Nedelo – Urban Golob: Za neizkušene je najlaže, da najamejo gorskega vodnika in si s tem kupijo doživetje ter hkrati novo znanje in izkušnje
Nedelo - nedelja, 19. avgusta 2007
Pol metra pod robom stene si še vedno bliže dnu kot vrhu
Vodniška tura
Gore postajajo eden redkih predelov sveta z neokrnjeno in čisto naravo in zato privlačijo številne obiskovalce, ki si želijo počitka od napornega vsakdana. Mnogi nimajo časa, da bi se naučili gorniških veščin, in kar je še pomembnejše, da bi pridobili izkušnje v gibanju v visokogorskem svetu. Zato je zanje najlaže, da najamejo gorskega vodnika in si s tem kupijo doživetje ter hkrati novo znanje in izkušnje.
Tako smo se znašli pod steno – gostja
Janja Kacin, gorski vodnik
Boris Lorenčič in sam kot spremljevalec in fotograf. Gospa Janja je že lani preplezala Slovensko smer v Triglavski severni steni in tudi nekaj precej težjih plezalnih smeri v drugih naših gorah, kljub vsemu pa si je želela osvojiti še kaj zahtevnejšega na Triglavu. Kratka Nemška smer je bila primeren cilj za dni, ko se je nad naše kraje zasidral vročinski val.
Že zjutraj je bilo na dostopu do stene neverjetno toplo, skoraj vroče. Še dobro, da so praviloma vse večje stene pri nas obrnjene proti severu in da tudi največja med njimi, triglavska, od te značilnosti ne odstopa. Razen na nekaj bolj izpostavljenih delih, kamor posije sonce, smo plezali v prijazni senci. Triglavska severna stena je najmogočnejša v slovenskih gorah in s tremi kilometri širine in tisoč metri vertikale ena največjih kopnih sten v vseh Alpah. V njej je speljanih več kot sto plezalnih smeri in kar pod 34 izmed teh se je podpisal legendarni slovenski alpinist Franček Knez. Tudi sicer je za slovenske alpiniste – in druge gornike – zelo pomembna. Posebno vlogo je odigrala v prvih desetletjih 20. stoletja, zlasti v času narodnoosvobodilnega boja. Takrat se je v naših gorah bìl boj za prevlado med Nemci in Slovenci predvsem glede posesti. Pomembno je bilo postavljanje in lastništvo planinskih koč, nadelava poti itd. Ta boj se je preselil tudi v stene in triglavska je bila še zlasti prestižna. Nekaj časa so po težavnosti prvenstvenih smeri prednjačili nemški alpinisti z Nemško, Bavarsko smerjo in smerjo Prusik – Szalay, a so jih Slovenci kmalu ujeli, preplezali najmanj tako težke (npr. Gorenjska, Skalaška smer) in končno tudi težje. Med legendarnimi dosežki verjetno najbolj izstopa vzpon Joža Čopa po Osrednjem stebru takoj po 2. svetovni vojni. Takrat je v steno vstopil s soplezalko Pavlo Jesih, a je omagala in potem je 52-letni Čop najtežji del še nepreplezane smeri zmogel sam, brez varovanja in sestopil v Vrata po pomoč. Podobnih zgodb iz Triglavske severne stene je še precej in prav zaradi tega ter zaradi njene mogočnosti je želja vsakega alpinista, da jo prepleza. No, ne samo alpinistov, ampak tudi gornikov, ki radi zahajajo v hribe, nimajo pa zadostnega znanja za alpinistični vzpon. Vedno pogosteje takšni ljudje najamejo gorskega vodnika. Povpraševanje po vodenih turah v zadnjem času narašča in Triglavska severna stena je pri vrhu seznama plezalnih ciljev in želja gostov.
