| Stena je venomer navpično nad nama in ne popusti niti za trenutek. Vedno znova postavlja pred naju nove ovire in pasti, ki jih le s težavo premagujeva. Toplota sonca, ki boža okoliške vrhove, do naju ne seže in ostaja le boleče hrepenenje. Ne vem, kaj v teh trenutkih ne bi dal za savno v Dobrni! Stena pa ostaja hladna, spolzka in odbijajoče kot »frigidna« ženska. Vidim, de se je vse do vrha ne bom privadil. Tudi to je ena od sten, ki se jih človek običajno ali pa gotovo loti le enkrat v svoji karieri.
Popoldan naju zagrnejo težki oblaki, iz katerih se takoj usuje sodra in potem tudi pravi sneg ter briše še tiste borne odtaljene oprimke in stope, ki so naju prej vsej malo hrabrili pri napredovanju. Plezanje postaja še bolj naporno in počasi se začnem zavedati, da naju bo v steni dohitela dolga in mrzla noč, s katero se bova morala pošteno boriti, da jo preživiva brez posledic. Upam, da bova našla vsaj simboličen prostorček za bivak.
Lezeva ali bolje tipava po strmem žlebu, ki ga na vrhu zapirajo mogočni previsi, preko katerih se venomer vsiplje novi sneg in sodra. Vid se muči na desni strani previsov, pa mu ne gre, zato se vrne. Pridem do njega in poizkusim po levi strani, čeprav ne vem, ali je nad nama sploh prehod. Vem le, da morava ven iz te pasti, kjer se še muha ne bi udobno počutila. Ko že vidim čez rob previsa, me pobere, globina zmaga in hip nato sem že z izpuljenim zatičem vred kakšnih sedem metrov nižje. Vse je v redu, le v kolenu mi zaradi udarca nekoliko »zvoni«. Bo že dobro, da le ni kaj hujšega. Z Vidom se le pogledava in potem se le prebije po desni strani ven iz previsov v vsaj nekoliko prijaznejši svet. Ozka, strma in neizrazita polička naju pripelje na nekakšen raz, kjer je spet vsega konec. Nad nama se bočijo navpične in čudno zaobljene plošče, v katerih raz naenkrat izgine.
Noč naju dohiti iznenada, da si komaj še uspeva urediti boren prostor, kjer bova drgetala vso noč. Le zakaj sem tukaj? Povsod okoli naju skrivnostno šumi, saj iz težkih oblakov, ki se dotikajo stene, še vedno močno sneži. Kako daleč od vsega in kako sam se človek počuti v takšnih trenutkih, je seveda težko opisati.
Ko se pokrijeva z bivak vrečo, se šumenje skupaj z vrtajočim mrazom zažira do kosti. Noč je dolga, brez konca, posebno še, ker jo prestajava v bistvu napol čepe. Venomer se bojim, da me bodo v skrčene noge začeli prijemati še krči. Potem bo kalvarija seveda popolna. Neskončno hvaležen sem svojemu telesu, ker mi vsaj s temu užitki prizanese.
Prepričan sem, da vrh ni več daleč, vendar zaradi mlečnih oblakov, ki so se dobesedno vtopili s steno, ne vem natančno, kje naju je dohitela noč.
Šele proti jutru strupen mraz prežene oblake in sneg. Ko se drgetajoč izkopljeva iz ledene bivak vreče, je okoli naju vse belo. To je svet, kjer za ljudi praktično ni prostora.
|