Gorenjski glas - Jelena Justin: Sv. Jošt (849 m) - Vzpetina nad Kranjem, ki je idealen za vsakodnevni trening in vzdrževanje kondicije. No, za marsikoga je vzpon na ta kucelj za trening lahko že pravi podvig, ali pa vsaj odskočna deska, da mu hribi prirastejo k srcu.
Sveti Jošt nad Kranjem vsak dan, ne glede na to, kakšno je vreme, obišče ogromno ljudi. Prevladujejo seveda tisti vsakodnevni, ki na njegovih strminah nabirajo kondicijo za daljše in težje vzpone. Meni je sicer dolgočasno ves čas hoditi po eni in isti poti, zato sem kmalu odkrila še eno pot na Jošta, ki je malce daljša, predvsem pa skoraj neobljudena, zato vzpon poteka v tišini s samim seboj.
Iz Kranja se zapeljemo proti Besnici. Na koncu Spodnje Besnice, tik pred šolo, ki je na naši desni strani, zavijemo levo proti ribogojnici. Pred prvo hišo zavijemo desno in po dobrih 100 metrih se asfalt konča. Nadaljujemo po makadamu proti Mohorjevi bajti. Peljemo mimo ribogojnice in lovske koče, nato pa sledi spomenik, kjer lahko parkiramo, a jaz predlagam, da se peljemo še malce dlje. Na razpotju poti gremo levo. Ob cesti vidimo nekaj mest za piknik, ko pa pridemo do travnika, zavijemo levo in na njem parkiramo. Ja, to je eden od znanih piknik placov v Besnici. Po levem delu travnika se povzpnemo v gozd in že smo na kolovozni poti, ki ji sledimo proti severovzhodu oz. kar naravnost navzgor. Na tem delu poti ni nobene markacije, a ker vemo, kje je Jošt, ni strahu, da bi se izgubili. Kolovoz malce višje zavije levo in se zoži, tako da je le še steza. Prečimo še en kolovoz, kjer je običajno blato, v teh mrzlih dneh pa led. Steza se malce spusti in se spet vzpne; in glej ga zlomka, že smo na markirani poti, ki pelje na Jošta. Zavijemo desno in sledimo markacijam. Pot se najprej zlagoma vzpenja, potem pa sledi strm vzpon med smrekami in koreninami, kar nas pripelje na še en delovni kolovoz. Nadaljujemo levo. Pot je še vedno strma. Ko se zravna, smo na sedlu in se obrnemo levo. Na naši desni je pot, ki se spušča navzdol, vendar mi moramo pridobiti na višini, zato gremo po levi poti, ki nekaj deset metrov višje zavije desno v gozd in se še enkrat obrne izrazito desno. Ko pridemo do roba gozda, se nam pokaže Joštov sosed Špičasti hrib. Nadaljujemo naravnost, po ozki stezi, ki zlagoma pridobiva na višini. Višje se priključimo poti, ki prihaja s Špičastega hriba. Čaka nas še zadnji del strmega vzpona mimo vodnega zavetja in že smo na zadnjem, strmem ovinku asfaltirane ceste, ki pelje na Jošta. Prečimo cesto in se preko travnika povzpnemo na vrh. Sestopimo po poti vzpona, lahko pa sestopimo tudi po tisti desni poti, ki smo jo videli na sedlu in je izgubljala na višini. Kolovoz, mestoma precej hudourniški in zaraščen, nas bo pripeljal do makadamske ceste, kjer zavijemo desno in potem kar po njej vse do travnika, kjer nas čaka jekleni konjiček.
Razlog, da ljudje tako množično obiskujemo Jošta, verjetno tiči v preteklosti, ko je bil Jošt nad Kranjem znamenita romarska pot. Sv. Jošt je namreč zavetnik romarjev, zato je cerkev na vrhu vzpetine od nekdaj privabljala romarje od blizu in daleč. Največ zaslug za tak razcvet božje poti je imel duhovnik Simon Vačavnik. Med leti 1741 in 1765 je bil rektor cerkve. Njegovo največje delo so bile svete stopnice. Da bi dobil vse potrebno zanje, je moral kar dvakrat v Rim. Izprosil je posebne privilegije in odpustke, kar je k sv. Joštu privabljalo še več romarjev. V cerkvi je znamenit tudi veliki zvon, na katerem so vgravirani Prešernovi verzi, ulit pa je bil iz turških topov, zaplenjenih v bitki na Peloponezu leta 1827. Z Joštom pa je povezan še en slovenski literat, saj je v cerkvi svoje čase duhovniško službo opravljal tudi Fran Saleški Finžgar.
Naj vam ob koncu leta voščim predvsem srečno, zdravo, z varnim, trdnim korakom v 2012.
Nadmorska višina: 849 m
Višinska razlika: 400 m
Trajanje: 1 ura in 45 minut
Zahtevnost: 2 zvezdici
Jelena Justin