Latnik - Valter Likar: Vročina in dež, torta za nonota, pa nova himna, žal tudi poškodbe
Pripadniki območnega združenja veteranov vojne za samostojno Slovenijo ter pridruženi člani veteranskih in borčevskih organizacij iz Vipavske doline so v tednu od 5. do 10. julija prehodili pot z Nanosa na Triglav in se za konec udeležili še osrednje spominske proslave na Pokljuki. Tako kot vsa leta prej je bil cilj pohoda ohranjanje spominov na obdobje iz 1941 – 1945 in 1990 – 1991 leta.
Na pot se je odpravilo 16 pohodnikov, med njimi kar tri dekleta - Adrijani Furlan in Zmagi Pergar iz Lokavca se je pridružila najmlajša spremljevalka, Elody iz Dornberka. Že tretjič zapored je snemalec Ivan Saksida (Vitel) vestno zabeležil vse, kar je za tako ekstremen pohod pomembnega (od težkih trenutkov pri premagovanju naporov, žuljev, narave, njenih usod, romantičnosti … do veselja, solza sreče in radosti)! V prvih dveh dneh nam je bil v logistično oporo naš že dolgoletni spremljevalec stotnik Vinko Kovač iz Lokavca. Novo članstvo smo zaupali Marijanu Vidmarju iz Ustij, ki je tako prvič opravil pohod v celoti. Najstarejši pohodnik je bil Anton Kreševec (74 let) iz Kamenj. Za vodenje pohoda sem, tako kot vsako leto, skrbel spodaj podpisani vojaški gornik, štabni vodnik Valter Likar.
Ostali pohodniki: Stanislav Rovtar - Staško iz Kamenj, Benjamin Purger iz Malovš, Aleksander Likar iz Vipave (brat vodje pohoda), Milan Marsetič iz Vipave, Miloš Švagelj iz Lož, Marijan Vidmar s Kovka, praporščak Srečko Kodrič s Predmeje, Borut Fras iz Dolge Poljane in Borut Vodopivec iz Lož.
Prvi dan
Že uvodoma lahko povem, da nam je bilo, za razliko od lani, tokrat vreme v večini naklonjeno, pa vendarle brez dežja le ni šlo. Pohod smo s kratkim kulturnim programom začeli v ponedeljek 5. julija ob 5:45 uri pred Vojkovo kočo na Nanosu. Nagovoril nas je predsednik OZVVS Ajdovščina – Vipava Ivan Marc, gorniški vrisk pa je po skupinskem fotografiranju naznanil odhod. Pot nas je tokrat za spremembo vodila po južnem robu Nanoške planote mimo cerkvice sv. Hieronima, od koder se nam je odprl velik panoramski pogled na vso Vipavsko dolino, Furlanijo v Italiji, morje na jugu, daleč na severu pa smo slutili Julijce s Triglavom, ciljem našega pohoda.
Da bo vreme zelo vroče, smo spoznali že kmalu po štartu, saj smo kar trikrat naleteli na plazilce, ki so iskali toploto po planinskih potegi. Nadaljevali smo mimo Lovske koče ter nižje pod robom prišli k cerkvici sv. Nikolaja. Od tu pa naprej v Vipavo, kjer so nas pozdravili domačini.
Pri gospe Marici smo se okrepčali z zares obilno malico, za kar smo ji vsi izredno hvaležni. V Vipavi nismo pozabili na naše zveste pokrovitelje, ki smo jih osebno pozdravili kar na njihovih delovnih mestih. Po že hudi vročini smo ob avtocesti prispeli do Ajdovščine, kjer smo se točno opoldne najprej zaustavili pri spominskem obeležju iz osamosvojitvene vojne ob mostu čez Hubelj, zatem pa še pri spomeniku borcem NOB pri občini, kjer nas je nagovoril sam župan Marjan Poljšak.
Ob potoku Lokavšček smo nadaljevali do Adrijanine domačije v Lokavcu, kjer so njeni domači pripravili imenitno in obilno kosilo.
V vročini in sopari smo se čez Slano blato in Platna bližali robu Gore in mimo domačije našega praporščaka Srečka Kodriča prišli na cilj prvega dne – v športni park društva Gora v Tihi dolini.
Dan smo zaključili z novico, da je naš Benjamin Purger postal 'nono'. Zato smo iz doline naročili posebno torto, za dodatno presenečenje pa sta poskrbela še Roman Blaško in njegov harmonikaš.
Drugi dan!
Hoja v hladu Trnovskega gozda pod Golaki nas pripelje na Malo Lazno na zajtrk, ki nam ga pripravita Zmago Tvrdy in Andreja. Pred odhodom nam podarita dve ročno izdelani skulpturi. Prvi je leseni znak našega pohoda, drugi pa stari in mladi gamsji par na topolovi suhi gobi. Obema smo iskreno hvaležni.
Pot nas vodi z Lazne na Lokve in v Čepovan. Pri večini se že začnejo kazati prvi krči, zato na vaškem postajališču organiziram izvedbo sklopov skupinskih razteznih vaj. Vsi so mi hvaležni, saj v nekaj trenutkih napetost v mišicah popusti, mi pa kar naprej – čez čepovanska Vrata, ko nas 3 km pred Mostom na Soči zaloti huda nevihta. V nalivu se privlečemo do Tolmina in naprej do Tolminskih korit. Tu v prijetni koči zaužijemo dobrote tolminske kuhinje.
