Delo, 06.05.06 – Miha Naglič: Bil je človek 20. stoletja
Delo, sobota, 6. maja 2006
Kultura
Vlasto Kopač (1913–2006)
Vsak človek ima ime in priimek, navadno sta to dve besedi, tisto, kar je v življenju največ počel, pa je mogoče pri večini ljudi opredeliti z eno samo. Nekdo je (bil), denimo, predvsem arhitekt in grafik in kot tak morda še direktor zavoda za spomeniško varstvo. Spet drugi se nam je najbolj vpisal v spomin kot planinec, alpinist in gorski reševalec. Nekoga je najbolj zaznamovalo to, da je dejavno pripadal t. i. levi politični opredelitvi, bil že leta 1936 zaradi »komunistične propagande« obsojen na štiri mesece zapora, 1938 sprejet v KPS, vsa leta med 2. sv. vojno služil narodnoosvobodilnemu gibanju, oktobra 1943 ga je aretirala domobranska policija, januarja 1944 je bil poslan v Dachau, ga preživel, bil oktobra 1947 zaradi suma, da je v taborišču sodeloval z gestapom, aretiran in avgusta 1948 na dachavskih procesih obsojen na smrt, »pomiloščen« na dvajset let »odvzema prostosti s prisilnim delom«, aprila 1952 »pogojno izpuščen«, l. 1971 pravosodno in 1986 še politično rehabilitiran … Vlasto Kopač, ki se je rodil 3. junija 1913 v Novi vasi (Žiri) in v svojem 93. letu umrl 27. aprila 2006 v Ljubljani, je bil vse to in še marsikaj v eni osebi.
Bil je človek 20. stoletja. Tega je sicer preživel za dobrih pet let, a zaznamovalo ga je predvsem tisto, kar je doživel sredi njega. Njegov oče, morda po krivem spregledani akademski slikar Franjo Kopač, se je po študiju na praški akademiji z mlado ženo, Pražanko Boženo, vrnil v rodne Žiri in tu se jima je rodil sin Vlastimil. Oče je moral že v začetku 1. sv. vojne na fronto, iz ruskega ujetništva se je vrnil šele po njenem koncu. Z njim je mladi Vlasto živel v mestih, kjer je oče služboval kot gimnazijski profesor, v Kruševcu, Kranju in Splitu. V Ljubljano je prišel pozno jeseni 1934, ko je bila Plečnikova risalnica že polna, a profesor ga je kljub temu sprejel. Postal je njegov najboljši risar, on je bil tisti, ki je v letih 1938–40 po njegovih zamislih v dveh letih trdega dela zrisal Vrt mrtvih, pozneje imenovan Žale. In tu je od 5. maja tudi njegov novi in zadnji dom. Ko so jih obnavljali, Žale in druge mojstrove zgradbe, je kot angel varuh bdel nad verodostojnostjo prenove. V letih 1963–69 je bil ravnatelj medobčinskega Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, takrat je udejanjil svoj največji lastni arhitekturni podvig: rešil je Veliko planino.
Že kot študent je izdeloval grafike z narodnoobrambno vsebino. Razglednico iz leta 1938 (Slovenci, družimo in branimo se!), ki je izšla po zasedbi Avstrije in kaže Hitlerja in Mussolinija, kako vsak s svoje strani, čez Karavanke in z rapalske meje kot oboroženi pošasti segata po slovenski zemlji, poznajo mnogi, a le malokdo ve, kdo je njen avtor. V začetku vojne je delal v ilegalni tehniki KPS. V Dachauu je skrivaj narisal cel ciklus prizorov iz taboriščnega življenja, ki so se ohranili in postali izjemni dokument trpljenja. V slovenskih dachavskih zaporih pa mu niti risati ni bilo mogoče. Iz osebnih stisk in zlasti iz obeh dachavskih muk se je vzpenjal v svet, ki ga je pozdravil – v gore. Že pred vojno je kot alpinist sodeloval v akademski skupini SPD, leta 1945 je bil izbran za prvega predsednika predhodnice Planinske zveze Slovenije (Odbora za planinstvo in alpinistiko pri Fizkulturni zvezi Slovenije), vendar se to v njeni zgodovini ni navajalo dolgo, ni bilo primerno. PZS se mu je oddolžila tako, da ga je pred leti izvolila za častnega predsednika.
Posebno zadoščenje je dočakal tik pred koncem stoletja, leta 1999, ko je predsednik republike Milan Kučan njegovega dachavskega sotrpina in prijatelja Igorja Torkarja in njega odlikoval z zlatim častnim znakom svobode. Torkarja za »zvestobo slovenstvu«, Kopača »za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za celotno življenjsko delo in za vse, kar je dobrega naredil za Slovenijo«. Lepo. Najlepše pa je v njegovem življenju to, da ga nič ni zlomilo. Padel je pod največja totalitarizma stoletja, se izpod obeh pobral in ostal zvest sebi in svojemu prepričanju, svojim najbližjim, slovenski dediščini in slovenskim planinam.
Miha Naglič