RadioDur – Dušan Škodič: Nad meglo 17.08.07, 42. oddaja
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 42.
Vladar obzorja nad Zadnjo Trento
Bavški Grintovec je nesporni vladar obzorja nad Zadnjo Trento. Tudi z vršiškega prelaza pritegne marsikateri pogled, ne doživi pa prav posebnega obiska. Nanj se nikoli niso zgrinjale množice, ali kot bi dejal pokojni Tine; to je en od rezervatov za obiskovalce, ki so jim postale naše planinske magistrale prehrupne. Z višino 2344m na marsikaterega občasnega ljubitelja gora ne naredi večjega vtisa, zato niti ne čudi dejstvo, da veliko ljudi zamenjuje imena: Bavški Grintovec, Bovški Gamsovec in Dovški Gamsovec. Predpona izvira iz imena doline Bavšice, v katero zavijemo pri trdnjavi v Klužah. Bavški Grintovec je zagotovo gora, ki se ji pravi gornik ne bi smel upreti.
Prvopristopniki so bili trentski lovci, ki so poznali skrite prehode. Danes na vrh vodi več označenih poti iz Zadnje Trente, Bavšice in od vasi Soča. Slednji, južni pristop, je tehnično najlažji, vendar kdor je že skusil poletno peklensko sonce nad soško dolino, si ga zagotovo ne bo izbral v visoki sezoni. Ostali pristopi ponujajo več sence, a tudi veliko adrenalinskega plezanja, s katerim se je potrebno odkupiti za ta privilegij. Upoštevati je potrebno še dejstvo, da so vse gore nad reko Sočo pravzaprav višje, kot bi jim prisodili. Vas Soča se na primer nahaja manj kot petsto metrov nad morjem. Preprost izračun pove, da je do vrha Bavškega Grintovca 1850m višinske razlike. Vas še mika takšno garanje na soncu?
Pristop iz Zadnje Trente se lahko začne, ali še najbolje konča, z obiskom izvira Soče, saj je od tu do parkirišča, kjer bomo pustili jeklenega konjička, le dober kilometer. Suhi potok, ob katerem teče pot, nam z neznanskimi količinami belega grušča priča, da prihaja tam od preperelih grintavih sten, ki opravičujejo ime. Pot se prične dvigovati in iz tesni v zatrepu nam prihaja naproti šumenje skritega slapu. Kmalu postane neverjetno udobna in se vije skozi čudovit gozd, da ima obiskovalec občutek sprehoda po urejenem parku. Pred nami se pokaže slikovita Planina Zapotok, ki se ponaša s stalnim studencem. Ujeta pod ostenja Bavškega Grintovca, Srebrnjaka in Pelcev, brez dvoma predstavlja eno najlepših gorskih kulis pri nas.
Nad planino se prične strmejša pot, ki se po uri in pol razcepi v dve, ki sta označeni kot lažja in težja. Lažja gre desno, naravnost na preval Kanja. Tu se obrne v levo in se vzpne po dobro zavarovani, a zelo izpostavljeni steni, ter se spotoma pred vrhom združi s težjo različico. Vsekakor je na obeh nekaj izredno izpostavljenih mest, ki ne prenesejo nobene vrtoglavice, zato je oznaka lažja morda nekoliko varljiva. Do vrha je od Planine Zapotok slabe tri ure, do tja od parkirišča pa manj kot dve, skupaj torej 5-6 ur. Med hojo lahko občudujemo neverjetno plastovitost gore, ki kar sili k razmišljanju o dogajanju v daljni preteklosti, ko se je gora še »zidala«. Malta je morala biti slaba, kar dokazujejo sveži odlomi in podori, ki so bili tu prisotni že tudi pred potresom.
Še nekoliko težje delo nas čaka, če se odpravimo na pot iz doline Bavšice, izhodišče pa je pri Mladinskem izobraževalnem centru, kamor prihajajo po znanje bodoči mladi vodniki. Označena pot pelje strmo navzgor proti Planini Bukovec, kjer je žejnim še dana možnost doliti vodo, če so se zaradi dolge vožnje do Bavšice predolgo zamudili in je sonce že segrelo zrak. Pol ure višje je razcep. Leva pot pripelje na že prej omenjeni preval Kanja, desna, ki je manj uhojena, pa se dvigne čez melišča in strmali na izpostavljen greben, ki se vije vse do vrha. Pot se nekajkrat umakne iz razbitega in ozkega grebena, spotoma preči Mali Grintovec in si nazadnje oddahne na samem vrhu. Je slabše označena in ponudi vrsto drobnih preizkušenj, zato ni za vsakogar. Ponuja se nam možnost vrnitve čez Preval Kanjo, če nas v Bavšici čaka prevoz. Vzpon na Bavški Grintovec gorniku pusti občutek, da je pridal lep kamenček življenjskemu mozaiku.
Nekaj besed bi na koncu namenil še pozabljeni, štiri kilometre dolgi ledeniški dolini Bavšici, ki gre marsikomu napačno z jezika ali izpod peresa kot Bavščica. Danes je dolina, razen poleti, ko se odprejo vrata izobraževalnega centra in napolnijo vikendi, prazna. Še pred drugo svetovno vojno je prehranila sedemdeset ljudi, po tem pa se je začelo odhajanje. Dostopna je bila le po stezi, ko pa sta se vanjo končno prebili cesta in elektrika, je bilo že prepozno. Nekaj raztresenih zaselkov se je spremenilo v bivališča duhov in med zidovi na pol podrtih hiš raste drevje. Dolina je precej suha, saj se več vode pojavi šele v njenem izteku, kjer izvira močni potok Šumnik. Današnje stanje je žalosten primer lepega koščka izumirajoče slovenske zemlje. Stalnih prebivalcev ni več niti ducat. Če boste srečali v njej zgovornega Jelka, kar sploh ni težko, ga le povprašajte, kako je z življenjem danes in kako je bilo nekoč. Povedal vam bo marsikaj. In ne čudite se, tako kot jaz, da imam vedno, ko odhajam od tam nekakšen občutek krivde. To le pomeni da se zavedate, da nekaj nekoč ni šlo tako kot bi moralo, tisti ki bi se tedaj morali, pa se žal niso.