Planinski vestnik (1924) - Alojz de Reggi: Res čudna so pota usode. Usoda vrže človeka v objem prijatelja, ki je morda edini na svetu, a ga zopet ugrabi kakor v opomin: tako bo s teboj!

Bilo je v Zvezdi, godba je igrala. Sedel sem s tovariši na klopi. Pridružil se nam je slok mladenič, sanjavih oči, resnega moškega obraza, vsa zunanjost je kazala izvrstnega turista. Govoril je samo o turah. Ko je odšel, sem izvedel, da je Topolovec.
V soboto, 23. avgusta, sem se odpravil na vlak. Dogovoril sem se namreč s Prevcem in Hudnikom, da bomo preplezali Cmirovo zahodno steno. Toda omenjenih tovarišev ni bilo, ker sta bila zadržana in sta se odpeljala šele z večernim vlakom. Odpeljal sem se sam. Med Vižmarjem in Medvodami me je seznanil tovariš Kalin s Topolovcem, ki mi je pravil, da namerava preplezati severno Triglavsko steno v nemški smeri. Prigovarjal mi je, naj se mu pridružim še jaz, češ, saj sem jo preplezal s ponesrečenim dr. Jugom. Vdal sem se njegovi prošnji - kako bi ne!
Vso pot je bil vesel in zadovoljen. Peljal me je v družbo svoje sestre Darinke, ki mi je pripovedovala o svojih turah z Vladimirjem in o nesreči, ki jo je zadela na Jalovcu. Nevihta, ki je razsajala, se je razpršila in sinje nebo je postalo kristalno čisto; pred našimi očmi so se razgrnili velikani naših gora v sončnem siju. Končno smo se pripeljali na Dovje. Šli smo po bližnjici v Vrata. Na obrazih vseh turistov si bral notranje zadovoljstvo, široko odprte oči so strmele v to krasoto gorskih velikanov. Oživljali so stare spomine iz življenja in so se veselili prihodnjega dne. Videl sem na Vladimiru, kako je ves drhtel v koprnenju, da prepleza Triglavsko steno; njegove sanjave oči so oživele in gorele v tujem ognju, da sem se ga skoraj bal. Kaj ne bi koprnel, saj je zopet prišel iz mestnega hrupa v gorski raj - v svobodo silne prirode. »Brate, lepo bova imela jutri«, je vzklikal. Koliko je bilo veselje gospodične Darinke, ki se je komaj rešila bolnice in je ta dan prvikrat zopet šla v planine! Slikala mi je vse krasote gora; gore v mesečini, jutranjo zarjo v planinah ter čare bajnega gorskega kraljestva pozimi v tako živih podobah in tako čustveno, da bi jokal ... Veselilo me je, da sem našel dandanes, ko je človeštvo tako globoko pogreznjeno v nižinstvo, še idealne ljudi.

Ko smo dospeli do Aljaževega Doma, se je približal mrak s svojimi koprenami in je vanje zavil ves gorski svet; le še ponosne gorske velikane je pozdravljalo večerno sonce in vsa priroda se je zazibala v nočni mir, ki ga je zdaj pa zdaj pretrgalo tikanje bližajočih se družb. Kmalu smo se odpravili na skupno ležišče. Ulegel sem se na posteljo, kjer je letos spal dr. Klement Jug. Vladimir in gospodična Darinka sta bila mnenja, da bom imel hude sanje o njem: nisem se jih bal, bil sem le ponosen, da ležim v isti postelji. Obujali so se mi spomini na tega veleturista, na njegovo jekleno voljo, njegove nazore.
Počasno nas je spanec zazibal v mehek sen. Proti polnoči so nas predramile trde stopinje; bila sta dva turista, ki sta prišla z zadnjim vlakom. Kmalu zaslišimo veselo vriskanje Hudnika. Z Vladimirom pogledava skozi okno in se mu odzoveva. Zunaj je vel lahen vetrič nad vso naravo, ki jo je noč zagrinjala v temen plašč; bila je prava čarodejna noč, za gorami je sijala luna in vsipala svoje bisere na prestol kraljice Škrlatice, na njenem vznožju so bile pošastne sence in točni obrisi soseda Cmira in drugih vršacev. Vladinir je vstal in tekel bos tovarišem nasproti. Razložil jim je najin načrt. Ko je prišel nazaj, je kmalu nato prikorakal hudomušni Hudnik in je nas s svojim zdravim humorjem - seveda je šlo vse na moj račun - zabaval pozno v noč. Takrat se je ubogi Vladimir zadnjikrat nasmejal. Kdo bi mislil, da ga prihodnji dan ob tem času ne bo več med nami! Ko je Hudnik odšel, mi je Vladimir še dajal nasvete, naj ne dopustim, da bi se drugi iz mene norčevali in da naj držim več nase. Kar milo se mi je storilo, ko sem poslušal te nauke; gotovo je imel prav, saj je imel več izkušenj kakor jaz. Preden smo zopet zadremali, je navdušeno pravil, da že dolgo ni imel tako lepega dne, in pristavil: »Upam, da bova harmonirala!« »To pa to! Brez skrbi!« sem mu odgovoril in zadremal. Ko je napočil dan, smo vstali ter se odpravili. Še enkrat sva zavriskala skozi okno in stopila iz Aljaževega Doma.

