Polet, Insider - Gregor Šket: Tomaž Jakofčič, prvi slovenski gorski vodnik, ki je vodil komercialno odpravo na Everest.

Aiguille du Midi ni navadna gondola. V Evropi se »zajla« samo na Klein Matterhorn vzpne tako visoko. A ta se z 2300 metrov nad morjem brez enega samega stebra dvigne do konice na skoraj 3800 metrov. Vsakič znova se sprašujem, kako jim je sploh uspel ta gradbeni podvig. Temu primeren je tudi jutranji vrvež na spodnji postaji. Scena je unikatna, predvsem pa povsem drugačna od tiste, ki jo poznamo z večine drugih smučišč. Jasno, kajti Chamonix je v svojem bistvu alpinistični kraj. Med poslušanjem mešanice vseh svetovnih jezikov se zazdi, da pravzaprav odmeva nekakšen esperanto, ki ga razumejo samo ljubitelji hribov, gora in narave. Pogled na to mednarodno druščino je slikovit, lahko bi ga razumel tudi kot modno revijo najnovejše »outdoor« opreme, a vse tako naravno, spontano, sproščeno ... Skoraj vsi so polno opremljeni s cepini, derezami, vrvmi, nahrbtniki. Nekateri, ker so resnično hudi in vse to potrebujejo, drugi, ker bi bili radi taki kot prvi in se jim vse skupaj zdi dobro.

V tej množici od sonca zagorelih in od vetra prepihanih obrazov se na lepem prikaže znan obraz. Najprej ne vem, kam bi ga dal. V naslednjem trenutku pa klikne. Seveda, Tomaž Jakofčič, s katerim sva se pred dvajsetimi leti mučila v gimnastični telovadnici Fakultete za šport. Nekako simultano sva ugotavljala, da je verjetnost zloma vratu med izvajanjem salte prevelika. Zato sva oba dokaj hitro pozabila na DIF. Medtem ko si je večina nekdanjih sošolcev poiskala službe v različnih osnovnih in srednjih šolah, kjer so jim rasli pivski trebuščki, je njega odneslo v svet. In to kako. Alpinizem je bila njegova velika strast. Ravno v prvem letniku na DIF je v Himalaji skoraj zmrznil in še danes ga na to avanturo spominja nekaj prstov na nogah, ki jih ni več, ki so preprosto ostali na gori. A to ga ni ustavilo. Le kako bi se odpovedal nečemu, kar imaš neizmerno rad. Ne gre, nikakor! Mravljinci so mi šli po hrbtu, ko mi je razlagal o Aljaski, kjer sta z dolgoletno partnerico in življenjsko sopotnico Tino Di Batista s helikopterja skočila v najhujšo zimsko divjino, pa o Himalaji in Patagoniji, narodnem parku Yosemite in El Capitanu ... Tudi ko je pripovedoval o Haute Route od Chamonixa do Zermatta sem poslušal z rdečimi ušesi. Najbolj pa, ko je govoril o Everestu. Lani je postal prvi Slovenec, ki je na najvišji vrh sveta vodil komercialno odpravo. Že nekaj let namreč dela za angleško agencijo Jagged Globe, ki je ena vodilnih na svetu.

V medijih ima tako imenovani komercialni alpinizem zelo negativen predznak. Zakaj je ta vrsta alpinizma tako sporna?
Alpinizem, sploh vrhunski, je bil še pred dvema desetletjema večinoma šport za peščico izbrancev, za ljudi, ki se jim je ob kombinaciji velike predanosti, podrejenosti vsega drugega, treninga in inteligence, uspelo uspešno soočiti z najvišjimi gorami sveta. Vsi ti vzponi so bili zaviti v tančico mistike, premikanja mej mogočega, romantiko ... In potem so nenadoma v ta svet lahko stopili tudi »navadni Zemljani« z dovolj denarja in drugačnim odnosom do tega športa. Verjetno se tu skriva razlog za negativni predznak ...

Vi ste kljub vsemu vrhunski alpinist s precej bogatim seznamom zahtevnih vzponov v Alpah, Himalaji, Patagoniji. Kako to, da ste se poleg tega odločili tudi za alpinistično vodništvo na najvišji ravni?
Ja, sem vrhunski športnik in kot tak zaposlen pri Policiji, ki sem ji zelo hvaležen za to. Vrhunski alpinizem, torej čim težje plezanje in trening, je še vedno moja prva obsesija. A v alpinizmu ni nobenih denarnih nagrad za dosežene rezultate, na drugi strani so alpinistične odprave in plezalna potovanja zelo draga in od nekod je pač treba dobiti denar za njihovo izvedbo. Za najbolj kakovostne cilje pride nekaj od matične Planinske zveze, večino pa je treba dobiti drugje. Za nabiranje sponzorjev sem imel vedno dve levi roki in tako se je samo ponudilo gorsko vodništvo, torej delo v okolju, ki mi je najbolj domače in sem v njem suveren. Kaj je lepšega kakor delati v gorah, voditi ljudi na zahtevne vzpone in turne smuke ter potem opazovati srečo in zadovoljstvo na njihovih obrazih ob doseženem cilju. Tako kot alpinistu kot gorskemu vodniku mi izziv pomenijo najvišje gore.

