MLADINA - Jure Trampuš: Kako je Kučan na Kredarici Bajuku ukradel planinsko zmago.
Pri Aljaževem stolpu, na samem vrhu slovenstva, že nekaj časa dan za dnem Tomaž prodaja pijačo. Pivo, multi-solo, redbull, pač stvari, ki utrujenemu planincu razjasnijo dan. Tomaž ne prodaja le pijače, za pultom ima tudi nogavice, pa majice, celo diplomo o veličastnem dosežku planinskega slehernika je za nekaj drobiža pripravljen napisati. Svoj triglavski vsakdan opravlja že nekaj let. Zato pozna vse sezonske goste, Čehe, Hrvate, Štajerce, ti so baje najbolj žejni, in tudi politike. "Kučan je bil že nekajkrat tukaj, pa tudi Janše se spomnim," je rekel nekoliko skrivnostno, ko sem ga z novinarskimi kolegi povprašali o zmagovalcih Triglava. "Ja, Drnovška pa ni bilo, poznam pa njegove bodyguarde." Ura je bila okoli enajste in dobra peterica novinarjev je utrujeno počivala po nečloveškem vzponu. Vzpon pravzaprav ni bil zares nečloveški, novinarji smo naskok na Triglav začeli šele na Kredarici, do tja pa nas je pripeljal vitek helikopter, ki ga je prijazno počastila Nova Slovenija. Zmagovita stranka evropskih volitev je namreč na vrhu Slovenije pripravila srečanje ob četrti obletnici svojega rojstva. Julijske Alpe so bile za takšen dogodek seveda pripravne, tako metaforično kot domoljubno. Triglav kot simbol vrha, simbol tako želene jesenske zmage. In Triglav kot jedro slovenstva, axsis mundi dežele na sončni strani Alp.
Stranko, ki je na evropskih volitvah osmešila glavne favorite, pa je kljub prekopirani manifestaciji - politične naskoke Triglava si je z vrhom na vrhu izmislil že bivši predsednik, pa tudi Janševa SDS, če nekdanjih rekordov delavskih sindikatov in tisočerih žensk sploh ne omenjam - malce zaneslo. Žlahtna krščansko-ljudska stranka ima sicer vdano volilno telo, ki pa vsaj v velikem povprečju ni sestavljena iz posameznikov, ki bi ob četrtkih za šalo naskakovali Triglav. In če bi si stranka res zaželela množičnosti, kakor je resignirano pripomnil eden izmed njenih članov, bi bilo bolje podobne prireditve organizirati v dolini, dostopni tudi za večino starejših simpatizerjev.
Velika zmaga za malega človeka
Kakorkoli že, NSi je prišla na Kredarico v najsijajnejši zasedbi, no, nanjo je pravzaprav prisopihal le njen kapetan Andrej Bajuk, večji del prve ekipe pa je ostal doma. Manjkala je evropska poslanka, manjkala je tudi prva zvezda nedavnih volitev Alojz Peterle, ki je obljubil prelet z letalom, vendar naj bi ga preplašili oblaki okoli najvišjega očaka. V dolini je ostal tudi zmeraj jezni parlamentarec Drobnič, ker naj bi ga je dan pred spopadom z neusmiljeno Kalvarijo zagrabilo v križu. Od poslanske posadke je Bajuka bodril vsaj Alojz Sok, zato pa so bili bolj številčni pri Mladi Sloveniji, jutrišnjem upu žlahtnega konzervativizma na Slovenskem, ki se je zbora na Kredarici udeležil skorajda v celoti.
Zagnani Bajuk si je za vzpon na Kredarico omislil gorskega vodnika. Kot je odkritosrčno priznal tudi sam, je to bilo seveda logično. "Če bi v Sloveniji odraščal, bi že bil večkrat gor."
