in vrhove vzpne običajnemu gorniku bolj prijazna pot. Tako ob žicah lahko splezamo s severa na Košutnikov turn (najvišji vrh vse Košute, 2133 m), na Cjajnik (1960 m) po novi, zelo zahtevni zavarovani plezalni poti, in na Veliki vrh po severnem grebenu s Hajnževega sedla (1701 m). Sem gor lahko pridemo z Ljubelja in mimo planine Korošice na naši, ali pa od Hajnža v Srednjem kotu na avstrijski strani meje. Pot na vrh naše gore je sicer strma, spočetka celo prepadna, vendar odlično zavarovana in zato pravi fantovski izziv vsem, ki jim višine in globine ne povzročajo preglavic.
In na vrhu Velikega vrha? Vsa obzorja, od severa do juga, od vzhoda do zahoda, so na dlani, spodaj, na senčni strani, pa zasanjana Koroška in na sončni en sam vrisk razposajene Gorenjske, vse skupaj še vedno tako zelo prisrčen svet kot tedaj, ko tukaj še ni bilo nikakršnih meja (in jih kmalu spet ne bo več!). Veliki vrh res ni velika gora v julijskih ali grintovških manirah, je pa prisrčen dvatisočak, ki slehernemu srcu ponudi nekaj svojega utripa.
Za razgled po zapleteni okolici vzemite v roke zemljevid Karavanke – osrednji del 1: 50.000 in poglejte v knjigo Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997).