Tretji dan!
Nadaljujemo, žal v manjšem številu, kot prva dva dneva. Dolgi kilometri in poškodbe, ki so jih pridobili med letom, so bile usodne za kar štiri pripadnike. V planini v Pologu se poslovijo od nas in se s kombijem spremljevalca, stotnika Vinka Kovača iz Lokavca, vrnejo domov. V Pologu se konča pot za avtomobile, mi pa otovorimo težke nahrbtnike z vsem, kar bomo v naslednjih dneh v visokogorju potrebovali, in odrinemo k izviru Tolminke ter proti cilju – koči pod Bogatinom. V poraščeni skalni plošči se v tako imenovanih ključih po 'mulatjeri' vzpenjamo proti prelazu 'Prehodci'.
Na vrhu je svet položnejši in nas pripelje mimo italijanskih kasarn za Lepočami. Oddahnemo si, nato pa se brez dežja vzpnemo na Bogatinsko sedlo.
V popoldanskih urah in lepem vremenu prisopihamo v kočo pod Bogatinom, kjer nas gospodinja Anica postreže z dobrotami, o katerih smo sanjali že med vzponom.
Četrti dan!
Nadaljujemo po dolini Triglavskih sedmerih jezer, kjer nas preko Hribaric čaka izjemno strm vzpon na pode pod Kanjavcem. Tu je svet položnejši, vendar še vedno pod snežno odejo. Lansko leto smo z grenkim priokusom strmeli v ruševine planinske koče na Doliču, tokrat pa jo uzremo v novi, sicer še ne dokončani podobi. Ponosni smo na osebje in vse ostale iz PD Gorje, ki so kočo ponovno oživili.
Tu se je naš četrti dan končal. Med rjuhe pa smo odšli pozno zvečer, saj sta naš novi član Marijan Vidmar iz Ustij in Ivo Saksida sestavila prav za ta čas temu primerno pesmico in jo celo uglasbila. Seveda so se jo morali vsi naučiti. Pri tem so se nam pridružili celo gostje iz Nemčije, Španije in Italije.
Takole gre:
Branitelji domovine
Branitelji domovine,
skupaj smo se zbrali, da našemu očaku,
čast bi izkazali.
Mi imamo sporočilo
za vse ljudi te dežele -
naredimo jo spet srečno,
srečno in veselo.
Naredimo vsi Slovenijo
ponosno in pošteno!
Peti dan!
Prelepo sončno jutro je, ko po obilnem zajtrku okrog 8. ure krenemo na Triglavske pode, na melišče pod vršno piramido Triglava. Na osojni strani mrzlo in močno piha, tu se oblečemo, nadenemo alpinistično čelado, navežemo z varnostno vponko. Sledijo še varnostni napotki vodje pohoda in pričnemo z vzponom.
Vrh naše domovine dosežemo ob 10:20. Sledi veselje, stiski rok, slikanje in naposled spust na Kredarico. Tu nas na naše presenečenje pričaka Aleksander, ki nas je zaradi poškodbe zapustil v Pologu, pa je šel k zdravniku, saniral poškodbo in se iz Pokljuke povzpel na Triglavski dom. Zares veličastno.
Tu se srečamo še s skupino našega predsednika OZVVS Ivana Marca in z osebjem logistike, katere je pripeljal helikopter SV (s pilotom stotnikom Bevkom, s Ceste doma). Med njimi so Vesna Kodrič, Cilka Kreševec, Zmaga Pergar in polkovnik Emil Velikonja s soprogo Elvico, veliko poznavalko gorskega cvetja.
Tako se do popoldneva na Kredarici nabere okoli 700 pohodnikov. Med njimi je tudi načelnik Generalštaba SV Alojz Šteiner, organizator pohodov Janez Smole, predsednik ZB NOB Janez Stanovnik in predsednik ZVVS Janez Pajer ter mnogi drugi. Ob 15. uri se pred domom začne slovesnost – v posebno čast nam je, da lahko z Antonom Kreševcem pozdraviva vse pohodnike in goste ter da jim zapojemo našo novo pesem. Sledi druženje še pozno v noč in nočitev.
Šesti dan!
Ob 5. uri se odpravimo proti Vodnikovemu domu in na Pokljuko na osrednjo prireditev 25. spominskega pohoda združenja borcev za vrednote NOB, veteranov vojne za Slovenijo (VVS in SEVER) in zveze slovenskih častnikov na Triglav, v spomin pristopa prve partizanske patrulje na vrh naše domovine.
Tako kot vsako leto nas pričaka več tisoč glava množica.
Ob 13. uri se prične zaključna proslava z našim mimohodom - na prenovljenem biatlonskem stadionu in tokrat pod velikim šotorom nas nagovori slavnostna govornica in ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič.
Za konec bi se še zelo lepo zahvalil vsem našim sponzorjem, ki ste nam v tej krizni situaciji kakor koli in na kakršen koli način pomagali pri izvedbi tega pohoda. Zavedamo se, da se brez vas tega ne bi dalo.
vodja pohoda Valter Likar
Več na novi spletni strani