Mogočna stena
Lori, kakor kličemo Borisa Lorenčiča alpinisti, za kratek čas postane, takoj ko se iz doline pokaže stena v vsej svoji mogočnosti, in gostji Janji pokaže potek Nemške smeri. Od daleč je videti stena navpična in monolitna, a Lori ne pozabi povedati, da bo od blizu vse drugače. In čez poldrugo uro prijetne hoje, že povsem blizu vstopa v smer, kaže stena že povsem drugačen obraz. Res je videti hudo visoka, a hkrati lepo razčlenjena, Nemška smer pa dobro vidna, prepoznavna in celo prijazna. Ko se okrepčamo, Lori pove še nekaj zgodovine, še enkrat predstavi smer in način, kako jo bomo preplezali. »Za smer bomo potrebovali štiri do pet ur,« sklene gorski vodnik, sicer eden naših najboljših alpinistov. Boris Lorenčič je namreč lani skupaj z Markom Prezljem preplezal SZ-steber Čomolarija (7326 metrov) v Tibetu in pozneje sta po odločitvi mednarodne žirije za svoj prvenstveni vzpon dobila najvišje mednarodno priznanje, zlati cepin.
Začetni raztežaji hitro stečejo, dobra skala in lepo vreme samo še dodata svoje kamenčke v mozaik plezalskega uživanja. »Gorski vodniki prodajamo varnost in zaupanje. K nam pridejo ljudje, ki bi v hribih radi uživali, svoje skrbi za varnost pa prepustili izkušenim vodnikom,« med kratkim počitkom pove Lorenčič. Podobnega mnenja je gostja Janja: »Bila sem že na drugih tečajih in alpinističnih šolah, ampak tam nisem dobila tistega, kar sem iskala, pričakovala. Potem sem poskusila še pri gorskih vodnikih in to je bila zame prava stvar. Si brez skrbi, uživaš, poleg tega se veliko naučim o plezanju gorah in o vsem, kar je s hribi povezano.«
Na tem mestu je treba povedati, da gorski vodniki niso kakršnikoli vodniki, ampak izkušeni alpinisti, ki so si ta naziv pridobili z zahtevnimi sprejemnimi izpiti in šolanjem po mednarodnih kriterijih. Kakor lahko preberemo na spletni strani Združenja gorskih vodnikov Slovenije, je »gorski vodnik usposobljena oseba, ki na željo in po dogovoru z izletnikom, pohodnikom ali drugim gostom pripravi in organizira obisk gora. Glavna naloga gorskega vodnika je, da strokovno in na prijeten način vodi posameznike ali skupine v gore in jih varno pripelje nazaj v dolino.« Od drugih, npr. planinskih vodnikov, ga loči bogatejše znanje, predvsem pa suvereno ravnanje v vseh razmerah v visokogorju. Usposobljen je, da lahko organizira in vodi ture pozimi in poleti po poteh, brezpotjih, plezalne ture v stenah, ledno plezanje, turno smučanje, trekinge itd. Tako kot poteka šolanje gorskih vodnikov po mednarodnih standardih, tako poteka tudi njihovo vodenje tur v visokogorju.
»Bi rekel, da Janja hodi v hribe samo eno leto?« me vpraša Lori, potem ko je gostja elegantno preplezala nekoliko zahtevnejše mesto.
»Kako, eno leto?«
Odgovor ponudi kar Janja sama. »V mladih letih sem se ukvarjala z drugimi športi, hribi me niso zanimali. Prišli so otroci in aktivnost se je še zmanjšala. Zdaj so odrasli, a kljub temu so bile gore še pred enim letom zame pravzaprav nebodigatreba. No, pa se je nenadoma obrnilo in zdaj mi je malo žal, da jih nisem odkrila že prej. Zaradi pomanjkanja izkušenj in zaradi uživanja pri alpinističnih vzponih sem začela plezati zgolj v družbi gorskih vodnikov.«
Ugledni prvopristopniki
Če vzamemo v roke knjige o zgodovini alpinizma, kmalu opazimo, da prvopristopnikom na večino vrhov v Alpah ne bi uspel prvenstveni vzpon brez vodnikov. V 19. stoletju, ko je bila opravljena večina prvih pristopov na pomembnejše gore Alp, so bili prvopristopniki praviloma ugledni ljudje z debelo denarnico, ki jih je navduševal visokogorski svet, vodniki pa domačini, ki so živeli ob vznožju gora in so jih najbolje poznali. A to se ni dogajalo samo v Franciji in Švici, podobno je bilo tudi pri nas. O tem je pisal že Julius Kugy, ki je z domačini vodniki prvi pristopil na nekaj slovenskih vrhov in preplezal nekaj sten. Morda najlepše delo, posvečeno domačinom, ki so za dodaten zaslužek vodili po gorah, je njegova knjiga Anton Ojcinger, življenje gorskega vodnika.
