Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vzpon na večglavo Korono

Tien Šan ’85 - Ivč Kotnik: Šesta Korona je s svojimi 4810 metri eden najvišjih vrhov oziroma »oštric« nad ledenikom Ak-Sai.

S svojo več kot 800 metrov visoko severno steno predstavlja enega najtežjih ciljev te gorske verige, posebno še v teh letos neugodnih razmerah. V steni se dolga in s snegom obilna zima le počasi poslavlja. Sneg se zaradi izrazito severne lege tod le počasi topi, povrhu pa zraven padajo vedno nove količine »babje jeze«, ki vztrajno slabšajo razmere v steni. Domači alpinisti pravijo, da zaradi slabih razmer lahko računava tudi na več bivakov v steni. Letos je tudi globoko spodaj v Frunzeju sneg in zmrzal še v maju pomorila vse sadje in grozdje, ki ga je drugače kar v izobilju.

Pramen baterije vztrajno išče za nogo primerne morenske kamne, ki me vodijo na ledenik, tekoč pod mano nekam v temo. Na ledeniku je potem hoja veliko lažja, še svetilko lahko ugasnem. Tako se z Vidom vsak zase počasi pomikava navzgor po ledeniku, ki naju vztrajno vodi pod začetek te mogočne stene, ki tvori desni bok koronskega masiva. Iz vseh sten ali vsaj njihovih vznožij se na dno spuščajo snežišča, ki rodijo dolini ledenik, da ga le-ta potem več kot 1000 metrov nižje utopi v ogromni moreni.

Ko doseževa strm koluar, ki naju bo pripeljal naravnost pod vznožje stene, se šele dobro zasvita. Pred nama je dolg in negotov dan, ki ga lahko poteši le vrh visoko nad nama. Tiho se naveževa in začneva s prvimi metri zasnežene in v požled vklenjene stene. Sam sebi se nehote nasmejim, ko se spomnim, da imava z Vidom v nahrbtnikih tudi plezalke. Naivno sem mislil, da jih bom lahko uporabljal pri plezanju v tem surovem svetu. Stena bi namreč morala biti v normalnih razmerah v glavnem kopna. Sedaj že vem, da so plezalke v nahrbtniku le balast. Le nerad se spet privajam plezanju v težkih »gojzaricah«, toda druge možnosti žal ni. Kar ne morem verjeti, da smo še pred nekaj leti plezali le v takih čevljih. Še dobro se spominjam, da sem se tudi sam nasmihal prvim plezalcem oziroma alpinistom, ki so začeli plezati v navadnih »adidaskah«. Danes pa je pri nas to čisto normalno, seveda moraš v nahrbtniku imeti dobre čevlje za sestop ali morebitno slabo vreme, ki te lahko ujame na vsaki, vsaj malo zahtevnejši turi. Tu posebno mladi, neizkušeni gorniki včasih usodno grešijo.

Kmalu po vstopu sva že pod navpičnim kaminom, ki po opisu predstavlja eno ključnih mest v steni nad nama. Že na pogled je odbijajoč, poln zelenega ledu in tako nastavljen, da ne veš, kako bi se ga lotil. Kar naprej imam občutek, kot da imam dve levi roki, saj se nikakor ne morem spraviti najprej v kamin, potem pa na vrhu iz njega. Z vsakim metrom je bolj previsen. Težak nahrbtnik me venomer vleče nazaj v globino, iz katere sem se pravkar izvil. Težnost je v tem navpičnem svetu, kjer komaj najdeš prostor za konice prstov, najin veliki nasprotnik. Kolikokrat je potrebno premakniti oziroma dvigniti mojih 70 kilogramov ter še nekaj dodatnih v nahrbtniku, bi le težko izračunal, gotovo pa bi bil rezultat ogromna tonaža.

Stena je venomer navpično nad nama in ne popusti niti za trenutek. Vedno znova postavlja pred naju nove ovire in pasti, ki jih le s težavo premagujeva. Toplota sonca, ki boža okoliške vrhove, do naju ne seže in ostaja le boleče hrepenenje. Ne vem, kaj v teh trenutkih ne bi dal za savno v Dobrni! Stena pa ostaja hladna, spolzka in odbijajoče kot »frigidna« ženska. Vidim, de se je vse do vrha ne bom privadil. Tudi to je ena od sten, ki se jih človek običajno ali pa gotovo loti le enkrat v svoji karieri. 

