Polet, Neprijetna resnica - Blaž Repe: ... Ljudje smo nagnjeni k poveličevanju in izpostavljanju najboljšega, največjega in najpomembnejšega.
Vsega je kriv Michael Jordan
Zrak v prsteh
Blaž Repe: Sedim sredi noči in gledam finale košarkarske lige NBA. Delam družbo Nicholsonu, Hoffmanu, Aguileri, Kiedisu in Fleaju.
Ljudje smo nagnjeni k poveličevanju in izpostavljanju najboljšega, največjega in najpomembnejšega. Poslušajte naše politike, ko v živo na televiziji utemeljujejo svoje argumente. »Treba se je zavedati najpomembnejšega!« To je eden zelo pogostih stavkov. Drugo, kaj šele nasprotno po njihovem sploh ne obstaja. Za politiko je le svet črno-belih ekstremov, na čemer so pripravljeni vztrajati tudi do bridkega konca. Včasih se skoraj ujamem v isto past, ko študentom razlagam stvari iz narave in je treba z nečim začeti. S čim? Z najpomembnejšim? Za rastline je najpomembnejša svetloba. A voda je kaj manj pomembna? Prsti? V naravi vse deluje kot ena velika ekipa. Prav mušketirsko. Vsi za enega, eden za vse. Čisto vse je pomembno in čisto vsak posameznik je nepogrešljiv delček naravnega mozaika.
Ena takšnih sestavin je tudi zrak v prsteh. Čeprav ni nikoli prvi, ko obravnavamo sestavine v prsteh, ker ga je razmeroma malo. A je zelo pomemben. Narobe, je nepogrešljiv!. Zrak spada med najbolj dinamične sestavine, saj se najhitreje giblje in tudi spreminja. Skupaj z vodo je v porah in sta si v obratnem sorazmerju. Več ko je zraka, manj je vode in obratno. Skupaj z vodo v povprečnih prsteh zavzemata okoli 50 odstotkov prostornine. Razmerje med njima se spreminja vsak dan. Dlje ko smo od zadnjega deževja in večje kot so pore, več bo zraka. Izvor zraka v prsteh so zračna atmosfera in plini, ki nastajajo pri kemično-bioloških procesih. Je pa njegova sestava drugačna. Delež kisika se z globino hitro zmanjšuje in se z dvajsetih odstotkov spusti na skromne štiri odstotke. Obratno je z ogljikovim dioksidom, ki ga je v atmosferi slaba polovica, z globino pa naraste na pet odstotkov. Tretja je vodna para. V prsteh vlada vedno visoka, nad petindevetdesetodstotna zasičenost z vodnimi hlapi. Razlogi za to so zelo preprosti. Voda je vedno prisotna, tudi ob suši. In ker v prsteh ni vetra, se para zgolj nabira do polne zasičenosti. Deleža O2 in CO2 sta zamenjana zaradi odsotnosti fotosinteze in z močno prevlado dihanja korenin in mikroorganizmov. Veliko kisika se porabi tudi za oksidacijo, še posebno železa. Po tej logiki bi moralo kisika prej ali slej zmanjkati, ogljikov dioksid pa bi moral popolnoma prevladati. Seveda narava poskrbi tudi zato. Proces se imenuje aera cija ali zračenje (o čemer smo na teh straneh že pisali decembra lani).
»Svež« zrak sam od sebe vstopa v prsti oziroma se meša po različnih fizikalnih ali kemijskih principih in kisika nikoli ne zmanjka. Mikroorganizmi tako lahko mirno prebavljajo organsko snov in sintetizirajo humus, deževniki rahljajo prst in izboljšujejo strukturo, korenine pa dajejo oporo rastlinam in črpajo vodo s hranili. Tudi vsi kemični procesi nemoteno potekajo, s čimer prepereva matična podlaga, ustvarjajo se minerali glin in prsti se obarvajo rdeče rjavo. Zrak je tako kot nad zemljo pomemben za klimo prsti. Prsti, ki so dobro in primerno zračne, so lahke, tople, sušne, dobro prevajajo toploto, so manj zahtevne za obdelavo, vegetacijska doba se podaljša in imajo dobre fizikalne lastnosti. So pa tudi težave s (peščenimi, prekomerno) zračnimi prstmi. Imajo majhno kapaciteto za vodo, se hitro ohladijo, slabše vežejo hranila, organska snov prehitro razpada in imajo na splošno slabše kemične lastnosti.
Ne spoznam se preveč na šport. Sem zmerni navdušenec. Nikoli se ne udeležujem tekem. Nekatere prenose spremljam, če imam čas. Nekdaj, ko sem si to še lahko privoščil, sem redno gledal finale košarkarske lige NBA. Potem se mi je zdelo pomembneje izkoristiti nočni čas za spanje, hkrati sem tudi izgubil vse zanimanje. Takrat v osemdesetih sem se namreč navduševal nad klasično postavo Jezernikov in boji z Bostonom in Detroitom. Vse ekipe so imele megazvezdnike, a so moštva še vedno delovala enotno. Potem je na prizorišče vstopil Michael Jordan in začelo se je slinjenje nad njegovimi potezami in zračnimi čarovnijami. Ušla mi je misel, da bo Bike težko spraviti s prestola, če bo Michael dobil ekipo, ki mu bo vsaj približno lahko pomagala. Nekaj dni za tem sem (kot amater ponosno) povsem isto misel prebral v Delovem komentarju, ob izpadu Jordanove ekipe v začetku končnice. Napoved se je uresničila. »Air« je imel ekipo, a govorilo se je le še o pomočnikih. Začelo me je dolgočasiti. Tekme so postale tekmovanja posameznih testosteronsko-supermanskih polbožanskih nadljudi in nekaj preostalih, tudi sodelujočih. Končnice nisem gledal nikoli več. Niti enkrat. Niti posnetkov. Žal mi je pač všeč, če v moštvenih športih igra moštvo. Kjer tudi najmanjši, najbolj tih in najšibkejši odigra svojo vidno vlogo. Kot zrak v prsteh in ne kot Zrak v NBA.
PS
Tekme je skoraj konec, raje pišem prispevek in le še s pol ušesa poslušam. Žal mi je, da sem padel na finto 7. tekme in obljub o antologijskem spopadu. Živi dolgčas.
Blaž Repe