Tudi zdaj je tako, da večina slovenskih gorskih vodnikov ne more preživeti samo od vodenja. V glavnem je gorsko vodništvo pri nas dopolnilna dejavnost, za del svojega zaslužka pa poskrbijo drugje. »Glavna motivacija za vodnika je predvsem veselje do gorništva, plezanja in odpiranja oči za gore tistim ljudem, ki si to želijo,« nekje že v zgornji polovici našega vzpona pove Lori, ki s še nekaj drugimi vodniki, kot so Marko Prezelj, Tomaž Jakofčič, Marjan Kregar in Klemen Mali, sestavlja jedro Slovenske gorniške šole. »Navduševanje ljudi za gore in pedagoško delo je tisto, zaradi česar bi najraje počel samo to,« še doda.
Ko premagamo izpostavljene stolpe Nemškega turnca, prispemo na Zlatorogove police, ki se vlečejo čez vso steno. Na tem mestu so še posebno široke in oblazinjene z mehko travo, zato je tako prikladno mesto za počitek seveda treba izkoristiti. Toda prav tu sonce še posebno žge, zato ne ostanemo dolgo. Lori doda naša imena v tamkajšnjo vpisno knjigo in odrinemo naprej. Čaka nas zadnji del vzpona.
Ker sta Janja in Lori že večkrat plezala skupaj, Lori dobro pozna plezalske zmožnosti in telesno pripravljenost svoje gostje. In ta je za gospo, ki hodi v hribe šele eno leto, zelo visoka. »Janja spleza za mano vsako petko (smer pete težavnostne stopnje, op. p.),« jo pohvali Lori in našteje vse smeri, ki sta jih skupaj premagala. Za zahtevne ture gorski vodniki zelo priporočajo preizkusno turo, na kateri lahko vodniki in še posebno gostje sami preverijo svojo pripravljenost za gibanje v zahtevnejšem terenu. Vodniki jim takrat tudi svetujejo, kako naj se na želeno turo sami najbolje pripravijo.
Kmalu nas čaka še zadnji raztežaj v smeri, ki je za nameček najtežji. Osemsto višinskih metrov plezanja pusti svoje posledice in utrujenost lahko povzroči napake, zato je v zadnjih metrih plezanja v gorah treba biti še posebej previden. Stara alpinistična resnica je, da si pol metra pod robom stene še vedno bliže dnu kot vrhu. A prav zaradi varnosti je tukaj gorski vodnik in brez posebnih težav se čez zadnji previs zavihtimo čez rob stene.
Med alpinisti je navada, da si za uspešno končan vzpon čestitajo. Toda srečno doseženi vrh smeri ali gore pomeni samo polovico opravljene ture. Varno je namreč treba priti še v dolino. V Alpah je lahko sestop bolj zoprn od vzpona, pri nas pa za sorazmerno varno sestopanje – vsaj v poletnih razmerah – poskrbijo dobro zavarovane planinske poti in seveda gorski vodnik. Tako se tudi mi v popoldanski pripeki počasi spuščamo nazaj v dolino Vrat. Pravzaprav je tako vroče, da razmere poznavalsko ocenimo z »onstran dobrega okusa«, in zato voda, ki priteče izpod snega pod steno, pride več kot prav.
Na koncu smo vsi zadovoljni. Vse je potekalo tekoče in varno, vodniško turo čez Triglavsko severno steno pa smo opravili v prijateljskem razpoloženju. Tudi zato pivo v Vratih tekne še toliko bolj.
Urban Golob besedilo in fotografije