Krasna jutranja zarja je poljubljala vrhove, ki so se rdečili in kipeli v mogočno nebesno morje. Sonce je že obsevalo mogočno glavo očaka Triglava, ki je bil zavit v bel sneženi prt, proti nam je strmela severna stena s srepimi očmi. Vesela sva bila tako lepega vremena. Hitela sva, poslovivši se od vseh, proti vstopu v steno. Vstopila sva točno ob šestih. Vstop sva napravila s čevlji ter šla na desno po polici do nekega žleba, ki je peljal na greben prvega turnca. Na prikladnem mestu, namreč na koncu police, sva čevlje sezula, obul sem copate. Kako sem se začudil, ko sem opazil, da namerava Vladimir plezati bos; toda pomiril me je, češ, da bo že šlo, da je vajen. Vrhu tega sva bila brez vsake vrvi; tolažila sva se s tem, da imava dolge roke in noge in da sva približno enake postave. »Bo že šlo. Mora iti!« sva menila, saj mora prvi itak plezati na riziko, če je namreč vrv pri roki. Ravno tu pa tiči velik del najine krivde. Sicer sem bil Vladimira že v Aljaževem Domu opominjal, naj si preskrbi vrv; toda odvrnil mi je, da je tam zdaj sploh ni dobiti.
Tudi tako nama je šlo plezanje izvrstno izpod rok in bila sva ponosna, da sva prva plezalca brez vrvi čez severno steno. Na plezalno turo, ki sem jo delal s ponesrečenim dr. Jugom, Prevcem in Skokom, sva zadela v snežnem žlebu. Do tega žleba sva od vstopa rabila samo eno uro in pol. Omenjeni žleb sva morala preiti s čevlji; kajti v snegu ni mogoče s copatami, še manj pa bosemu. Iz žleba sva plezala, Vladimir bos, jaz pa v copatah takoj proti desni. Vladimir me je celo turo izpraševal o dr. Jugu. »Oh, res žal mi je, da ga nisem spoznal, da nisem napravil z njim kake plezalne ture! Škoda, ni mi bilo usojeno.« Tu bi se bil jaz kmalu ponesrečil; naenkrat mi je zmanjkalo tal in le še z eno roko sem se držal, kar mi Vladimir pomoli svojo roko v rešitev.
Ko sva se priplazila do neke razgledne točke, sva v najino razočaranje zapazila, kako so se naenkrat priplazili od Luknje temni oblaki in zagrnili vse vrhove; le pod nama so nemo strmeli turnci, stražarji. »Hitiva!« sem rekel; »kaj pa, ko bi šla raje nazaj in od tam naprej na Kvedrovo polico?« - »Pojdiva raje naprej!« je menil Vladimir in pokoraval sem se mu. Temni oblaki so naju zagrnili, pričelo je deževati. Družba Prevec, Skok, Hudnik in gospodična Nevina Rebek se je še vedno oglašala; to je naju le še bolj ojunačilo. Orientacija je postajala vedno težavnejša, kar nemogoča. Plazila sva se po neki polici na desno, toda polica je končno izginila; prišla sva namreč do one gladke črne stene nad lijakastim žlebom, ki leži naravnost pod vrhom Triglava. Morala sva naravnost kvišku, drugam ni bilo izhoda. V začetku se nama je to zdelo nemožno, ker sva oba imela nahrbtnik, ki pri plezanju strašno ovira. Na nekem mestu se sploh nisem mogel spraviti skozi; le Vladimirju se imam zahvaliti, da sem tam preplezal: pomolil mi je nogo, da sem na njo obesil nahrbtnik in nato razbremenjen prišel do njega.