Popoldan naju zagrnejo težki oblaki, iz katerih se takoj usuje sodra in potem tudi pravi sneg ter briše še tiste borne odtaljene oprimke in stope, ki so naju prej vsej malo hrabrili pri napredovanju. Plezanje postaja še bolj naporno in počasi se začnem zavedati, da naju bo v steni dohitela dolga in mrzla noč, s katero se bova morala pošteno boriti, da jo preživiva brez posledic. Upam, da bova našla vsaj simboličen prostorček za bivak.

Lezeva ali bolje tipava po strmem žlebu, ki ga na vrhu zapirajo mogočni previsi, preko katerih se venomer vsiplje novi sneg in sodra. Vid se muči na desni strani previsov, pa mu ne gre, zato se vrne. Pridem do njega in poizkusim po levi strani, čeprav ne vem, ali je nad nama sploh prehod. Vem le, da morava ven iz te pasti, kjer se še muha ne bi udobno počutila. Ko že vidim čez rob previsa, me pobere, globina zmaga in hip nato sem že z izpuljenim zatičem vred kakšnih sedem metrov nižje. Vse je v redu, le v kolenu mi zaradi udarca nekoliko »zvoni«. Bo že dobro, da le ni kaj hujšega. Z Vidom se le pogledava in potem se le prebije po desni strani ven iz previsov v vsaj nekoliko prijaznejši svet. Ozka, strma in neizrazita polička naju pripelje na nekakšen raz, kjer je spet vsega konec. Nad nama se bočijo navpične in čudno zaobljene plošče, v katerih raz naenkrat izgine.

Noč naju dohiti iznenada, da si komaj še uspeva urediti boren prostor, kjer bova drgetala vso noč. Le zakaj sem tukaj? Povsod okoli naju skrivnostno šumi, saj iz težkih oblakov, ki se dotikajo stene, še vedno močno sneži. Kako daleč od vsega in kako sam se človek počuti v takšnih trenutkih, je seveda težko opisati.

Ko se pokrijeva z bivak vrečo, se šumenje skupaj z vrtajočim mrazom zažira do kosti. Noč je dolga, brez konca, posebno še, ker jo prestajava v bistvu napol čepe. Venomer se bojim, da me bodo v skrčene noge začeli prijemati še krči. Potem bo kalvarija seveda popolna. Neskončno hvaležen sem svojemu telesu, ker mi vsaj s temu užitki prizanese.

Prepričan sem, da vrh ni več daleč, vendar zaradi mlečnih oblakov, ki so se dobesedno vtopili s steno, ne vem natančno, kje naju je dohitela noč.

Šele proti jutru strupen mraz prežene oblake in sneg. Ko se drgetajoč izkopljeva iz ledene bivak vreče, je okoli naju vse belo. To je svet, kjer za ljudi praktično ni prostora.

Tolaži naju le umito nebo in sonce, ki je nad nama pravkar spočelo dan. Danes lahko upava, da bo sijalo tudi za naju in da se bova lahko na vrhu napila njegove opojne toplote. Ni lepšega kot toplota, ki ti počasi leze v premrle ude in te počasi topi. Toda vrh je še daleč. Globoko pod nama na ledeniku je še noč. Naprej morava, pa če se je še tako neprijetno in težko premikati, čudovitost danega trenutka nama vsaj malo poplača muke dolge noči. Vrh kar vonjam nad sabo, vendar je zaradi mraza in v ledeni sneg vklenjene stene še vedno daleč nad nama.

Šele konec dopoldneva, ga utrujena doseževa. Sedaj lahko vidiva tudi, kaj je na drugi strani te mogočne gore.

Onemogla in zbita, vendar bogatejša za vzpon, ki se ne pozabi ali izgubi v seriji povprečnih, ki jih imam že toliko za sabo, se za trenutek umiriva na vrhu. Sonce, ki naju s svojo toploto nežno boža, spet rojeva v meni novo voljo in željo po življenju. Po takih vzponih je vredno in lepo živeti. Čaka naju še dolgo prečenje koronskega masiva in sestop po ledeniku do naših šotorov. Vendar je to vse igračka v primerjavi s težavami v mogočni steni, ki naju je pravkar spustila na svoj konec.

Ivč Kotnik

 

Tien Šan ’85


Za G-L pripravil Genadij Štupar (brošura osebni arhiv)

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave
Značke:
novosti VTG

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.