Revija ZA SRCE - Dušan Škodič: Ste se že kdaj povzpeli na vrhova Altemaver in Kremant? Mogoče celo po grapi potoka Štajnpoha in pod Štomentom, ter čez preval Povden?
Ne bodite presenečeni, če je pravi odgovor, kljub vašemu zanikanju, da! Beseda namreč teče o gori, ki jo vsi bolj ali manj poznamo in morda smo na njej nekoč že bili. To je Ratitovec nad Železniki. Tokrat se bomo povzpeli nanj s prgiščem dodatnega znanja in nekoliko bolj odprtimi očmi.
Pisana druščina priseljencev
Ratitovec je hišna gora Železnikov in zgornjega dela Selške doline. Ime kraja razkriva del zgodovine in tik ob glavni cesti bomo res naleteli na lepo ohranjen plavž, iz katerega je na začetku minulega stoletja priteklo še zadnje surovo železo. Prostora ob Selški Sori je malo, zato je naselje razvlečeno po globoki in ozki dolini. Predvsem starejše hiše v teh krajih imajo zanimiva, s skrilavcem pokrita ostrešja. Ti kraji še dolgo ne bodo izgubili svojega zgodovinskega čara, za razlago pa je potrebno pokukati v preteklost. Nemška imena so sem zanesli tirolski priseljenci, s katerimi so v 13. stoletju področje kolonizirali freisinški škofje. Na tiste davne čase spominja tudi čudni škofjeloški grb, v katerem se je znašel zamorec s krono. Ta je namreč simbol freisinške škofije, ki je bila nekoč lastnica loškega ozemlja skupaj s Selško in Poljansko dolino.
Zaradi izoliranosti so priseljenci ohranili svoja znanja in govorico, ki se je v vasicah pod Ratitovcem ohranila skoraj do današnjih dni. To je bila zanimiva mešanica stare tirolske nemščine, pomešane s slovenskimi besedami. Grem v milo po melo je na primer pomenilo, da grem v mlin po moko.
Trdo življenje
Za preživetje so ljudje izkrčili gozdove in na sončnih južnih pobočjih obdelovali polja. V okolici so kopali tudi železovo rudo bobovec in limonit za potrebe železarstva, ki se je med tem razvilo v dolini. Na enega tedanjih rudnikov lahko naletimo streljaj pod vrhom Ratitovca. Škofje so za potrebe fužinarstva v Železnike namensko naselili tudi Furlane. Ob goro je torej v preteklosti pljuskala res pisana druščina ljudi.
Pod južnimi strminami, ki tvorijo že skoraj pravo steno, so kakor plaha piščeta našle svoje mesto slikovite vasice, ki so najvišje ležeča naselja v Sloveniji. Zgornje Danje, Zabrdo in Torka so pognale svoje vedno bolj odmirajoče korenine celo na višini 1000 – 1200 m nad morjem. Strehe so pokrite s tisoči ploščic skrilavca, ki je bil nalomljen, obdelan in prinesen iz bližnjih skrilolomov. Vsaka ploščica ima izvrtano luknjo, skozi katero je pritrjena na robustno ostrešje, ki nosi to kamnito pokrivalo in daje varnost človeškim zavetjem. Življenje v teh vaseh je bilo težko, trud pa jim je bil poplačan v naravi - z bogatim sončnim blagrom. Zaradi njega se tu snežna odeja stali prej, kakor v senčni dolini, božajoča toplota pa spomladi trobentice izvabi na bregove s tako silo, da kar same od sebe zapiskajo. Za primerjavo, v utesnjene Železnike kar štiri mesece na leto ne posije sonce.
Da kolonizacija ni bila vedno le gospodarska poteza gospodov, ki so si s tem polnili mošnjičke, priča marmorna tabla z okornimi verzi, ki so jo potomci pritrdili na ostanke zidu starega grunta pod Ratitovcem:
Ker dvignili so na Tirolskem punt,
pregnan je bil nekoč pod Altemaver,
rod trdnih kmetov, njihovih deklin,
tu zrasel je mogočen Jauhov grunt.
Odšel je v večnost Johann, zadnji paver,
nam pustil to zidovje - in spomin.