Kje je ta trg najbolj razvit?
Gorsko vodništvo je nekaj povsem običajnega v večini alpskih držav: Franciji, Švici, Italiji. Tisoče gorskih vodnikov si služi kruh izključno z vodenjem v gorah. Vodništvo v najvišje gore sveta pa je najbolj razvito v ZDA, Veliki Britaniji in Nemčiji, kjer je tudi največ tovrstnih podjetj in agencij.

Vi že nekaj let sodelujete z angleško agencijo Jagged Globe. Katere so najbolj priljubljene ture in odprave?
Da ne bo pomote. Najraje delam s slovenskimi klienti oz. gosti. Vedno se je lepše zabavati in uživati v gorah ob slovenskem jeziku. V zadnjih letih tako poskušam povečati število ljudi, ki hodijo v gore z menoj in s Slovensko gorniško šolo, ki sem jo ustanovil z nekaj prijatelji. Gradim predvsem na ponudbi turnega smučanja v Alpah.

A predvsem za najvišje gore in poletne vzpone v Alpah se »prodajam« nekaj angleškim agencijam. Jagged Globe je ena največjih gorniških agencij na svetu. Na programu imajo na leto okoli štirideset odprav po vsem svetu. Poleg tega še enkrat toliko različnih plezalnih tečajev v Alpah ali Angliji. Že več kot petnajst let pokrivajo ves spekter, od začetnih tečajev gorništva in plezanja do vzponov na Everest.

Vas kolegi alpinisti zaradi vaše dejavnosti gledajo postrani, vam pravijo komercialist?
Prijatelji vedo, da sem še vedno enak, da še vedno ne morem brez plezanja kot športa in da še vedno vem, kaj je pravi alpinizem. Kaj si mislijo drugi, pa me niti ne zanima.

Kako je z okoljevarstvenim vidikom komercialnega alpinizma? Menda vam očitajo, da onesnažujete Alpe in Himalajo?
Ti očitki so sicer še vedno pogosti, a so daleč od resnice. Če kdo, potem gorski vodniki vedno opozarjamo vse okoli nas na spoštovanje gorske narave tako v Alpah kot tudi najvišjih gorah sveta. Naj za ilustracijo povem, da smo na Everestu nad višino 7000 metrov veliko potrebo opravljali v posebne vrečke, ki so jih potem nosači odnesli v dolino. Se lahko javi alpinist, ki je v času nekomercialnega alpinizma kot član katere od »pravih« alpinističnih odprav počel kaj takega? Od leta 1995 sem bil na petnajstih strogo alpinističnih odpravah po svetu, vedno smo skrbeli za okolje, a tako »komplicirali« nismo nikoli. Če česa ne morete očitati komercialnim odpravam, je to skrb za okolje.

Lani ste postali prvi Slovenec, ki je pripeljal stranke na komercialni odpravi na vrh Everesta. Hkrati je bil to tudi vaš osebni prvenec na strehi sveta. Kaj za vas pomeni ta izkušnja?
Predvsem izjemno vodniško izkušnjo. Več kot dvomesečno bivanje v okolju, ki povsem razkrije človekove značajske lastnosti, je bilo res dobra šola. Tudi skrb za kliente v tako surovem okolju je bila neka nova razsežnost.

Everest alpinistično ne velja več za največji izziv, vseeno pa je osvojiti najvišjo točko planeta verjetno nekaj posebnega?
Res je, osvojitev Everesta po normalni smeri z uporabo dodatnega kisika in v odpravarskem slogu z alpinistično-športnega vidika ne kotira več visoko. Seveda sem bil kljub dokaj dolgemu seznamu mnogo težjih vzponov zelo razburjen zaradi pričakovanja vrha, saj je bil to moj prvi vzpon na Everest. In bilo je neznansko lepo! Vrh res sega v vesolje!

Kaj vse se je spremenilo v zadnjih desetih letih, odkar je Jon Krakauer napisal knjigo o komercialnem vzponu na Everest?
Pravzaprav ne veliko, povečala se je skrb za okolje in boljše so vremenske napovedi, ki preprečujejo presenečenja zaradi vremenskih sprememb.

Koliko stane sodelovanje v taki odpravi?
Udeležba na komercialnih odpravah višjega kakovostnega razreda stane okoli štirideset tisoč evrov. V to je vključena najboljša oskrba v bazi in na gori.

