Štefan Kališnik: Ponesrečenec je visel na vrvi pod spodnjo previsno polico. Skalna gora nad njim je molčala.
Študent Adam Dretnik in ključavničar Peter Vrhovnik nista mogla do njega od spodaj. Lezla sta povprek pod steno. Sonce je parilo skale in preprogo ruševja pod njimi.
»Presekati bova morala vrv,« je rekel Adam na polici.
»Ni druge pomoči.« Polica je bila široka za nekaj stopal. Ponesrečenčeva vrv je bila napeta kot rezilo.
»Ne,« je rekel Peter.
»Mrtev je. Padel bo v ruševje,« je rekel Adam.
»Tako se ne dela,« je rekel Peter.
»Če ne gre drugače, se dela tudi tako,« je dejal Adam.
»Nisva še poskusila,« je dejal Peter.
Nad meliščem se je drl krokar.
»Odletela bova,« je dejal Adam. »S tem ne bi bilo nikomur pomagano.«
»Zvlekla ga bova gor,« je dejal Peter.
»Dobro, zvlekla ga bova,« je rekel Adam. Čez eno uro, ko je bilo melišče že blizu, je spet zasopel, da ga bosta izvlekla. Od napora so mu klecala kolena, v dlani ga je rezala vrv in boleli so ga členki. S težko sapo in v preznojenih jopičih, ki sta se jima lepila na telo, sta prinesla ponesrečenca na melišče. Sedla sta in molče gledala mrliča. Strnjena kri mu je zlepila šop las. Iz ustnega kota mu je teklo in na rokah, pomodrelih, ker so dolgo visele negibne, je bila strnjena kri. Potem je segel Peter v prsni žepek ponesrečenčeve križaste srajce. Izvlekel je izkaznico.
»Janko,« je rekel. »Dvaindvajset let je bil star.«
Na sliki je bil kodrolas in nasrnejan fant. Adam se je odkašljal in dejal tiho: »Nič več ne bo lezel tako neprevidno.«
Na nosilih sta ga prepasala. Potem sta se eno uro molče krivila vsak na enem koncu nosil. Zadevala sta s členki v obpotne skale in se zaletavala med kamni. Na presuku sta se ustavila. Ozrla sta se v ubijalsko goro.
»Je težko?« je vprašal Peter.
»Čudim se ti,« je rekel Adam. »Po kilogramih te je dvakrat manj kot mene, pa se mi zdi, da nosiš laže kot jaz.«
Drobni Peter je spet prijel nosila.
Čez pol ure, ko sta spet počivala, je rekel Adam: »Ali ni čudno? Mrtev je, nič se mu ne mudi, pa tako
hitiva z njim.«
»Težko zmaguješ?«
»Ne pravim zato.«
Goro je zakril gozd. Ni več tako pripekalo. Vseeno je znoj silil v oči in v usta ter tekel po hrbtnem žlebu. Nosila so nategovala roke in ramena do rezajoče bolečine in jermen je krivil tilnik in ga pritiskal kot primož. Nosila sta navzdol že dve uri in pol. Sprva sta počivala vsake četrt ure, potem pa na pet minut. Kadar sta obstala, sta oba padla na tla. Z glasnimi vdihi sta lovila sapo.
»Tako pa še nisem trpel,« je dejal Adam.
»Nisi še nikoli nosil z gora?«
»Samo vadil sem se v tečaju,« je rekel Adam. Nosila sta še pol ure. Na drugem presuku se je odprla
pred njima dolina. Med smrekavimi hribi se je vijugala cesta in na koncu pod njima se je ozka dolina
odebelila. Tam je bil turistični dom. Videti je bilo, ko da se je zarila kača med ruše.
Zdaj je Peter začel hoditi počasneje.
»Tudi tebe je zmagalo,« je rekel Adam. Peter ni odgovoril.
Vročina je bila zdaj bolj pekoča, čeprav se je sonce nagibalo že na večer. To je bilo že dolinsko sonce. Dišalo je po smrekovi smoli in v zraku so brenčali črmlji. Ob potoku med izlizanimi skalami sta bila v dolini.
Legla sta na breg in pila, sloneča s komolci v vodi. Adam je žlampal s stokanjem.
»Malo ga bova uredila,« je rekel Peter. Premaknila sta nosila k vodi. Mrliču sta odvezala roke. Najprej sta mu zmila strnjeno kri z rok. Potem mu je Peter spral glavo in ga počesal. Umila sta mu obraz, vrat in prsi.
...
»Vsak po svoje,« je rekel Peter. Segel je po vrvi in nahrbtniku.
»Koliko je do Preseka?« je vprašal izza sosednje mize letoviščar.
»Tri ure,« je rekla oskrbnica. Peter je medtem vstal in zakoračil proti gozdiču. Spotoma si je popravljal nahrbtnik. Po desetih metrih se je ozrl.
»No,« je rekel.
»Seveda,« je vzdihnil Adam in vstal. Vzel je nahrbtnik in z drsajočimi koraki stopil za Petrom.
»Gresta na Presek zdajle na noč?« je vprašal letoviščar.
»Seveda,« je rekla oskrbnica.