Delo, Panorama - Simona Bandur: Kaj se dogaja, ko sneži? Snežinka je najlepša takoj, ko nastane. Letošnji sneg bo kmalu lanski.
Bil je povsem navaden zimski dan. Oblak je lebdel na varni razdalji, približno kilometer nad Zemljo. Bilo je dovolj hladno, pritekal je vlažen zrak, kar je dajalo slutiti, da se bo po dolgočasnih dneh končno nekaj zgodilo. Na drobne kristale v oblaku je začela primrzovati vodna para. Nastala je snežinka.
Pravzaprav ni nastala samo ena, nastalo jih je na milijarde in bilijarde in še bi lahko poljubno dodajali ničle, kajti najbrž ga ni znanstvenika, ki bi si tako zapletel življenje, da bi preštel snežinke. Ko nastanejo, so pravilnih heksagonalnih oblik, kar pomeni, da so ob rojstvu (v svetu snežink se temu pojavu reče subliminacija – para preide v trdno stanje) najlepše.
Ali bodo takšen videz ohranile tudi na potovanju, ki jih čaka na poti do zemeljskih tal, pa ni gotovo. »Pravzaprav je zelo malo verjetno, toda kakšni se vendarle posreči,« je povedal geograf Matej Ogrin, ki je poznavalec snežink, sneženja, kopnenja snega in drugih pojavov, povezanih s to vrsto padavin.
Potovanje do Zemlje je lahko precej dramatično – pa čeprav je zelo počasno. Snežinka pada s hitrostjo od tri do šest kilometrov na uro in torej pristane na drevesih, hišah, tleh, dežnikih, ljudeh, živalih ... po približno pol ure. Ta ocena je zelo približna: hitrost potovanja je odvisna od snežink in njihovega aerodinamičnega upora, je opozoril sogovornik. Bolj vodnate so bolj težke in padajo hitreje, puhec pa lahko skoraj v nedogled lebdi, vsaka sapica ga iztiri in šele ob popolnem brezvetrju mirno pade na tla. Zanj je značilno, da nastane pri zelo nizkih temperaturah in ima gostoto le okoli deset kilogramov na kubični meter, kar je zelo malo. »Pri nas ima svež sneg najpogosteje gostoto približno sto kilogramov na kubični meter.«
Na potovanje snežink kajpak vplivajo razmere v ozračju: vlaga, temperature in navsezadnje gneča. Več ko jih je, večja je verjetnost, da se bodo zaletavale med sabo, in če so mokre, se bodo sprijele in ustvarile celo kolonijo. Sprime se jih lahko več deset in tako nastanejo velikanske snežinke, rečemo jim snežni kosmi, ki lahko merijo do šest centimetrov, je povedal Ogrin. To se zgodi pri malo višjih temperaturah (okoli ničle), ko je v zraku več vlage, snežinke pa so mokre.
Pri nas najpogosteje sneži pri temperaturi okoli ledišča oziroma malo pod njim, napačno pa je prepričanje, da so takšne razmere snežinkam tudi najbolj naklonjene. »Če bi bilo tako, bi v polarnih krajih snežilo le poleti pa tudi v gorah sneg ne bi bil prav pogost!« je ponazoril sogovornik. Tudi pri nas kdaj sneži, ko je pri tleh zelo nizka temperatura, a tedaj je v višjih plasteh manj hladno. Včasih, ko je temperatura dovolj nizka (pod –20 stopinj Celzija), lahko ledene iglice nastanejo tudi v jasnem vremenu, celo okoli človeka. »Vlaga iz dihal sublimira v ledene iglice: če sije sonce, je videti kot diamantni prah.«
Če bi se začeli pogovarjati o oblikah snežink, bi hitro zašli v neskončno razpravo, kajti menda ni snežinke, ki bi bila enaka drugi. Zato je Mednarodna komisija za sneg in led leta 1951 naredila križ čez zmedo in določila sedem glavnih oblik snežnih kristalov: ploščati, zvezdasti, stolpičasti, igličasti, prostorski dendriti, stolpci s krajci in drugih nepravilnih oblik. Za Mateja Ogrina je (ne glede na vse mogoče oblike) najlepši – bohinjski sneg. To je tisti, ki zapade, ko čez Južne Alpe zapihajo južni vetrovi. »Težek je, ima več vode in se počasneje tali.« Po njem najraje hodi v hribih, je še izdal. Tam se sneg tudi najdlje zadrži, v nižinah ga letos baje ne bo več prav veliko.
Leta 2013 pa bo letošnji sneg že lanski.
Simona Bandur