Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Verjamem, da ga ni gorniškega srca, ki bi ne vztrepetalo ob misli, da gre za goro, ki vzvišeno vlada nad tremi globokimi dolinami.
| |
 |
|
| |
Prostrana Olševa s sosednje Raduhe. (Foto: Mitja Košir) |
|
Dolgemu, od zahoda do vzhoda raztegnjenemu, grbastemu hrbtu podobna karavanška gora, ki je našla svoje vzvišeno mesto med Peco na severu in Raduho na jugu, Olševa (1929 metrov) je vznemirljiva spodbujevalka vsakršne domišljije, naj bo tiste gorniške v vseh njenih razsežnostih ali pa one, ki sega v globoko, sivo davnino, torej zgodovinske.
Verjamem, da ga ni gorniškega srca, ki bi ne vztrepetalo ob misli, da gre za goro, ki vzvišeno vlada nad tremi globokimi dolinami. Nad koroškim Remšenikom (Avstrija), nad prav tako koroško Koprivno na naši strani in nad Zgornjo Savinjsko dolino tam, kjer se ta že pretaka v Logarsko dolino, nad Solčavo torej.
Predvsem pa iz dolgega grebena naše gore kipijo v nebo vsaj trije izraziti in postavni vrhovi, ki jim po razglednem veličastju ni para daleč naokrog. Nedrja te gore globoko zaznamujejo tudi zgodovinske razdalje, segajoče v sivo pradavnino, kakršnih je le malo na naših tleh. Seveda gre za znamenito Potočko zijalko, dobrih sto metrov dolg kraški rov, v katerem so arheologi pod vodstvom Srečka Brodarja davnega leta 1928 (raziskovanje je trajalo do leta 1935) našli ostanke ledenodobnega človeka (kosti, koščeno in kremenasto orodje) in okostja jamskega medveda. Ime je dobila po kmetu Potočniku, posestniku tega dela pogorja.
Od Oblega kamna do Govce
Domači ljudje tam naokrog ji rečejo "ouvševa", po drevesu jelši, ki se v krajevnem besednjaku sliši kot "jeuša", in tudi imena domačij na južnem pobočju, ki je daleč najbolj poseljeno, so istega pogovornega izvora (velikemu posestvu Olševnik se po domače reče "ouševnik"). In prav od tod, s tega južnega, najbolj poseljenega vznožja naše gore, s Podolševe, ki pa še vedno leži visoko nad Savinjo in Solčavo, se na Olševo vzpne dvoje najpogosteje izbranih poti. Tista od Koče pod Olševo (1232 metrov) pri sv. Duhu, mimo Rogarjeve kmetije in znamenite Potočke zijalke na zahodni vrh Obel kamen (1921 metrov) ali pa neposredno na glavni vrh Govco (pogovorno od savinjsko-podjunskega "gou" do gorenjsko-rožanskega "gol, Golica" ni daleč). Lepo, zanimivo in razgledno, čeprav veliko dlje, pa je na Govco stopiti po dolgem vzhodnem grebenu s Spodnjega Slemena (1254 metrov) prek Robnikovega, Lepega in Gladkega vrha. To visoko potovanje nad terasasto Podolševo nas ves čas vodi nad izjemno kultivirano sredogorsko krajino, segajočo od naše najvišje ležeče kmetije Bukovnik pod Raduho na vzhodu, mimo Prodnika, Potočnika, Rogarja tja do Klemenška, Perka in Matka nad Matkovim kotom na zahodu.
Južni pristopniki hodimo na Olševo mimo Potočke zijalke, ki ji je, sicer vznemirljivemu naravnemu pojavu, vdihnil pomembnost človek s svojo v skrivnostne tančice pradavne preteklosti ovito prisotnostjo, tisti pa, ki se bo na našo goro podal z zahoda, iz Remšenika, se bo soočil z veličastno naravno zgradbo, ki ji Korošci pravijo Vrata. Gre za tri velika naravna okna v skalnem rebru, ki kot mogočen steber podpira severozahodno pobočje gore, rastoče iz zatrepa doline prav do vrha Oblega kamna. Tudi s severa, iz Koprivne, je priporočljivo stopiti Olševi v goste, najbolje mimo Puca, Šumeva in Sv. Jakoba na Robnikov vrh in od tam po že prej omenjeni poti na Govco.
Najpomembnejša in najbolj gorniško vznemirljiva pa seveda ostajata vzpona s Podolševe, od Sv. Duha, in iz Remšenika, od domačije pri Papežu. Oba vzpona že sodita med resnejše podvige. Pot s Podolševe in mimo Potočke zijalke je sicer lepo speljana, vendar se prav nad zijalko soočimo s strmo skalno stopnjo, ki jo zmoremo s pomočjo brezhibnih varoval, zgoraj pod Oblim kamnom in Govco pa hodimo po strmih travnatih vesinah, ki v mokrem, ledu ali snegu terjajo zvrhano mero previdnosti in znanja. Pot iz Remšenika je še zahtevnejša, saj je daljša in napornejša od one z juga in tudi zavarovani del skozi Vrata je daljši in bolj izpostavljen. A to ne mara biti opozorilo manj veščim, ampak povabilo vsem v ta vznemirljivo lep svet razgledov po obzorjih zdajšnjih in davno minulih prostranstev.
Prijazne kmetije odprtih vrat
Pri Sv. Duhu nam skromno zavetje ponuja Koča pod Olševo, daleč naokrog, po vsej Podolševi, pa stoje gostoljubja in prijaznosti polne kmetije odprtih vrat. Zaznamovane poti na Olševo z juga so strme in tik nad Potočko zijalko zavarovane (prepadnost) z žicami. S severa, iz Remšenika in mimo cerkvice sv. Lenarta in Žegnanega studenca nas na Obel kamen popelje zahtevna pot skozi Vrata, vse preostale poti pa so predvsem dolge, vendar pokrajinsko zanimive. Kadar je tukaj vse zasneženo, zna Olševa postati gora hudih zametov in plazov. Več o njej preberite v knjigi Klemena Janše Karavanke (PZS, 2010) in poglejte na zemljevid Kamniške in Savinjske Alpe z Obirjem in Peco 1:50.000.
Mitja Košir