Politik v zgodnjih šestdesetih je pač bolj vajen mestnih gričev in okoliških sprehajališč kot pa prave trde skale, plazečega se melišča in jeklenih vrvi. A vendar mu je uspelo, in še preden je Bajuk, ves utrujen in razmršen od vzpona, po svojem grlu spustil prvi požirek planinske kačje sline, je sopihajoče priznal, da je bila pot "dolga in strma, a da smo na koncu le prišli". Vztrajni Andrej je za predvolilni vzpon iz pokljuške vojašnice do 2515 metrov nadmorske višine, kar je zavidljivih 1000 in še nekaj metrov višinskega skoka, potreboval sedem ur. Planinski vodniki nas učijo, da se za ta vzpon ponavadi porabi kakšnih pet ur, a Bajukov časovni izkupiček je za človeka, ki je navajen parlamentarnih prerekanj, malo manj pa strmih melišč, soliden rezultat. "Hodili smo v počasnem in enakomernem tempu, brez večjih težav," je Bajuka pohvalil njegov vodič. "Na Kredarico smo prišli točno, po načrtih, na enem izpostavljenem delu pa sem Bajuka tudi zavaroval, a bolj zaradi občutka samozavesti."
Jesenska zmaga
Kljub temu da se na Kredarici ni ravno trlo simpatizerjev NSi, vseh skupaj jih je bilo manj kot sto, pa je Bajukov gorniški podvig pričakal zven zvonov iz cerkve Marije Snežne. Iz kapele na Kredarici, kjer je na steno obešen tudi bogec Polančevega ata, enega izmed Bajukovih prednikov. Prvaka NSi je pričakala skupinica premrzlih privržencev. Avgustovsko sonce so namreč v zgodnjem popoldnevu napadle meglice, ki jih je jugovzhodnik gnal prek Konjskega sedla in Kredarice, tja dol proti Vratom. Bajuka vremenske motnje niso motile. "Tale zadnji del bi bil v soncu veliko hujši, kot je bil sedaj," je rekel pred zbranimi privrženci in še ves utrujen nadaljeval svoj improvizirani političen govor. Bil je preveč utrujen, da bi bil res dolg. "Če smo na evropskih volitvah presenetili, bomo na jesenskih volitvah presenetili še enkrat. In najbolj bo presenečen Niko Toš in njegove javnomnenjske ankete." Omemba domnevnega prikrojevalca volilnih napovedi je vzradostila Bajukove podpornike. Toš je Novi Sloveniji trn v peti že od nesrečne vladne avanture, ko je Alenka Paulin prekinila vladno pogodbo s Centrom za raziskavo javnega mnenja. "Ko sem hodil sem gor, so mi povedali, da je tukaj celo hrib, ki se imenuje Toš." Bajuk svojih prijateljev ni razumel. Nad Krmo je res trebušasti Tosc, ki pa nikakor ni povezan z Nikom Tošem, tem javnomnenjskim gurujem za rdečo zaveso FDV-jevskih zarot. "Vesel sem, da četrto obletnico praznujemo na vrhu, kamor tudi spadamo. Triglav je bil za Slovence zmeraj osrednja, močna stvar. Danes smo na vrhu in pričakujem, da bomo na vrhu tudi jeseni." Z lastnim planinskim dosežkom zadovoljen Bajuk je pozneje priznal, da mu je bil vzpon na Kredarico velik izziv, da pa bo Triglav raje prepustil za naslednje leto. "Danes sem priplezal do sem, prihodnjo leto pa me čaka še vrh Triglava." Njegov gorski vodič je sicer povedal, da bi ga lahko z opremo spravil tudi na vrh, a za prvaka NSi je bilo letos resnega planinarjenja dovolj.
In politika? Poleg optimizma je ni bilo veliko, ljudi, ki so z Bajukom prilezli tako visoko, visoka politika pravzaprav ni zanimala. V protokolarnem govoru je niso pogrešali, se pa je Bajuk pozneje razkril novinarjem. "Rop me je med posvetovanjem o novem komisarju, med to parodijo, vprašal, ali bi se bil po volitvah pripravljen pogajati, da bi sami stopili v vlado, se pravi brez SDS. Rekel sem mu, da NSi ni pripravljena prevzeti vloge nekakšne maske za demokratičen videz LDS, kot se po vsakih volitvah zgodi z eno od demokratičnih strank. NSi ni pripravljena stopiti v nobeno vlado, kjer Koalicija Slovenija ne bo imela večine." Jasno bi se Bajuk počutil "zelo slabo", če bi ga jeseni zapustila prijateljska SDS in skupaj z LDS oblikovala novo vlado.
