Silvo Baznik: Lepa noč z zadnjim krajcem me je spremila z doma, ko se vozim proti Gorenjski in izhodišču današnje ture, Ljubelju.
Tu se preobujem in ko stopam po trati smučišča že prvi sončni žarki pobožajo vrhove Begunjske Vrtače.
Jutranji hlad se izgubi, ko telo začne koristiti energijo jutranjega zajtrka. Na Zelenici roma jopič v nahrbtnik a rokavice in kapa ostanejo na svojem mestu. Korak za korakom stopam po markirani poti a kmalu jo zapustim in stopim po stezici v Suho ruševje. Danes bi temu delu gora lahko rekli Zeleno ruševje, toliko ga je. Dohitim pohodnika. Pozdraviva se. Ko stopim s stezice v ruševje, se brž vrnem nazaj in nadaljujem še nekaj časa po potki, da pridem pod vzhodna melišča Vrtače. Vzpenjam se, iščem prehode in z nekaj plezanja sem na jugovzhodnem grebenu. Kakšni pogledi, brž naredim kopico posnetkov. Že vem, da me doma čaka večurno urejanje fotografij, kar je tudi eden od čarov današnje ture. Z grebena se spustim v grapo in navzgor na naslednji greben. Pogledujem in se skušam spomniti, kje sem hodil pred leti s prijateljem. Danes ga ni z menoj. Bolezen mu tega ne dovoli. Malce po grebenu in spust v naslednji graben. Prečkam, ko prileti kamen in drugi in tretji. Hitro se poberem naprej, na varno. Nad menoj so verjetno gamsi, ki so sprožili mali plaz kamenja. Zopet se vzpenjam in pogledam preko grebena v naslednjo strmino. Glej, dva gamsa, tista nepridiprava, ki sta mi poslala kameni pozdrav. Hitro vzamem fotoaparat a slikam le enega, drugi je že na drugi strani. Še zadnji vzpon in sem na predvrhu Vrtače.
Ko počivam, hranim ptice in fotografiram, pridejo po istem grebenu pohodniki, ki nadaljujejo na glavni vrh. Tako imam mir in čez čas se odpravim na glavni vrh gore, od koder po zahodnem grebenu nadaljujem svojo pot v smeri najvišjega vrha Karavank. Nanj danes ne grem, zato stopam le na vrhove grebena in nato navzdol proti drugemu današnjemu cilju. Srečujem popotnike, ki žele užiti sončne žarke lepega dne. Spodaj na sedelcu pod pobočjem Vrtače je klopca a se zopet vzpenjam. Tokrat grem v senco gore in tla so še vedno spolzka od jutranje rose. Pri sestopu bom moral biti previden, si rečem. Navzgor, navzgor in sem na vrhu lepega razglednika. Sem na Srednjem vrhu, od koder so najlepši razgledi na Stol, Vrtačo, Zelenico, Smokuško planino, Begunjščico in še bi lahko našteval. Tokrat si vzamem čas zase. Sonce lepo greje in srajca je že suha. Fotoaparat kar noče iz roke, naredim kopico fotografij. Še hrana in pijača roma iz nahrbtnika in užitek je popoln.
Previdno stopam navzdol z gore do klopce, ki sta jo zasedli mladenki, katerih glasova sem slišal že tam gori. Pozdravim in grem navzdol proti Smokuški planini. Je pa hladno v senci in šele spodaj, tik nad planino zopet stopim na sončno pobočje. Držim se levo in stopam sprva po kolovozu, nato malce po svoje in glej, med travo raste in cveti poletni svišč. Srce zaigra, ko ugledam to lepoto. Škloc in še enkrat, da bom doma občudoval redek primerek cveta v novembru.
Stopam nad planino in dosežem Zelenico. Tu na soncu poležavajo kot martinčki popotniki a sonce se pomika za greben Begunjščice in dom na Zelenici je že v senci, v kateri nadaljujem proti jutranjemu izhodišču,
Še enkrat zamenjam obutev, popijem čaj iz čuturice in se odpeljem domov.