To je zgodba o tem, kako sta 29. maja 1953 dosegla dva človeka, oba izredne telesne vzdržljivosti in izredne veščine in oba prežeta z neupoglijvo odločnostjo, vrh Everesta in sta se vrnila ter se nepoškodovana zopet pridružila svojim tovarišem.
John Hunt
Priredil: Janko Blažina
Toda to še ni vsa zgodba, kajti vzpon na Everest ni bil le delo enega dne, niti le nekaj nepozabnih tednov tistega poletja, ko smo plezali. To je zgodba dolge in zagrizene vzdržljivosti večjega števila ljudi v dolgem časovnem razdobju.
Več kakor 30 let je minilo, odkar je prva ekspedicija odšla raziskovat goro z resnim namenom, da se povzpne na vrh. Od 1. 1921 dalje ni nič manj kot 11 ekspedicij sledilo druga drugi, 8 od njih trdno odločenih, da dosežejo vrh. Vsaj trikrat so se britanski alpinisti povzpeli 300 m pod vrh in v zadnjem letu je to uspelo tudi nekemu Švicarju in enemu Šerpi. Povedati je treba tudi, da je pri teh poizkusih, doseči vrh, več ljudi izgubilo svoje življenje.
Pred vojno so bili vsi poizkusi vzpona izvršeni s severa preko Tibeta. Meje te odmaknjene dežele so nam bile odprte in Dalaj Lama, vladar dežele, je bil naklonjen nam in našim stremljenjem. Nenadna politična sprememba v Tibetu l. 1951 nam je za dolgo časa vzela upanje, da bi mogli nadaljevati s poskusi s te smeri.
V tem času so malo vedeli o možnostih vzpona z južne strani. Že leta 1921. je pogledal Mallory navzdol na ledeni slap Khumbu, ki je dopuščal malo upanja. Odprava l. 1935 je njegovo sodbo potrdila.
Južno pobočje Everesta leži v Nepalu in šele l. 1949 se je to kraljestvo odprlo tujcem. Bil je torej precejšen dogodek, ko je bilo mogoče s te strani poizkusiti vzpon. V alpinizmu pa velja zlato pravilo, da človek nikoli ne sme verjeti slabim vtisom: ne sme odnehati prej, dokler ni s svojim nosom podrgnil ob rob ovire.
L. 1950 je šla na ogled mala angloameriška skupina, v kateri sta bila bila Houston, vodja ameriške odprave na K 2, in Tilman, vodja zadnje predvojne britanske odprave na Everest. Imeli so malo časa na razpolago in vreme jih je prehitelo. Njihovo nepopolno poročilo je dalo povod za drugo odpravo, ki jo je vodil znani predvojni himalajski veteran Eric Shipton. Proučili naj bi možnosti dostopa z juga, Imeli so malo upanja. Toda ta odlična izvidniška odprava l. 1951 ni le določila možnosti dostopa na vrh, ki se je kasneje izkazala za najboljšo, temveč je utrla že pot preko zelo problematičnega spodnjega dela.
Odkritje te razmeroma lahke smeri je povzročilo vedno večje vznemirjenje v alpinističnem svetu. Švicarji so pohiteli, da bi izkoristili to dobrodošlo vest. V dveh poizkusih v minuli spomladi in zimi, ko so pretrpeli izredne napore, je uspelo dvema, vodniku Lambertu in šerpi Tenzingu, da sta dosegla na jugovzhodnem grebenu isto višino, kot jo je dosegel Norton na severni strani pred 18 leti.
Medtem so se pripravljali, da bi sledili Švicarjem, če bi jim spodletelo. Eric Shipton je vodil trening odpravo v Himalajo poleti 1952. Pripravljali so se za vzpon na Everest in obenem preizkušali kisikove naprave. Poizkusili so se vzpeti na 8187 m visoki Cho Oyu in so raziskali nepoznano dolino. Te odprave in dva švicarska poizkusa so bili mejniki pred končnim poizkusom vzpona na vrh.
Ko so se v minulem letu Švicarji spoprijeli z Everestom, so spoznali, da veliko dolgujejo prejšnjim britanskim izkustvom in še posebno Shiptonovi odpravi, ki je prva proučila možnosti vzpona z juga. Takoj po vrnitvi so nam dali na razpolago vse svoje izsledke o tem dostopu. Tako smo torej spoznali, ko smo sledili Švicarjem, že polovico poti do vrba.
Ponosni smo, da so nič manj kakor devetim od enajstih ekspedicij pred nami botrovali Britanci. Toda pripomniti moramo tudi, da smo v Indiji uživali privilegiran položaj, kar nam je koristilo tudi med obema vojnama pri prošnjah za dostop do Everesta. Tudi plezalci drugih narodov so nam priznavali prednost pri Everestu. Lahko bi rekli, da je veljala kar nekakšna nenapisana zgodba, da je vsak izmed večjih vrhov domena nekega določenega naroda.
Z našo odpravo nismo imeli v načrtu nekake tekme, v kateri bi mi skušali prekositi vse napore prejšnjih ekspedicij, čeprav bi taka zamisel utegnila postati zelo dramatična in popularna. Naša odprava je bila daleč od vsakega tekmovanja. Bolj posrečena se mi zdi primerjava s štafeto, kjer vsak tekač prejme palico od drugega in jo nato izroči naslednjemu, dokler tek ni končan. Švicarji so v minulem letu prejeli to palico izkušen; od zadnjega v dolgi vrsti britanskih plezalcev in so jo spet izročili nam, ko so doprinesli svoj sijajni delež. Mi smo bili zadnji v tej štafeti, toda če ne bi bili uspeli, bi dali vse svoje izkušnje na razpolago svojim francoskim tovarišem, ki so se že pripravljali na nov poizkus.
Boj med goro in človekom presega v teh širjavah fizično moč človeka. Čakal nas je trd boj z naravo, v katerem nam niso bile nasprotnik druge odprave, temveč sam Everest. Zato torej, ne bo govora le o dveh možeh, ki sta stopila na vrh. V našem in v sličnih podvigih more biti plezanje uspešno le, če sodeluje celotno moštvo.
V naših gorah ali v katerikoli smeri v Alpah plezata uspešno le dva plezalca brez pomoči drugih ljudi. Toda tudi ta dva sta povezana z vrvjo, ki je veliko več kot samo skrb za obojestransko varnost. Vrv je simbol njunega skupnega cilja. Vsak član moštva doprinaša svoj delež, bodisi da vodi kot prvi ali pripravlja in zavaruje prehod, bodisi da pleza kot drugi ali nosi prtljago in popravlja pot ter varuje in svetuje svojemu vodji. Težja je naloga, tesnejša mora biti enotnost. Če smo hoteli uspeti na Everestu, ni bilo potrebno le, da se čutimo kot celota s preteklostjo, temveč še veliko bolj, da smo sami med sabo povezani v trdno enoto.
-- (Dalje)