Megle so se zopet za nekaj trenutkov raztrgale, tako da sva iskala z očmi tovariško družbo; nisva je zagledala, toda vriskala sva vkljub nevarnostim in vkljub grozečemu snegu. Približno 150 m sva plezala po gladki steni z redkimi, a trdnimi oprimki. Vladimir, ki si je predstavljal severno steno lažjo, mi je rekel: »Pa res nisem mislil, da je tako težka; mislil sem si jo vse drugačno!« Dajal mi je primere iz Kamniških planin. Vkljub vsem pretečim nevarnostim je na najtežjih mestih ohranil isto mirnodušnost, ki jo je kazal ob vstopu. Njegov obraz je bil miren, rekel bi dostojanstven. Pravil je, kako ga veseli, da se je spoznal z menoj, in kovala sva celo na najtežjih mestih ravnodušno plezalne načrte. Tedaj so naju objele neprijazne megle z ledenimi rokami in snežinke so naju pričele pozdravljati. Položaj je postajal vedno resnejši. Prestopil sem poč in za menoj Vladimir. Nato je Vladimir zopet plezal prvi in jaz za njim. Vladimirjevo jasno čelo se je stemnilo in rekel je: »Imava enako usodo kakor Lass in Plaichinger«. Navadno se dogodi, da si delajo tovariši, da, celo najboljši prijatelji, v kritičnih momentih očitke ter da dražijo drug drugega z zbadljivimi imeni; med Vladimirom in menoj tega ni bilo: mirno sva vsak zase prenašala težo položaja s prijaznim obrazom, zroč smrti ponosno v obraz. Megla naju je grozovito motila; saj se v nji vidijo razdalje do posameznih odstavkov v steni mnogo večje, kakor so v resnici. Ko sva prišla do police, ki se nahaja 50 m pod Kugyjevo polico, kjer se pravzaprav stena konča, je sneg že vse pobelil; plezanje je postalo silno otežkočeno, da, celo nemogoče. Plezala sva po nekem kaminu proti Kugyjevi polici; toda zaplezala sva se, bila sva morda le kakih 5 m pred ciljem! Vseeno - morala sva nazaj, kar pa je bilo še težavneje.
Ko sva s skrajnim naporom priplezala nazaj do polovice žleba, sva se za nekaj trenutkov
Megle so naju zopet zakrile. Svetoval sem Vladimiru, da plezava na levo. Tako sva, dasi je bila orientacija jako težavna, priplezala do Lassove vrvi. Vladimir je odrezal kos vrvi zame in kos zase, ki ga je zvil v klopčič in ga vtaknil meni v nahrbtnik, rekoč: »To imava v dokaz, da sva šla po nemški smeri. To vrv bova dala Darinki. Al'bo ponosna!« Pogledal je na uro, plezala sva komaj štiri ure; zatorej sva lahko mislila, da bova napravila slovenski rekord. Nad nama so se podili temni oblaki in so oblegali vrh stene, pod nama so zijali ogromni prepadi - nenasitna žrela. Vesela sva bila tega uspeha; kajti plezala sva malo časa, če se pomisli, kakšno vreme sva imela in kolikokrat sva se zaplezala.
Kako sva bila vesela, ko sva dospela do poči, ki smo jo že takrat z dr. Jugom preplezali! Tu pa se Vladimir ni upal naprej; kajti poč je ogromen niz orjaških skal, ki so prislonjene ob steno tako, da tvorijo s steno samo okna in široke razpoke; človeku se zdi, da se bo poč zdaj pa zdaj zrušila v strašni prepad. Sel sem torej jaz naprej in Vladimir za menoj. Na poči sva se zadnjikrat pozdravila z omenjeno družbo, ki je plezala v dr. Tumovi smeri. Nato je vse potihnilo. Zopet se ustavila, da poiščeva izhod. Tu mi pravi Vladimir: »Oh, kako sem premišljeval o Bogu na teh nevarnih mestih, posebno, ko sva plezala onih 150 m. Človeku v tako resnih trenutkih Bog kar sam od sebe pride na misel.« Nekaj časa sem zrl molče vanj in se primerjal z njim. Oh, kolika razlika je bila med nama: on je bil tako plemenit in globoko veren in jaz? Pretreslo me je v dno duše ... To je bil najin zadnji pogovor. Svetoval sem mu, da naj nekaj časa počakava; rok sploh nisva več čutila in kako je moralo šele ubogega Vladimirja zebsti v noge. Rekel sem mu, naj si obuje nogavice, on se za to ni nič zmenil. Povpraševal me je samo, kje bo po mojem mnenju najlažji izhod. Svetoval sem mu pač to, kar se mi je zdelo najbolje - kajti položaj je bil že jako resen - da namreč prečkava zasnežene plošče, drugega izhoda sploh ni bilo. Med prečkanjem mi je rekel: »Kdor pade tukaj doli, tega sploh ne bodo več dobili!« Revež je že morda slutil svojo usodo. Srečno sva preprečkala omenjene plošče in Vladimir je hitel naprej skozi majhen žlebič. Med prečkanjem sva se še bolj zmočila, kakor sva bila, ker je med posameznimi ploščami tekla voda in tvorila majhne slapove, a ta mesta so bila neizogibna, steklo je nama za rokave in za vrat precej vode. Vladimir je plezal naprej, nahajal se je kakih 5 m nad menoj, ko potegne uro iz žepa in pravi: »Točno 3/4 na 12 uro je«, in jo vtakne nazaj. Pravi mi še: »Hiti, zelo eksponirano mesto!« Stal sem ravno v razmočenem in zasneženem žlebu pod njim; bil sem prislonjen ob žleb, le z desno nogo sem stal na trdnem oprimku, ko zaslišim drsanje in ves preplašen vidim, kako se Vladimir lovi z rokami in drči proti meni. Obupno sem zakričal, toda v tem trenutku se Vladimir že odbije na zasneženem skalnem podstavku nad mojo glavo, z očmi se še ujameva, zastonj stegnem roko prijatelju v rešitev. V tem je bil nesrečni Vladimir že padel na omenjeno polico, se prevalil ter strmoglavil v prepad - v črni megleni kaos. »Vladimir ! Vladimir !« sem zaklical, v nenasitnem žrelu pa so se slišali votli udarci, ki so postajali vedno tišji in končno je zavladala smrtna tišina. ... Popadel me je obup, najraje bi bil skočil za njim v prepad. Poskušal sem na vse strani, toda nisem našel izhoda. Začel sem klicati na pomoč; od nikjer nisem dobil odgovora. » Saj sem izgubljen,« sem si mislil, »veliko krasot so mi nudile gore in treba je, da tudi jaz poplačam kakor Vladimir z življenjem.« Snežilo je še vedno okrog mene in črne megle so me zagrinjale v svoj mrtvaški plašč. »Ne, poizkusil bom skrajno«, sem se opogumil ter po silnih naporih prečkal zasneženo ploščo in skočil na zasneženi podstavek. Skok se mi je neverjetno posrečil. Splazil sem se na omenjeno polico, čez katero se je tudi prevalil Vladimir. Zrl sem za izgubljenim prijateljem, ki spi globoko doli v prepadu večno spanje v naročju skalovja, ki ga je tako ljubil.