Rojeni hribolazec
Priložnostna obletnica se je izpela v družinskem slogu, s čajem, ki je bil uradno brez ruma, saj "nikoli ne veš, kje te lahko čaka Keber". Grizljalo se je pecivo, ki ga je delil neutrudni strankin podmladek. Lider triglavske se je vseskozi po ljudsko šalil, a videlo se je, da so tistega dne strme vesine izpod Kredarice zahtevale svoje. Po popoldnevu, ko so se meglice že toliko razbohotile, da bi jih lahko poimenovali oblak, je prišel večer in z njim tri pesniške obletnice z družino Kuntner. Spomnili so se Maistra, Kosovela in Kocbeka, zraven pa je priletel še goriški slavček Gregorčič in Menart. Kljub kulturnemu večeru pa so bili NSi-jevci malce nestrpni. Iz doline se je namreč razširila vest, da se na Triglav odpravlja Milan Kučan in da je zraven vzel tudi evropskega Erwana Fouereja. Nekdanji predsednik se je namenil na petkovo slovesnost ob Abrahamu meteorološke postaje, ki ji te dni sicer grozi, da jo bo država temeljito spremenila, namesto dežurnih meteorologov naj bi na Kredarici zavladali stroji.
Kučan je zvečer, sredi megle, na pol inkognito prišel do koče, smuknil skozi zadnja vrata in se ves čil in svež pojavil na priložnostnem kulturnem programu. Za isto pot kot Bajuk je Kučan potreboval dobri dve uri manj. V nasprotju z Andrejem je Milan reden sin planin, na Triglavu, ki ga je opozicijski prvak letos raje izpustil, je bil tolikokrat, da se ne spomni niti sam. "Jaz sem že star človek, ne vem, kolikokrat sem bil na vrhu Triglav, jutri bo drugi vzpon letos, če zimskega vzpona ne štejem." Bajuka prihod nekdanjega predsednika ni ravno razveselil, če ne drugače, je Kučan, ki kot kakšen planinski kozel brez težav naskakuje slovenske dvatisočake, s svojim prihodom Bajuku odvzel malo planinskega sijaja. V koči je ob predstavljanju gostov Bajuka sicer doletel bistveno bolj močen aplavz kot pa Kučana, a razlika je bila tolikšna, da se je zdela prisiljena. In ko sta si pozneje oba politika mimogrede tudi segla v roke, je bil stisk bolj protokolaren kot pa iskren. Daljšega ali vsaj prijaznega pogovora med akterjema ni bilo. Kučan jo je naslednji dan skupaj s Fouerejem mahnil še do Aljaževega stolpa, Bajuk pa si je za pot v dolino izbral helikopter.
Prisiljeno soočenje med kontinuiteto in diskontinuiteto pa ni bilo edino, ki se je dogodilo na triglavskem pogorju. Na Triglav se je minuli teden odpravil tudi Janša in njegov SDS. "Ali mislite, da z Janšem hodiva skupaj tudi na stranišče?" je Bajuk komentiral vprašanje, zakaj se je NSi odpravila na Triglav, če to počne tudi prijateljsko-tekmovalna SDS. "Kar zapišite, da me nič ne moti, če gre Janša pojutrišnjem na Triglav. Ne moti me, če bo on gor, saj bom jaz prvi." Zmagovalec Kredarice si je tukaj povoščil mali lapsus, morda je bil Bajuk res prvi na Kredarici, a Janša je za razliko od njega že nekajkrat obiskal Aljažev stolp.
Konec tedna se je na Triglavu torej kar trlo politikov, NSi je Kredarico osvojila le nekaj dni pred invazijo SDS, poleg tega pa se je neugodno srečala še z jeklenim Kučanom. Politično osvajanje planin je torej nekaj povsem običajnega, kadar se tega posla politiki lotijo zaradi lastnega veselja, je tudi simpatično. A nekaj drugega je, če na vrhu Slovenije zganjajo politično propagando, pa čeprav se je slovenska zavest oblikovala tudi z osvajanjem vrhov. Planinarjenje s politiko nima ravno velike zveze, še planinske kavke, ki jadrajo v okolici vrhov, so tam gori bolj zanimive kot politične zgodbe iz dolinskega vsakdana.
Jure Trampuš