Kdo so ljudje, ki si to lahko privoščijo? Če se ne motim, ste te posebneže prav vi imenovali ekstremni turisti?
Ja, nekje sem to omenil, a ne v slabem pomenu besede. Na naši odpravi so bili ljudje, ki se ne ukvarjajo niti z alpinizmom niti z rednim gorništvom oz. planinarjenjem, ki je tako običajno pri nas. Bili so torej avanturisti, ekstremni turisti. Ljudje, ki svoj dopust vsako leto preživijo na kaki odpravi, pred katero pa seveda obilno trenirajo, tečejo in kolesarijo. Vsi so dokaj premožni, a nihče ni super bogataš. Moji trije so bili računalničar, borzni posrednik in profesorica telovadbe. Nič spektakularnega, torej.

Kako preverite, ali so vaši klienti psihično in fizično dovolj usposobljeni za takšne podvige?
Za udeležbo morajo seveda izpolnjevati določene pogoje, med katere spada tudi že opravljen vzpon na vrh, visok najmanj 6500 metrov. Vse drugo se pokaže med procesom aklimatizacije. Kar nekaj klientov je odšlo domov pred finalnim delom odprave. Nekateri so se ustrašili, nekateri so ugotovili, da niso dovolj pripravljeni, nekateri so zboleli. Od trinajstih udeležencev jih je osem prišlo do zadnjega tabora na višini 7922 metrov in samo šest od njih jih je prišlo na vrh.

V Krakauerjevi knjigi je sodelovala tudi neka ženska, ki so ji v bazni tabor pripeljali najnovejše modne revije, šerpa pa jo je dobesedno nesel na vrh. Se še vedno dogaja kaj takega?
V glavnem ne. Tu in tam pa se še vedno najde kak posebnež, ki si privošči nadstandard. Lani je bil to angleški pustolovec, pisatelj sir Ranulph Fiennes. Možakar, star okoli 65 let in z dvojnim »bypassom«, si je na gori privoščil kisik že v nižjih nadstropjih, obilnejše spremstvo in polet iz baze v dolino.

Ste imeli kdaj kakšno zelo zoprno izkušnjo?
Ne, sploh ne. V baznem taboru in na gori je vladalo izredno prijetno in družabno razpoloženje. Odprave so se obiskovale med seboj in si pomagale. Na vsej odpravi nisem imel niti ene zoprne ali slabe izkušnje, razen kratkotrajne driske, ki sem jo dobil na pohodu do baze J.

Kakšne so v teh skrajnih razmerah odgovornosti vodnika?
Takšne kot kjer koli drugje, na primer v Alpah. Nadmorska višina in težje razmere vodnika ne odrešujejo odgovornosti.

V alpinističnem svetu zdaj buri duhove trinajstletni Jordan Romero, ki je pravkar postal najmlajši človek, ki je osvojil Everest. Mnogi so prepričani, da bi morali določiti minimalno starost za tako skrajne podvige. Kakšno je vaše mnenje?
Jordan Romero je pred nekaj dnevi uspešno prišel na vrh Mt. Everesta. Tam je bil z očetom in njegovo partnerico, z obema izkušenima alpinistoma in še nekaj izkušenimi šerpami. Ali naj solim pamet njegovemu očetu, kaj naj počne s svojim sinom? Jordan je plezal na vrh z dodatnim kisikom, smer je bila opremljena z vrvmi in višinskimi tabori, torej kolikor se da varno. Mislim, da je ta vzpon Jordanu pustil precej manj slabega, če sploh kaj, kakor npr. alkohol, cigarete in še kaj drugega, ki jih nekateri Jordanovi vrstniki že uživajo.

Ali kljub temu, da ste skoraj pol leta po svetu, da zime preživljate večinoma v Chamonixu, ki velja za svetovno alpinistično meko, še vedno najdete čas in plezate zase, za svojo dušo, za svoj užitek. Kakšni so vaši letošnji načrti?
Seveda, kolikor se le da, treniram in plezam. Še vedno sanjarim o svojih ciljih. Sicer je težko vse uskladiti, še posebno zdaj, ko imava s Tino (Di Batista, tudi vrhunska alpinistka) devetmesečno hčerko Ulo. Ker bi rad čim več časa preživel z njima, sem si našel atraktivne cilje tudi bliže doma, v naših in evropskih gorah. Na srečo lahko s Tino ambicije velikokrat tudi združiva. Ula je »morala« tako v svojem kratkem življenju že dvakrat z nama na večtedensko plezanje na grški otok Kalymnos, pozimi pa v Chamonix. In še kam bo morala ...

Zdaj je pred nami poletna sezona, ki jo bomo preživeli v Chamonixu. Če bo vreme dobro, upam na kak dober vzpon v granitnih stenah Mont Blanca. Za pozno jesen pa še kolebam med bolj oddaljenimi stenami v Amerike ali Patagonije. Bomo videli!

Gregor Šket,
Foto Blaž Samec