Gora s tremi vrhovi
Ratitovec predstavlja nekaj kilometrov dolgo sleme, ki poteka v smeri vzhod – zahod in geografsko spada še v Julijske Alpe. Najvišji od treh glavnih vrhov je srednji Altemaver (1678 m), le nekaj metrov nižja sta Kremant in Gladki vrh, na katerem stoji planinska koča. Zahodno se greben izteka proti smučiščem soriške planine, vzhodno pa na vasico Prtovč, ki je s cesto povezana z Železniki. Prtovč leži na tisoč metrih višine in bo tudi izhodišče izleta. Parkirišč za obiskovalce je dovolj.
Najprej se je potrebno povzpeti na pol ure oddaljen preval Povden, ki je najnižja točka, čez katero so ljudje speljali svoje stare poti. Kdo ve, če se ni ravno tod čez namenil razočarani Zlatorog, ko je zapuščal Julijce in ljudi, ki jih je zaslepila želja po bogastvu ter na svoji poti s parkljem odrobil ta naravni prehod? Tu nas bo pričakala makadamska cesta in smerokaz, ki kaže proti eno uro oddaljenemu vrhu. Kmalu se bomo dvignili nad gozdno mejo in se vzpeli čez skalno pobočje, ki je v pomladnih in poletnih mesecih bogato z raznovrstnim cvetjem. Najti je mogoče tudi planike, ki pa so na Ratitovcu že manjše in se nam skušajo v travi skriti kakor zajčki pred lisico.
Pod vrhom bomo naleteli na vrsto starih vojaških objektov, ki predstavljajo delček od štiri tisoč bunkerjev in slemenskih utrdb Rupnikove linije, ki je potekala po nekdanji Rapalski meji. Z vrha je čudovit razgled na vse strani. Po okrepčilu v koči ali na klopeh pred njo, se bomo odpravili mimo malih jezerc v sedlu in naprej po lahkem grebenu, s katerega bomo gledali male vasice kakor iz letala. Na križišču bomo zapustili pot, ki se nadaljuje proti Soriški planini in se usmerili navzdol. Vmes si bomo spočili oči na čudovito zeleni planini Spodnji Jirn in pol ure pod njo dosegli Zgornje Danje. Tu nas bo pričakala makadamska cesta, katere konec smo srečali na prelazu Povden. Ostal nam bo le še daljši sprehod po njej, med katerim bomo nanizali vse omenjene vasice, si ogledali staro tirolsko zapuščino in v miru premleli spomin na nekdanje čase.
Prijazni in zgovorni domačini
Morda bomo spotoma srečali tudi kakšnega zanimivega domačina. Na splošno so ljudje zelo prijazni in radi spregovorijo z obiskovalci, zares ali tudi za hec. Nekoč sem stopil v vaško gostilno v Spodnjih Danjah in tam naletel na lokalnega lovca. Možakar je imel okoli vratu obešen nek grozno velik ruski daljnogled. Nisem se mogel zadržati in sem ga vprašal, če je težka optična naprava res tako dragocena, da je ne more odložiti na mizo. »Veš, tole je pa specialna zadeva. Ko sem zadnjič šel na ruševca, me je stal trofeje!« mi je rekel. Začudil sem se, kako je mogoče, da bi bil zaradi dobrega daljnogleda ob lovsko trofejo. Postregel mi je s krasno lovsko lažjo: »Čisto enostavno. Opazil sem ruševca na oddaljeni smreki, vzel daljnogled in ga pogledal skozenj. Vendar pa ima ta daljnogled tako močno povečavo, da veja na kateri je sedel, ni več zdržala ogromnega ptiča. Zlomila se je kot šibica, on pa se je splašil in odletel.«
Omenjena krožna pot nam bo vzela približno pet ur zmerne, tehnično nezahtevne hoje. V primeru, da je na južnih pobočjih še sneg, je pametneje če se na vrh odpravimo skozi dolino Razor, kar izleta ne podaljša.
Dušan Škodič
Zemljevid: Izletniška karta Škofjeloško in Cerkljansko hribovje,
1:50 000, Kod&Kam, ali Škofjeloško pogorje, 1:40 000, PZS
Krekova koča na Ratitovcu: http://www.pd-zelezniki.com/