Sam! Kje je zame izhod? Kar omotičen sem se ločil od police, poslednjikrat sem se ozrl v črni prepad in splezal po levem kaminu, nato po ozkem žlebu ter prišel na isto mesto, kjer sem bil preje. Premagal sem omenjeno eksponirano mesto in po hudih naporih priplezal na Kugyjevo polico. Sedaj sem se šele pričel tresti in plakati za izgubljenim Vladimirom. - Obul sem si hitro čevlje in tekel čez spodnji del ledenika na Kredarico naznanit nesrečo. - Tudi če bi imela vrv, bi bila rešitev nemogoča; kajti naju nobeden ni stal na varnem mestu in, navezana na njo, bi bila oba strmoglavila v brezno. Niti bi ga jaz mogel zadržati, če bi se držala skupaj; na dotičem mestu ni bilo sploh nobenega oprimka, a če sam sebe ne moreš zadržati, kako boš svojega tovariša? Kak je tam položaj, so spoznali tisti, ki so pozneje - zaman - prišli iskat truplo ponesrečenca.
S Kredarice sem krenil proti Aleksandrovemu Domu, toda Skalaši so bili že odšli proti Velemu Polju. Zato sem šel odtod naravnost proti Reži; v Staničevi koči sem se sešel s Preporodaši, ki so medtem že izvedeli žalostno novico.
Naposled so prišli Preveč, Skok, Hudnik in gospodična Rebek iz stene. Krenil sem z njimi po Tominškovi poti nazaj v Aljažev Dom.

Z Vladimirom sem izgubil najboljšega tovariša plezalca. Nemila usoda, ki se ji človek ne more upirati. Odšel je v večno domovje. Kdaj pridem jaz za njim?

Alojz de Reggi